Ko te veliki brat spravi za zapahe

Policija lahko brez zadržkov zaseže videoposnetke, kadar preiskujejo prekršek ali kaznivo dejanje.

Objavljeno
02. avgust 2019 09.00
Posodobljeno
02. avgust 2019 09.34
Videonadzor nas danes spremlja že na vsakem koraku. FOTO:  Blaž Samec/Delo
Ljubljana – Razvoj tehnologije gre preiskovalcem kaznivih dejanj precej na roko, saj je identifikacija storilcev lažja, prav tako pa je prek socialnih omrežij širši del javnosti seznanjen s fotografijo, ki jo policija posreduje, da bi bodisi odkrila pogrešano osebo ali identificirala osumljenca kaznivega dejanja.

Ko si je sredi maja neznana ženska v Radovljici prilastila 650 na bankomatu pozabljenih evrov, so jo identificirali šele, ko je policija javnosti posredovala fotografijo, ki jo je posnela kamera na bankomatu.
Nadzorne kamere so postale del vsakdana, namenjene pa so navadno za nadzor prometa ter varnost premoženja in ljudi. Ker policija le redko izvaja videosnemanje (navadno samo ob kakšnih množičnih zbiranjih in športnih tekmah), morajo posnetke, ko je to nujno potrebno, zahtevati od lastnika kamere.


Klasično zbiranje obvestil


»Kadar preiskujemo kaznivo dejanje, ni pomembno, kdo je lastnik videoposnetkov, so to fizične ali pravne osebe. Posnetke lahko zasežemo. Gre za klasično zbiranje obvestil, zaseg pa je le eden od segmentov našega dela,« pojasnjuje Aleš Kegljevič iz generalne policijske uprave in poudari, da sta posnetek ali fotografija zgolj košček mozaika in sama po sebi še nista zadosten dokaz ne v prekrškovnem ne v kazenskem postopku.

Postopek zasega je rutinski, težav pri tem pa po Kegljevičevih besedah načeloma ni in so ljudje povsem kooperativni. »Zgodi se, da včasih sami pokličejo in ponudijo posnetek, ko izvedo, da gre za preiskavo kaznivega dejanja ali prometne nesreče s pobegom.«

Posnetke ponavadi zasežejo »z lepo besedo«, redki pa so primeri, da jih lastnik noče izročiti, takrat pa mora policija dobiti odredbo preiskovalnega sodnika.

Večjo težavo kot sam zaseg jim včasih predstavlja iskanje vseh lokacij kamer na nekem območju. »Javna razsvetljava, Dars in še nekatere druge službe imajo na nam znanih mestih kamere, problem je, da ne vemo, kje vse so jih namestili drugi lastniki,« problem opiše sogovornik in spomni na primer ropa sefov SKB, ko so našli vozilo, udeleženo v ropu, zažgano na Škofljici. »Takrat smo morali pregledati območja na vseh cestnih poteh od kraja zločina do pogorišča, kjer so kamere, ugotoviti, kdo je lastnik, posnetke zaseči, pregledati, analizirati. Že samo to je trajalo več mesecev, saj je bilo najprej veliko terenskega dela, nato pa je sledilo še pregledovanje posnetkov.


Uporabno tudi ob cestnih prekrških in nesrečah


S pomočjo tehnologije ujamejo tudi hujše kršitelje cestnih predpisov ali povzročitelje nesreč. Tu jim lahko pomaga, denimo, tudi povsem naključno snemanje kakšnega občana z mobilnim telefonom. »Tak posnetek je nam v pomoč in povsem zakonit, moram pa še enkrat poudariti, da samo to ni dovolj za sankcijo, moramo zbrati še druge dokaze. Tudi če prek Darsove kamere identificiramo vozilo na podlagi registrske tablice, moramo še ugotoviti, kdo je dejansko vozil, saj ni nujno, da je prekršek storil lastnik vozila.«

Kdaj policija javnosti posreduje fotografijo iskane osebe, osumljenca ali avtomobila, je odvisno od več okoliščin, predvsem morajo pričakovati, da bo javnost lahko posredovala koristne informacije.


Pozor, snemamo!


Prostor, naj bo to zasebni ali poslovni, kjer se izvaja snemanje, mora biti označen, da se v njem izvaja videonadzor. V kategorijo zasebnih spadajo prostori, kjer ima več ljudi dostop pod enakimi pogoji, recimo večstanovanjski bloki.
»Če imate videonadzor v stanovanjski hiši oziroma okolici na lastnem zemljišču, takšnega opozorila ne potrebujete. Seveda je to omejeno izključno na zasebno zemljišče, kamere ne smete imeti obrnjene tako, da bi zajeli še del ceste, druge javne površine ali sosedovega zemljišča,« pojasni Davor Pajk iz koncerna Sintal.

Kot Kegljevič tudi Pajk izpostavi, da je včasih težava pri slabih posnetkih. Prav (ne)kvaliteta je tista, ki daje v morebitnem kazenskem postopku veliko manevrskega prostora za razglabljanje o tem, ali je na fotografiji oziroma posnetku res ista oseba kot na zatožni klopi.

»Največja težava nekaterih obstoječih varnostnih sistemov je, da je zajem slike v dobrih pogojih dober, ponoči in v drugih slabih pogojih pa so posnetki skoraj neuporabni,« realno stanje opiše Pajk.

Pove, da s policijo večkrat sodelujejo pri izmenjavi posnetkov. A ker je načeloma lastnik posnetkov naročnik, so pri Sintalu le vmesni člen, ki policijo usmeri na naročnika, ta pa potem po potrebi naloži varnostni službi, da posreduje posnetke. Postopek je precej hiter, saj največkrat poteka po elektronski poti. Prav časovni okvir je včasih ključen, saj je hranjenje posnetkov v nedogled prepovedano in tehnično večkrat neizvedljivo, prav tako so videonadzorni sistemi naravnani tako, da se posnetki čez čas presnamejo. »Koliko časa je to, je povsem odvisno od želja naročnika in tehničnih zmožnostih sistema,« pristavi Pajk.