Ko je otrok žrtev krutosti vrstnikov

Ljubljana - Prekršek ali kaznivo dejanje medvrstniškega nasilja formalno po pojasnilih policije ne obstaja, a tovrstnih prijav je veliko več kot včasih. To je posledica ozaveščenosti ljudi, da je medvrstniško nasilje družbeno nesprejemljivo.

Kdaj sta otroka po moči enakovredna in kdaj ne, mora ločiti pedagoški delavec. Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant je opozoril, da mnogi učitelji nasilja ne prepoznajo, ker ga izvajajo učenci z dobrim učnim uspehom, ponavadi pa se domneva, da nasilneži izhajajo iz slabih razmer. Opaža tudi, da je vse več nasilja posledica stalne prisotnosti avtoritete v otrokovem vsakdanu, ki za njegova dejanja prevzame odgovornost, in otrok to dobro ve.

Posledice so lahko zelo hude

Posledice medvrstniškega nasilja se pogosto odražajo v spremembi otrokovega vedenja, kar se kaže kot pasivnost, umik, padec ocen, včasih pa tudi kot nasilen odziv na različne situacije, pojasnjuje socialna pedagoginja in osnovnošolska svetovalna delavka Ingrid Klemenčič.

Obstajajo fizične, psihične, spletne in verbalne oblike medvrstniškega nasilja, starši pa se pogosto čutijo nemočne oziroma ne vedo, kako se odzvati. Najugodnejša rešitev za zaščito otroka, ki je žrtev medvrstniškega nasilja v šoli, je po mnenju Klemenčičeve preventiva in ustrezna reakcija vseh zaposlenih, zlasti pedagoških delavcev. Odnos do medvrstniškega nasilja se je v zadnjem času močno spremenil, okolica je nanj bolj pozorna, strpnost do tovrstnega vedenja je manjša. Tudi vodja Oddelka za javni red in mir na Upravi uniformirane policije GPU Simon Slokan opaža, da so v preteklosti ljudje zaznali in prijavili veliko manj medvrstniškega nasilja, a kot pojasnjuje, ne zato, ker bi bilo tega manj, ampak ker so bili slabše obveščeni. »V preteklosti tovrstno nasilje ni bilo družbeno opredeljeno kot nesprejemljivo,« pove in pojasni, da med vzroki zanj na policiji pogosto ugotavljajo nestrinjanje, različnost ali nestrpnost.

(Za povečavo kliknite na infografiko.)

Fenomen izločanja

Kot opaža Klemenčičeva, je med otroki čedalje več izločanja iz vrstniške skupine, ki se lahko začne že zelo zgodaj. Na tovrstno obliko nasilja opozarja tudi Slokan, ki pojasnjuje, da formalno, zakonsko s tem ni nič narobe, a škoda je otroku lahko že storjena. Čeprav se v primerjavi z drugimi, hujšimi oblikami nasilja izločanje na prvi pogled morda ne zdi zelo velik problem, so lahko posledice skrajne, denimo poskus ali celo izvedba samomora.

Izločanje iz vrstniške skupine je zlasti boleče takrat, ko postane mnenje vrstnikov pomembnejše od mnenja odraslih. Mnenje vrstnikov močno vpliva na samopodobo posameznika, kar velja predvsem za 4. in 5. razred osnovne šole. Otroci so pogosto tudi žrtve sistematičnega medvrstniškega nasilja, ko se skupina dlje časa spravlja na posameznika, izpostavlja Klemenčičeva. »Za otroka, ki se znajde v primežu nasilja vrstnikov, ima to lahko hude posledice. Na takšne situacije se še vedno premalo in zlasti prepozno odzovemo,« opozarja.

Družbena omrežja nov poligon za nasilje

Veliko več možnosti za medvrstniško nasilje se je odprlo tudi zaradi različnih družbenih omrežij, do katerih imajo otroci dostop prek pametnih telefonov, ugotavlja Klemenčičeva. Po njenih izkušnjah z učenci je izločanje pogosto tudi na spletu. »Morda tam še ni tako zelo pogosto, a si po družbenih omrežjih velikokrat pošiljajo žaljive javne komentarje. Otroci težko razumejo, da obstaja neomejeno število ljudi, ki to vidi,« pojasnjuje.

»Pri tem naletimo še na eno zakonsko oviro,« pa opozarja Slokan. »Ravnanja, storjena na spletu, še niso prekrški ali kazniva dejanja, ker splet zakonsko določeno ni javni prostor in zato na policiji ne moremo nikogar sankcionirati.« Največ nasilja je, kot izpostavlja Slokan, prav psihične narave in največ se ga dogaja prav na družbenih omrežjih.

Ni vsak konflikt že nasilje

{2}

A ni vsak konflikt tudi že nasilje. Kot pravi Klemenčičeva, je pomemben del odraščanja vsakega dečka tudi dokazovanje svoje moči. »Pedagoški delavec mora ločiti, kdaj sta otroka po moči enakovredna in kdaj ne. Situacija je popolnoma drugačna od te, ko se moč med dvema poruši in eden postane šibkejši. Ko imajo dečki konflikte, pri katerih ni znakov premoči, ni prav, da v to posegamo. Konflikt je poligon učenja – otrok se ga mora naučiti reševati sam,« je dejala.

Slokan je prepričan, da mora biti to, da otroka pošlješ k sodniku za prekrške, skrajni ukrep. »Otroka ne smemo že pri 14 letih ožigosati, saj ni nujno bodoči kriminalec. Treba ga je naučiti, kaj je prav in kaj narobe, ne pa ga takoj obsojati zaradi določenih ravnanj v mladosti. Če mu tega ne bomo dopovedali v zgodnjih letih, bo čez nekaj let morda res lahko storilec kaznivega dejanja,« pojasnjuje. Da otroku privzgojimo določene vrednostne sisteme, je po njegovem mnenju učinkovitejša preventiva od kaznovanja za že storjeno.