Šarec ponuja projektno vlado, Janša pa lahko veljake premami z dobrimi službami

Ljubljana – V ponedeljek in torek se bo Borut Pahor posvetoval z vodji poslanskih skupin, koga so parlamentarne stranke pripravljene podpreti za mandatarja. A na političnem parketu precej buren teden ni prinesel še nobenih odgovorov, kako kaže s sestavljanjem nove koalicije.

Marjan Šarec nadaljuje pogovore za vzpostavitev nekakšnega levosredinskega bloka oziroma peterice, ki naj bi postala baza za koalicijo. Ime levosredinska je kar nekoliko zavajajoče, saj so pri več temah stranke, ki jo sestavljajo, vse prej kot leve in jih od desnice loči le nasprotovanje paktiranju z Janezom Janšo.

Glede na to število članic, potrebnih za zagotovitev vsaj 46 glasov, niti ni presenetljivo, da se je Šarec lotil projektnega povezovanja z iskanjem skupnih imenovalcev. Jasno se nakazuje, da bi v družbi peterice raje videl NSi kot Levico. Kar je tudi logično, vzrokov za to pa je več. Med drugimi tudi ta, da so pri nekaterih pomembnih vprašanjih z NSi bolj kompatibilni, denimo glede NLB. Levica je že v predvolilni kampanji volivcem dajala obljube, ki nimajo veliko skupnega z agendami drugih strank, od referenduma za izstop iz Nata do načrtov za zvišanje prispevne stopnje za pokojninsko zavarovanje za delodajalce. Levico si je težko predstavljati kot konstruktivnega člana vlade in zelo verjetno tega od nje ne pričakujejo niti njeni volivci.
 

Levi rob vlade

Različne pa so ocene, kako bi volivci NSi sprejeli povezovanje z levosredinsko peterico. Vodstvo stranke si vztrajno pušča odprta vrata na obe strani, k Janši in Šarcu, ter se zaveda, da so povsod zaželen partner, Mateju Toninu pa vloga predsednika državnega zbora očitno zelo ustreza. Eden od zadržkov proti povezovanju z levosredinsko peterico je izrazila bivša predsednica NSi Ljudmila Novak: »Če pomislim, kako je delovala prejšnja koalicija, sem skeptična, da v novem mandatu iste stranke lahko delajo drugače.« Pomislek je precej legitimen. Čeprav je imela SMC v prejšnjem mandatu sama 36 glasov, so v življenje težko spravili cel kup svojih prioritet.



Kako bi torej v raznovrstni španoviji šestih, po glasovih dokaj izenačenih partnerjih, lahko uskladili interese, daje misliti vsem strankarskim strategom. Praktični predstavitvi smo bili, na primer, priča že v četrtek, ko je Šarec najprej Levici sporočil, da bi bili pripravljeni na projektno sodelovanje, osnutka koalicijske pogodbe pa jim ni pokazal, že dobri dve uri pozneje pa se je na istem naslovu zglasil prvak SD Dejan Židan in ponavljal, da glede povezovanja ni še nič dokončno dogovorjenega, da naj vrata ostanejo odprta za vse, posredno pa še, da bi imel v družbi raje Levico kot NSi, češ da ne bodo samo oni zagovarjali idej levega političnega pola. Kar je, če se spomnimo, kako sta v odhajajoči vladi, ko jima je prav prišlo, ravnala Desus in SMC, odvečna bojazen. Res pa je, da bi isti bazen volivcev uspešneje nagovarjala Levica v opoziciji kot SD v vladi.



Kakšna bo vloga SMC? Kot se je že nakazovalo na večer, ko je odjeknila ne prav presenetljiva novica o izključitvi podpredsednika stranke Milana Brgleza, bo od tega, kdo bo zmagal v boju za interpretacijo, odvisno, čigav bo večji izkupiček dogajanja. Čeprav je Brglez že več let med najbolj priljubljenimi politiki v vseh javnomnenjskih anketah v državi, se je zdaj pokazalo, kakšna je bila njegova dejanska moč v stranki. Uradne razlage poteka dogodkov obeh strani se seveda razlikujejo, iz njih pa sklepamo predvsem na trk dveh močnih in ambicioznih političnih figur, pri čemer je imel Cerar številnejši in vplivnejši krog podpornikov.

Ali imajo prav tisti, ki ocenjujejo, da je Brglezov izgon prvi korak k razpadu SMC, kar smo že videli pri strankah, ki so se od enih do drugih volitev zelo skrčile, ali tisti, ki menijo, da se je začela njena konsolidacija, s tem, ko se je znebila svojega levega krila? Odgovora na to vprašanje ne bo treba dolgo čakati.
 

Tihe poteze

Kaj in kako snuje Janez Janša, predsednik SDS, relativne zmagovalke volitev, je ves ta čas bistveno bolj »pod radarjem« medijev. Pred mikrofoni je povedal, da bo najprej vse vprašal po pripravljenosti za sodelovanje in kadrovskem potencialu, v drugi fazi pa da se bodo ukvarjali z vsebinskimi temami. Samo v NSi priznavajo, da so dnevno v stiku.

Da bi Janši uspelo zbrati 46 glasov v prvem krogu mandatarskega glasovanja, ni prav verjetno, izid morebitnega tretjega kroga, če niti Šarec ne bi bil uspešen, pa je povsem nepredvidljiv. Marsikdo od tistih, ki se še zdaj zaklinjajo, da vlada s SDS zanje ni opcija, bi čez kak mesec ali dva znal javnost piarovsko prepričevati, da je treba v dobro države narediti določene korake in sprejeti odgovornost. Na kar jih bo gotovo opomnil tudi predsednik države Borut Pahor.



Ne gre prezreti, da ankete večini strank kažejo, da bi s ponovnimi predčasnimi volitvami tvegale slabši izid, določene tudi pod parlamentarnim pragom. Programsko in nazorsko si morda res niso blizu, ima pa SDS v rokavu aduta za brezposelne in ambiciozne šefe sredinskih strank, to je široko in trdno evropsko mrežo, ki kadrovsko lahko ponudi veliko več kot Šarec, tako doma kot v EU.