Ko učenci sodelujejo pri ocenjevanju (VIDEO)

Učitelj sem! Učiteljica sem!: Mateja Peršolja je v formativnem spremljanju znanja našla način, kako na prvo mesto postaviti znanje in ne ocene.
Fotografija: Učenci natančno vedo, kaj se učimo in kakšni so cilji, ki jih postavljamo skupaj, pravi Mateja Peršolja. FOTO: Mojca Boštele
Odpri galerijo
Učenci natančno vedo, kaj se učimo in kakšni so cilji, ki jih postavljamo skupaj, pravi Mateja Peršolja. FOTO: Mojca Boštele

Samopresojanje, samoregulacija in odgovornost so pojmi, tesno povezani s formativnim spremljanjem znanja učencev, s katerim je učiteljica matematike Mateja Peršolja pred petnajstimi leti pri nas orala ledino. Danes opaža, da učenci prevzemajo odgovornost za svoje znanje in so bolj aktivni. A porajajo se vedno novi izzivi, na katere tudi v sodelovanju z drugimi učitelji nenehno išče odgovore.





Mateja Peršolja, učiteljica matematike, ki poučuje najvišje razrede na osnovni šoli v Preserjah pri Radomljah, ves čas išče načine, kako učence spodbuditi, da si bodo sami želeli napredovanja in vedno novega znanja. Formativno spremljanje postavlja na prvo mesto znanje, ne ocen, učence spodbuja k odgovornosti, kritičnosti in samoregulaciji. »Učenci natančno vedo, kaj se učimo, kakšni so cilji, ki jih postavljamo skupaj, se o njih pogovarjamo in določamo merila za samovrednotenje. Tak način dela ima velik vpliv na njihov trud in dosežke,« je prepričana. Učenci v sodelovanju z učiteljem in tudi sošolci nenehno skrbijo za dokaze o svojem znanju in napredku.



Povratna informacija, povezana s cilji učenja in merili uspešnosti nalog, je ključna, a mora biti kakovostna. »Vse povratne informacije, po katerih se lahko učenci primerjajo med seboj – ocena, točke, odstotki – niso kakovostne. Ocena ima lahko negativen učinek na znanje in trud učenca. Ocene zavirajo njihov napredek in zaustavijo učenje ter sprožajo čustveni odziv.« A vendarle pravilnik predpisuje ocene. »Napisati moram šest ocen. Žal je še vedno tako, čeprav strokovna literatura daje drugačna priporočila, sploh za osnovne šole.« Kot pravi Mateja Peršolja, se tudi njeni učenci zavedajo, da s testom in kratkim ustnim izpraševanjem ne morejo dokazati svojega realnega znanja. Našli so srednjo pot. »Spremljamo doseganje posameznih ciljev, učenci se sami presodijo, znanje lahko nadgrajujejo in izboljšujejo. Šele ko v nekem obdobju dosežejo optimum, znanje tudi ocenijo.«


Govorilne ure za učence


Mateja Peršolja izvira iz učiteljske družine in za poklic se je trdno odločila že v srednji šoli. A prva leta v razredu niso bila tisto, kar je hotela, želela si je drugačnega odnosa z učenci. Iskala je načine in že kmalu vpeljala nekaj dobrih praks. Na njeno pobudo so v šoli organizirali prve govorilne ure, namenjene učencem. Po sprva sramežljivem odzivu danes, kot pravi, komajda najde čas za vse učence, ki bi hoteli med njenimi govorilnimi urami priti na vrsto. Prav tako se je kot odlična praksa, ki je vzklila na začetku njene učiteljske poti in je še kako živa tudi danes, pokazalo povezovanje starejših učencev z mlajšimi. Ko je bila še povsem na začetku razvijanja formativnega spremljanja znanja, je eno prvih generacij devetošolcev spodbudila, naj si postavijo učne cilje, a pri tem ni bila uspešna. »V osmih letih smo jih prepričali, da si ciljev ne splača postavljati, saj jih ne bodo dosegli. Razmišljala sem, kako naj jim pokažem, koliko so napredovali od prvega razreda. Če nič drugega, so vsi avtomatizirali poštevanko. In sem se domislila, da jih pripeljem v nižje razrede, da bi učili mlajše, in jih spomnim, kako težko jim je bilo na začetku in kakšen napredek so naredili v osmih letih.«



Vrsto let je formativno spremljanje znanja razvijala tudi v okviru zavoda za šolstvo, zdaj jo kličejo šole same, izdala je priročnik za učitelje, aktivno spodbuja izmenjavo znanja in izkušenj učiteljev, tudi na Tržnici znanja, seminarjih, spletni strani in posvetu Formativno spremljanje v praksi. Kot pravi, je v tujini izmenjava gradiv med učitelji nekaj običajnega, pri nas pa še vedno naletiš na očitek, da si strokovne priprave od nekod dobil. »A stvari se odpirajo, na družbenih omrežjih je vse več izmenjave izkušenj in gradiv. Zaradi tega smo vsi na boljšem.«



Formativni način spremljanja znanja, pri katerem učitelj ni več edini, ki v rokah drži škarje in platno, daje učencu večjo moč in s tem večjo odgovornost. In odgovornosti, kot opaža Mateja Peršolja, v naši družbi manjka. »Pri nas devetošolcem ne zaupamo in jih še vedno vodimo v vrsti na kosilo, enako kot prvošolce. Na Švedskem gredo razredi predmetne stopnje na kosilo sami, in to v sosednjo stavbo. Ko sem tamkajšnji ravnateljici vprašala, kdo je odgovoren, če se komu kaj zgodi, sta se samo spogledali,« opiše izkušnjo iz tujine. Da smo še vedno družba nadzora, opaža tudi v medijskem diskurzu, ko je vedno eno prvih vprašanj, kdo bi moral koga nadzorovati in kako vzpostaviti nadzor, ne pa o odgovornosti posameznika. Prepričana je, da se s formativnim spremljanjem učencev, ki spodbuja samonadzor in uvaja novo merilo kakovosti, to je osebno zadovoljstvo, ne pa odvisnost od zunanjih nagrad in pohval, gradi tudi drugačna družba.

Učitelj sem! Učiteljica sem! Foto Učitelj Sem! Učiteljica Sem!
Učitelj sem! Učiteljica sem! Foto Učitelj Sem! Učiteljica Sem!

Preberite še:

Komentarji: