Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Ko zadnji ugasne luč, stiki nujno oslabijo

Jeseni bodo zaprli veleposlaništva v Lizboni, Dublinu, Stockholmu in Helsinkih ter konzulata v New Yorku in Düsseldorfu.
9. 6. 2012 | 17:20
Ljubljana − Nova vlada se je odločila, da bo zunanjemu ministrstvu temeljito zmanjšala proračun, zato so se na Mladiki odločili, da bodo septembra in oktobra zaprli veleposlaništva v Lizboni (Portugalska), Dublinu (Irska), Stockholmu (Švedska) in Helsinkih (Finska), generalni konzulat v New Yorku in konzulat v Düsseldorfu, glavnem mestu zahodne industrijske dežele Severno Porenje - Vestfalija. Ni povsem jasno, ali gre le za varčevalni ukrep ali za spremembo v zunanjepolitični strategiji Slovenije.

Slovenija ima po podatkih zunanjega ministrstva v tujini 42 veleposlaništev, sedem stalnih predstavništev, šest generalnih konzulatov, dva konzulata in en urad. Na njih je zaposlenih 235 diplomatov, kar je nekaj manj od polovice slovenskih diplomatov; teh je 504. Stroški za predstavništva so zelo odvisni od velikosti. Najcenejši je konzulat v Milanu, ki dela s 130.000 evri na leto, največ denarja, 5,4 milijona, gre za stalno predstavništvo pri Evropski uniji v Bruslju; to je tudi največje od slovenskih predstavništev po svetu. Vsega skupaj je Slovenija za delovanje diplomatsko-konzularne mreže lani porabila nekaj več kot 41 milijonov evrov, torej 1,8-milijonski prihranek, ki naj bi ga ustvarili z jesenskim zapiranjem predstavništev, vsote ne bo pomembno znižal. Dodati je treba, da so se stroški zanje od leta 2008, ko znašali 46,5 milijona, že tako in tako znižali več kot desetino.

Zanimivo je, da Slovenija zapira generalni konzulat v New Yorku, s čimer bo izgubila predstavništvo v najpomembnejšem mestu sveta. Morda gre za to, da ima tam stalno predstavništvo pri Združenih narodih in bodo zadeve, ki jih je do zdaj pokrival konzulat, nekako opravljali s sedeža OZN. A je po drugi strani zelo nenavadno, da niso iz podobnih razlogov zaprli veleposlaništva za Belgijo v Bruslju; v tem mestu ima namreč Slovenija še stalno predstavništvo pri Evropski uniji in Natu.

Predsednikovi nasveti

Ker ima pri zapiranju veleposlaništev tako kot pri odpiranju zadnjo besedo predsednik Danilo Türk, so ga vključili v posvetovanja že pred dokončno odločitvijo. Kar je dobro, da se ne bodo ponovile razmere iz zadnjega obdobja prve Janševe vlade, ko je ta pred predsednika samo postavila spisek novih veleposlanikov. Türk imenovanj ni hotel podpisati, s čimer je po mnenju nekaterih pravnikov hodil po robu ali celo čez rob pristojnosti – kar kljub svoji pravniški izobrazbi sicer kar pogosto počne –, vendar je na koncu obveljala njegova. Spornih sedmih veleposlanikov, predvsem Dimitrija Rupla, niso poslali v tujino.

Predsednik je poudaril, da je hkrati z odločitvami o zapiranju treba sprejeti tudi odločitve o odprtju novih veleposlaništev, predvsem v (podsaharski) Afriki in na Bližnjem vzhodu. Zato je Türk vladi priporočil, naj hkrati s predlogi za zapiranje pripravi potrebno projekcijo za odpiranje novih veleposlaništev, kar bi oboje skupaj pomenilo primerno reorganizacijo diplomatske mreže. Ali se je predsednik o tem pogovarjal s premierom Janšo ni znano. Verjetno ne, saj bosta moža gotovo – zaradi ponarejenih dokumentov o velikovškem atentatu, s katerimi je Janševa demokratska stranka lani poskusila prikazati Türka kot tako rekoč terorista – komunicirala le toliko, kot je najmanj potrebno.

S stisnjenimi zobmi

Predsednik Sindikata slovenskih diplomatov (SSD) Stanislav Sikošek je povedal, da nad zapiranjem predstavništev niso niti najmanj navdušeni. Sredstva za diplomacijo se zmanjšujejo že od leta 2008, zato so v sedanje obdobje varčevanje stopili že dokončno racionalizirani, brez rezerv. Na zunanjem ministrstvu namreč nimajo velikih projektov, na primer financiranja gradnje predorov, ki bi jih lahko brez večjih težav premaknili za leto ali dve v prihodnost, na boljše čase. V stroških za diplomatska predstavništva v tujini tako investicije pomenile samo odstotek vsega denarja.

Po Sikoškovih besedah je na predstavništvih, katerih imena krožijo v javnosti, zaposlenih približno deset ljudi iz Slovenije in nekaj domačinov. Sindikat bo zaprtje sprejel s stisnjenimi zobmi, saj menijo, da je boljše zapreti nekaj predstavništev, kot pa da bi morali zaradi varčevanja odpuščati zaposlene. Diplomate s predstavništev bi po zaprtju namreč lahko prerazporedili na ministrstvu, kjer imajo nekaj lukenj. Da nameravajo število zaposlenih zmanjševati samo z upokojevanjem tistih, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, in ne z odpuščanjem, so nam potrdili na zunanjem ministrstvu.

Težave

Največja težava, povezana z zapiranjem predstavništev v tujini, seveda ni, kaj storiti z ljudmi, zdaj zaposlenih tam. Večja težava so svojci, saj se delavci na predstavništva praviloma selijo z družinami, otroci obiskujejo šole v tujini. Zato naj bi za zaposlene v zaprtih delih zunanje službe poskrbeli tako, da bi jim zagotovili čim manj težav pri vrnitvi.

S stališča države so največja težava zapiranja predstavništev v tujini odzivi držav gostiteljic. S tem Slovenija nima izkušenj, vendar poznavalci diplomacije menijo, da to nikakor ne more biti dober znak za dvostranske odnose. Zato se je za zapiranje predstavništev v tujini kljub varčevanju odločilo zelo malo držav; ena odločnejših na tem področju je, ironično, bogata in kljub krizi dovolj uspešna Švedska, ki je leta 2010 zaprla veleposlaništvo v Ljubljani.

Nekateri trdijo, da ni res, da predstavništva držav v sočlanicah EU nekako niso več nujna, saj se njihovi in slovenski odločevalci srečujejo redno. Stalnega živega stika, pletenja mrež poznanstev v tujini, ne more nadomestiti še tako redno sestajanje politikov s kolegi iz drugih držav. Prav neformalne mreže, ki se počasi pletejo med večletnim bivanjem v tujini, so največja vrednost stalnih predstavnikov. Tudi tako imenovani leteči veleposlaniki – o njih se govori med varčevanjem, šlo bi za diplomate s sedežem v Ljubljani, njihova naloga pa bilo vzpostavljanje ali ohranjanje stikov z državami, kjer ni stalnih veleposlaništev – so lahko samo rešitev v sili.

Ko ob zapiranju predstavništva zadnji ugasne luč, stiki med Slovenijo in to državo nujno oslabijo. Edina kolikor toliko svetla točka nameravanega ožanja diplomatske mreže je, da se dogaja v času krize. Ker jo čutijo vse države, bodo takšno slovensko potezo požrle nekoliko lažje, kot bi jo sicer.

Po mnenju predsednika Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov Petra Toša bi zaradi rednih in pogostih stikov med predstavniki različnih ministrstev lahko brez večjih težav zaprli kar nekaj predstavništev v državah EU. Vendar Toš ni hotel presojati, ali so predstavništva, ki so na listi za odstrel, tista, katerih zaprtje bo povzročilo najmanj težav. Za takšno oceno bi vlada morala najprej predstaviti zunanjepolitično strategijo države. Toš pravi, da je Slovenija nima že od leta 2004, ko je uresničila svoj največji poosamosvojitveni zunanjepolitični cilj, priključitev Evropski uniji. Pomanjkanje strategije so nekako nadomeščali s predsedovanjem Ovse in EU, zadnja leta pa je odsotnost dokumenta, v katerega bi zapisali, kaj z zunanjo politiko sploh hočemo doseči, vedno bolj očitna.

Nove dežele

Po mnenju predsednika Türka in drugih poznavalcev zunanje politike kljub varčevanju ne bi smeli predstavništev v tujini samo zapirati, ampak tudi odpirati. Tradicionalno najbolj prezrt del zemeljske oble je za slovensko diplomacijo črna Afrika, torej del del celine pod pretežno muslimanskim in arabskim severom. V severnem delu je tudi za zdaj edino slovensko predstavništvo na celini, v Kairu. Najbolj verjetno bi bilo veleposlaništvo v Južni Afriki, edini iz skupine rastočih sil BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika), v kateri Slovenija nima predstavništva. Po mnenju Toša je eno veleposlaništvo še premalo za pokrivanje tako velikega kosa sveta, kot je Afrika pod Saharo. Meni, da bo v prihodnje treba premisliti še najmanj o enem do dveh dodatnih predstavništvih.

Afrika ni edini prezrti del sveta. Slovenija ima dobro pokrito Severno in precej dobro Južno Ameriko, povsem prazna pa je Srednja Amerika. Predstavništva nima niti v Mehiki, ki je s svojimi 115 milijoni prebivalcev več kot dvakrat številnejša od Južne Afrike, njeno gospodarstvo je več kot dvakrat večje, politično strateško ter vojaško je vsaj tako pomembna kot Južna Afrika. Med deli sveta, ki jih slovenska diplomacija dolgo zapostavlja, sta Jugovzhodna Azija, kjer sta pomembni vsaj Južna Koreja in Indonezija, ter arabski del držav ob Perzijskem zalivu. Nearabski del tega konca sveta že pokriva veleposlaništvo v Teheranu.

Evrodiplomacija

Odločitev o krčenju mreže slovenskih predstavništev v tujini je bila morda nekoliko lažja zaradi ambicioznega projekta evropske diplomatske službe (EEAS) pod vodstvom visoke predstavnice EU za zunanjo in varnostno politiko Catherine Ashton. Temelj za njeno ustanovitev je bila lizbonska pogodba, uradno je začela delovati decembra 2010. Namen EEAS je podoben kot namen diplomacij v državah; tako kot slovenska diplomacija deluje v interesu Slovenije, naj bi EEAS delovala v interesu Unije. Zato bi morda lahko domnevali, da bodo predvsem manjše države sčasoma začele opuščati manj pomembna predstavništva v tujini, saj tam z zelo majhnim številom diplomatov ne morejo dosegati posebnih uspehov.

Sliši se lepo in predvsem zelo varčno, vendar je v tej službi tako, kot je v drugih delih evrokracije. Ve se, da imajo povsod glavno besedo velike države. Poleg tega bodo vsi zaposleni na teh evroveleposlaništvih prihajali iz določene države in zelo dvomljivo je, ali bodo imeli enako odnos do interesov svoje in drugih držav. »Ali mislite, da bo imel diplomat iz, na primer, Avstrije, enak odnos do Slovenije kot do svoje domovine? Bo vraga,« nam je povedal eden od slovenskih diplomatov.

Kljub takšnim pomislekom pa predsednik kluba nekdanjih veleposlanikov Toš meni, da je EEAS priložnost za Slovenijo in za razvoj njene diplomacije. Meni celo, da bi lahko Slovenija evropski diplomatski službi ponudila v uporabo kakšno od rezidenc, ki jih je nasledila od Jugoslavije. Vendar Toša skrbi, ali bo država znala izkoristiti priložnost delovanja v skupni diplomaciji.

Za to, da v takšen sistem vključiš svoje ljudi, se je treba namreč veliko ukvarjati z dejavnostjo, ki ji ponavadi pravimo lobiranje. Slovenija je bila na začetku delovanja službe zelo razočarana, ker ni dobila nobenega vodje predstavništva EEAS v tujini, kar je položaj, primerljiv z veleposlaniškim. Letos je država dosegla napredek, saj je nekdanji zunanji minister Samuel Žbogar postal vodja predstavništva na Kosovu, nekdanji veleposlanik v Nemčiji Mitja Drobnič pa v Črni gori. Vendar poznavalci pravijo, da je treba čim več diplomatov vključiti na srednje in nižje položaje EEAS, kjer se opravi večina dela, pri čemer menda Slovenija za zdaj ni posebno uspešna.

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine