»Ko se pojavi problem, si rečem: Kura gleda, gremo naprej!«
Dolgoletna predsednica Univerze za tretje življenjsko obdobje Žalec brez težav sledi razvoju tehnologij in uspešno spodbuja medgeneracijsko sodelovanje.
Odpri galerijo
Rada bi, da bi postali prava socialna država in da bi vsi skupaj živeli v bolj socialno čutečem in pravičnem svetu, si želi Marija Masnec. FOTO: Jasna Kontler - Salamon
Če bi iskali žensko, ki uteleša sporočilo nedavnega praznika, bi bila 80-letna Marija Masnec iz Žalca vsekakor zelo primerna za prikaz, kako postati in ostati enakopravna. Zelo mlada si je ustvarila družino, a je kljub temu doštudirala, se uveljavila v službi in kot poslanka zbora združenega dela. Po upokojitvi pa si je ustvarila novo kariero, večinoma posvečeno starejšim in medgeneracijskemu sodelovanju v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje Žalec. Leta so zanjo, kot rada pravi, resnično le številke.
Veliko teh spominov je še v meni. Spomnim se predvsem strahu, ko so nas preletavala letala, ko je v bližino priletela bomba. Spomnim pa se tudi, kako težko smo živeli. Oče je bil sicer zaposlen kot električar, a bilo nas je veliko otrok. Štirje so se rodili med vojno. Danes včasih razmišljam, da se je mama s temi nenehnimi nosečnostmi morda hotela zaščititi pred Nemci, ki so takrat posilili marsikatero žensko in nekaj jih je tudi umrlo. Po vojni smo končno normalno zaživeli, a je bilo življenje še vedno težko. Danes si je težko predstavljati tedanje skromne razmere. Ne le doma, ampak tudi v šoli. V prvem razredu smo pisali kar na tablice, jaz pa sem si tako zelo želela imeti svoj zvezek.
Po pravici povedano sem komaj čakala, da grem od doma, saj so starši imeli majhno hišico, ki je, ko smo otroci odraščali, postala pretesna. Tako sem še pred koncem srednje šole zanosila s svojim prvim fantom, se poročila in odselila od doma. Nikoli mi ni bilo žal, čeprav sva si morala z možem sama, opeko za opeko, zgraditi dom. Ko sta šla moja sinova v srednjo šolo, sem imela komaj nekaj čez trideset let. Takrat sem se odločila za študij na fakulteti za organizacijske vede, pri čemer me je podpiralo podjetje, kjer sem preživela celotno delovno dobo. Tako sem prišla na boljše delovno mesto, namreč vodenje priprave dela, in dobila dobro plačo. Dolgo smo lepo živeli, kmalu nato sta skoraj hkrati propadli obe podjetji, v katerih sva delala z možem.
To je bilo res težko obdobje. Aero Celje je bil eden od gospodarskih paradnih konjev v Jugoslaviji, tudi Brest Cerknica, kjer je delal mož, je imel veliko veljavo. Ko sem spoznala, da Aero počasi umira, sem se predčasno upokojila in odprla popoldansko obrt za prodajo umetnin, saj nisem mogla križemrok sedeti doma. Moža, ki je bil prej zelo aktiven in se je ukvarjal z organizacijo kulture, je zlom firme tako prizadel, da si od tega udarca ni več opomogel. Zbolel je in spomladi 1990. leta umrl. Tako sem se kot vdova morala sama spoprijeti z vsem. Na srečo se nikoli nisem bala novih izzivov, tudi prej sem se izobraževala o vsem, kar me je zanimalo. Prav mi je prišlo, da sama vozim avto in da tudi s tehniko nimam težav. Nasprotno, z veseljem sledim tehnološkemu napredku. Nekateri se mi čudijo, jaz pa vsakomur pravim, da je treba iti s časom naprej. Čas se namreč ne bo ustavil in nas čakal.
Seveda podpiram razvoj, vendar menim, da mora ta iti v korak s socialo. Rada bi, da bi postali prava socialna država in da bi vsi skupaj živeli v bolj socialno čutečem in pravičnem svetu. Še vedno upam, da bom to tudi dočakala.
Na našo UTŽO je vpisanih že skoraj 300 članov, med katerimi prevladujejo članice. Nekaj jih je starih več kot 90 let, a še aktivno sodelujejo v prenašanju dediščine naših babic. Tolikšno članstvo je za tak kraj veliko in verjetno dokazuje, da se je ta univerza doslej dobro izkazala. Izstopamo z vseživljenjskim učenjem, kjer znanja ne prenašajo zgolj mentorji na študente, temveč tudi zadnji učijo mentorje in vse druge. Še zlasti vsi tisti, ki so si pri delu in v življenju nabrali veliko znanja. Mentor torej samo vodi in usmerja skupno izobraževanje. Med prvimi smo tudi organizirali medgeneracijsko sodelovanje, kar se po toliko letih pozna tako, da smo vpeti v širšo lokalno skupnost. Odlično sodelujemo s šolami, vrtci, ljudsko univerzo in številnimi drugimi institucijami. Naša univerza je zelo uspešna v slovenskem merilu. Sama sem prepričana, da nam to uspeva tudi zato, ker smo ena redkih UTŽO, ki delujejo samostojno, in ne v okrilju ljudskih univerz, knjižnic ali kakšnih drugih institucij. Tako si sami določamo strategijo, ki pa je skladna s strategijo mreže UTŽO. Lani smo dobili tudi častno priznanje zveze UTŽO, ki ga je podelil predsednik Borut Pahor. Poleg tega je dobila priznanja Mestne skupnosti Žalec, občine Žalec in še mnogo drugih priznanj.
Sponzorjev iz gospodarstva ni več, odkar so se podjetja privatizirala. Vsaj za naše dejavnosti ne. Nas pa podpira občina, ki nam je brezplačno odstopila nekaj svojih prostorov. Najemnino za preostale prostore plačujemo šolam, vendar je minimalna. Tako še kar shajamo in bomo, sem prepričana, shajali še naprej, če bomo tako uspešni, kot smo bili doslej.
Še vedno premorem veliko energije in se sploh ne počutim stare. Kljub temu sem lani hotela odstopiti z mesta predsednice UTŽO Žalec, a so me pregovorili, da ostanem. Dokler bom zmogla, bom torej še delala.
Sem nepopravljiva optimistka. Ko se pojavi problem, navadno rečem: Kura gleda, gremo naprej. Moj slogan za širšo rabo pa je 'Mi gremo naprej' in tega uporabljajo širom po Sloveniji s pripombo, da tako reče Marija.
Sam optimizem gotovo ne, a brez njega ne gre. V življenju sem nekajkrat padla, a sem se vselej pobrala. Večino moči za to sem črpala iz sebe. Toda tudi ponujene pomoči nisem odklanjala. Zdaj pa jaz pomagam drugim. Meni trenutno nič ne manjka. Imam svojo hiško, imam zdravo pamet in imam številno družino.
Zelo sem ponosna na vse. Na oba sinova, na vnuke in pravnuke. Zadnji že odraščajo in z veseljem spremljam razvoj njihovih talentov in jim, če le morem, pomagam. Oni pa mi to ljubezen vračajo. A imam tudi veliko prijateljev in oni so moja razširjena družina. To se je pokazalo tudi pred kratkim, ko sem morala na operacijo zaradi izrabe hrustanca. Vsi so mi ponudili pomoč. Dober občutek je, če veš, da si obkrožen z dobrimi ljudmi.
Sama se ničesar ne bojim. Migracije so pojav, ki ga verjetno nič ne more preprečiti, lahko pa se nanje dobro pripravimo. To pričakujem od politike, predvsem od nove vlade. Kar se največkrat omenjene zaščite pred novim virusom tiče, to zame ni nič novega, saj sem si vedno pogosto umivala roke. Vem tudi, da popolne zaščite ni. Torej moramo počakati in upati na najboljše.
Marija Masnec
Žalčanka Marija Masnec je odraščala v Šempetru v Savinjski dolini. Še preden je dopolnila 20 let, se je poročila in rodila dva sinova, Edija in Mirana, ter se po končani srednji ekonomski šoli zaposlila v tovarni Aero Celje. Ob delu je končala študij za organizacijo dela, za diplomsko delo o malem gospodarstvu občine Žalec je dobila Kidričevo nagrado. Osem let, od leta 1972 do leta 1980, je bila poslanka republiškega zbora združenega dela, od tega štiri leta podpredsednica zbora. Po propadu Aera se je predčasno upokojila in odprla popoldansko obrt za prodajo umetniških izdelkov. Leta 1999 je sodelovala pri ustanovitvi Univerze za tretje življenjsko obdobje Žalec, čez tri leta pa postala njena predsednica in jo še vedno vodi. Lani je dobila častno priznanje ob 20-letnici uspešnega delovanja univerze, ob 15-letnici pa je prejela zlati grb, najvišje priznanje Občine Žalec.
Žalčanka Marija Masnec je odraščala v Šempetru v Savinjski dolini. Še preden je dopolnila 20 let, se je poročila in rodila dva sinova, Edija in Mirana, ter se po končani srednji ekonomski šoli zaposlila v tovarni Aero Celje. Ob delu je končala študij za organizacijo dela, za diplomsko delo o malem gospodarstvu občine Žalec je dobila Kidričevo nagrado. Osem let, od leta 1972 do leta 1980, je bila poslanka republiškega zbora združenega dela, od tega štiri leta podpredsednica zbora. Po propadu Aera se je predčasno upokojila in odprla popoldansko obrt za prodajo umetniških izdelkov. Leta 1999 je sodelovala pri ustanovitvi Univerze za tretje življenjsko obdobje Žalec, čez tri leta pa postala njena predsednica in jo še vedno vodi. Lani je dobila častno priznanje ob 20-letnici uspešnega delovanja univerze, ob 15-letnici pa je prejela zlati grb, najvišje priznanje Občine Žalec.
Imeli ste tri leta, ko se je začela druga svetovna vojna. Se je spomnite?
Veliko teh spominov je še v meni. Spomnim se predvsem strahu, ko so nas preletavala letala, ko je v bližino priletela bomba. Spomnim pa se tudi, kako težko smo živeli. Oče je bil sicer zaposlen kot električar, a bilo nas je veliko otrok. Štirje so se rodili med vojno. Danes včasih razmišljam, da se je mama s temi nenehnimi nosečnostmi morda hotela zaščititi pred Nemci, ki so takrat posilili marsikatero žensko in nekaj jih je tudi umrlo. Po vojni smo končno normalno zaživeli, a je bilo življenje še vedno težko. Danes si je težko predstavljati tedanje skromne razmere. Ne le doma, ampak tudi v šoli. V prvem razredu smo pisali kar na tablice, jaz pa sem si tako zelo želela imeti svoj zvezek.
Ne le za današnje čase, tudi za tedanje ste bili zelo mladi, ko ste sami postali mama. Vam je bilo kdaj žal, da ste se tako prikrajšali za brezskrbno uživanje mladosti?
Po pravici povedano sem komaj čakala, da grem od doma, saj so starši imeli majhno hišico, ki je, ko smo otroci odraščali, postala pretesna. Tako sem še pred koncem srednje šole zanosila s svojim prvim fantom, se poročila in odselila od doma. Nikoli mi ni bilo žal, čeprav sva si morala z možem sama, opeko za opeko, zgraditi dom. Ko sta šla moja sinova v srednjo šolo, sem imela komaj nekaj čez trideset let. Takrat sem se odločila za študij na fakulteti za organizacijske vede, pri čemer me je podpiralo podjetje, kjer sem preživela celotno delovno dobo. Tako sem prišla na boljše delovno mesto, namreč vodenje priprave dela, in dobila dobro plačo. Dolgo smo lepo živeli, kmalu nato sta skoraj hkrati propadli obe podjetji, v katerih sva delala z možem.
»Rada bi, da bi postali prava socialna država in da bi vsi skupaj živeli v bolj socialno čutečem in pravičnem svetu. Še vedno upam, da bom to tudi dočakala.«
Kako ste to preživeli?
To je bilo res težko obdobje. Aero Celje je bil eden od gospodarskih paradnih konjev v Jugoslaviji, tudi Brest Cerknica, kjer je delal mož, je imel veliko veljavo. Ko sem spoznala, da Aero počasi umira, sem se predčasno upokojila in odprla popoldansko obrt za prodajo umetnin, saj nisem mogla križemrok sedeti doma. Moža, ki je bil prej zelo aktiven in se je ukvarjal z organizacijo kulture, je zlom firme tako prizadel, da si od tega udarca ni več opomogel. Zbolel je in spomladi 1990. leta umrl. Tako sem se kot vdova morala sama spoprijeti z vsem. Na srečo se nikoli nisem bala novih izzivov, tudi prej sem se izobraževala o vsem, kar me je zanimalo. Prav mi je prišlo, da sama vozim avto in da tudi s tehniko nimam težav. Nasprotno, z veseljem sledim tehnološkemu napredku. Nekateri se mi čudijo, jaz pa vsakomur pravim, da je treba iti s časom naprej. Čas se namreč ne bo ustavil in nas čakal.
Vi torej z vsem srcem podpirate tehnološki napredek. Ste enako zadovoljni tudi s slovenskim in globalnim družbenim razvojem?
Seveda podpiram razvoj, vendar menim, da mora ta iti v korak s socialo. Rada bi, da bi postali prava socialna država in da bi vsi skupaj živeli v bolj socialno čutečem in pravičnem svetu. Še vedno upam, da bom to tudi dočakala.
Izvedela sem, da univerza za tretje življenjsko obdobje (UTŽO), ki ji predsedujete, sodi med najuspešnejše v Sloveniji. Kako ste to dosegli?
Na našo UTŽO je vpisanih že skoraj 300 članov, med katerimi prevladujejo članice. Nekaj jih je starih več kot 90 let, a še aktivno sodelujejo v prenašanju dediščine naših babic. Tolikšno članstvo je za tak kraj veliko in verjetno dokazuje, da se je ta univerza doslej dobro izkazala. Izstopamo z vseživljenjskim učenjem, kjer znanja ne prenašajo zgolj mentorji na študente, temveč tudi zadnji učijo mentorje in vse druge. Še zlasti vsi tisti, ki so si pri delu in v življenju nabrali veliko znanja. Mentor torej samo vodi in usmerja skupno izobraževanje. Med prvimi smo tudi organizirali medgeneracijsko sodelovanje, kar se po toliko letih pozna tako, da smo vpeti v širšo lokalno skupnost. Odlično sodelujemo s šolami, vrtci, ljudsko univerzo in številnimi drugimi institucijami. Naša univerza je zelo uspešna v slovenskem merilu. Sama sem prepričana, da nam to uspeva tudi zato, ker smo ena redkih UTŽO, ki delujejo samostojno, in ne v okrilju ljudskih univerz, knjižnic ali kakšnih drugih institucij. Tako si sami določamo strategijo, ki pa je skladna s strategijo mreže UTŽO. Lani smo dobili tudi častno priznanje zveze UTŽO, ki ga je podelil predsednik Borut Pahor. Poleg tega je dobila priznanja Mestne skupnosti Žalec, občine Žalec in še mnogo drugih priznanj.
Kako vam uspeva financirati vaše dejavnosti? Koliko prispeva občina, koliko kakšni morebitni sponzorji?
Sponzorjev iz gospodarstva ni več, odkar so se podjetja privatizirala. Vsaj za naše dejavnosti ne. Nas pa podpira občina, ki nam je brezplačno odstopila nekaj svojih prostorov. Najemnino za preostale prostore plačujemo šolam, vendar je minimalna. Tako še kar shajamo in bomo, sem prepričana, shajali še naprej, če bomo tako uspešni, kot smo bili doslej.
Kmalu bo že tri desetletja, kar ste upokojenka. Ali že kdaj razmišljate, kdaj se boste »upokojili« tudi kot predsednica UTŽO?
»Z veseljem sledim tehnološkemu napredku. Nekateri se mi čudijo, jaz pa vsakomur pravim, da je treba iti s časom naprej. Čas se namreč ne bo ustavil in nas čakal.«
Še vedno premorem veliko energije in se sploh ne počutim stare. Kljub temu sem lani hotela odstopiti z mesta predsednice UTŽO Žalec, a so me pregovorili, da ostanem. Dokler bom zmogla, bom torej še delala.
Kako pa se soočate s težavami, ki se pojavijo pri vašem delu v UTŽO ali pa zdaj, ko vas je operacija kolena priklenila na dom?
Sem nepopravljiva optimistka. Ko se pojavi problem, navadno rečem: Kura gleda, gremo naprej. Moj slogan za širšo rabo pa je 'Mi gremo naprej' in tega uporabljajo širom po Sloveniji s pripombo, da tako reče Marija.
Pa vam optimizem pomaga rešiti probleme?
Sam optimizem gotovo ne, a brez njega ne gre. V življenju sem nekajkrat padla, a sem se vselej pobrala. Večino moči za to sem črpala iz sebe. Toda tudi ponujene pomoči nisem odklanjala. Zdaj pa jaz pomagam drugim. Meni trenutno nič ne manjka. Imam svojo hiško, imam zdravo pamet in imam številno družino.
Kaj vam pomeni družina?
Zelo sem ponosna na vse. Na oba sinova, na vnuke in pravnuke. Zadnji že odraščajo in z veseljem spremljam razvoj njihovih talentov in jim, če le morem, pomagam. Oni pa mi to ljubezen vračajo. A imam tudi veliko prijateljev in oni so moja razširjena družina. To se je pokazalo tudi pred kratkim, ko sem morala na operacijo zaradi izrabe hrustanca. Vsi so mi ponudili pomoč. Dober občutek je, če veš, da si obkrožen z dobrimi ljudmi.
Živimo v času strahu pred vsem mogočim. Trenutno najbolj pred koronavirusom in migranti. Kako to doživljate in kaj pričakujete od politikov?
Sama se ničesar ne bojim. Migracije so pojav, ki ga verjetno nič ne more preprečiti, lahko pa se nanje dobro pripravimo. To pričakujem od politike, predvsem od nove vlade. Kar se največkrat omenjene zaščite pred novim virusom tiče, to zame ni nič novega, saj sem si vedno pogosto umivala roke. Vem tudi, da popolne zaščite ni. Torej moramo počakati in upati na najboljše.
