Tiskane izdaje
Grosuplje, Kočevje - »Če bo vožnja po prenovljeni železniški progi iz Kočevja v Ljubljano trajala eno uro, morda uro in deset minut, se bom v službo v Ljubljano zagotovo vozila z vlakom,« pravi Branka Mrak, ki se vsako jutro z avtom odpelje iz občine Kočevje v službo v Ljubljano. Toda letos, ko bodo v Grosuplju to soboto praznovali 120. obletnica odprtja železniške proge od Grosuplja do Kočevja, nič ne kaže, da se bo to kmalu uresničilo...
Pred 110 leti je bilo Kočevje prvo mesto na Kranjskem, ki je dobilo javno elektriko. »V današnji terminologiji bi rekli, da je bilo Kočevje takrat središče regije,« pravi Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje o mestu, ki se je razvilo zaradi rudnika rjavega premoga in industrije. Tu so delovale številne žage in kar tri tekstilne tovarne, poleg tega je mesto imelo kar štiri hotele. Ta gospodarski razcvet ni bil povezan le s cestami, ampak tudi z železniško povezavo proti Ljubljani. Pred 120 leti oziroma 27. septembra 1893, kar je bilo leto dni pred Novim mestom, so v Kočevju slovesno odprli železniško povezavo z zaledjem.
»Redni potniški vlak je vozil tri ure,« pravi amaterski zgodovinar Mihael Petrovič, ml., o možnosti javnega prevoza, ki so ga na kočevsko-ribniškem območju imeli do leta 1970. Proga Grosuplje-Kočevje je dolga 48,6 kilometrov, celotna povezava med Ljubljano in Kočevjem pa meri 70 kilometrov. Zgradili so jo v enem letu, gradilo pa jo je 300 obrtnikov in 300 težakov z 170 glavami živine.
Z zaprtjem proge je ostala le ena cesta
Potem so se v sedmih desetletjih na Kočevskem zgodile velikanske spremembe. Kočevje, ki je bilo še po drugi svetovni vojni večje in bolj razvito od Novega mesta, je postalo neopazno podeželsko mesto. Eden od razlogov za to je izselitev večinskega prebivalstva, Kočevskih Nemcev, v začetku 2. svetovne vojne, po vojni pa so se priselili prišleki od vsepovsod. S pomočjo države, ki je imela posebne interese na zaprtem območju Kočevske Reke, je območje do devetdesetih let imelo še nekaj gospodarstva, potem pa se je počasno zamiranje pospešilo in s tem tudi povezave s svetom. Tako je sedaj edina povezava z zaledjem cesta G2-104: 54 kilometrov povezave med Kočevjem in Ljubljano, ki jo imenujejo tudi Cesta smrti.
»V torek sem se iz Ljubljane vozila dve uri, ponavadi pa za teh 50 kilometrov rabim uro dvajset do uro trideset,« pravi Branka Mrak. »Če hočem količkaj normalno prevoziti Škofljico, moram iz Kočevja ob petih zjutraj. Zdaj, ko je še Ižanka zaprta, je pa vse skupaj še bolj zabeljeno,« pravi Miran Novak, ki se prav tako vsak dan vozi v službo v Ljubljano: »Kadar moram priti točno, se odpravim čez Struge in na makadamu uničujem amortizerje ter štejem srne. Pa še takrat trepetam, da bo kakšen nervozen zaspanec v tunelu zapeljal v zid in bo avtocesta iz Grosuplja proti Ljubljani zaprta.«
Kako pomembni sta cesta in železnica proti Kočevju, govori tudi statistika: v samo desetih letih se je število ljudi, ki se vsak dan iz občine Kočevje vozijo na delo v Ljubljano, povečalo za polovico: leta 2002 jih je bilo 847, lani pa 1281. Zato verjetno ni pretirana ocena, da se iz širšega kočevsko-ribniškega območja v Ljubljano vsak dan odpravi od 2500 do 3000 ljudi.
Rešitev za dnevne migrante: železnica
Progo, po kateri se je bilo mogoče voziti z 10 do 50 kilometri na uro, so začeli obnavljati leta 2008. Za ureditev proge do Ribnice - kjer delajo sedaj - so porabili 60 milijonov evrov. Ali bo denar za to investicijo tudi prihodnje leto še ni gotovo. »Za dokončanje obnove proge do Kočevja je potrebnih še okoli 19 milijonov evrov, za postavitev signalnovarnostnih naprav pa okoli 23 milijonov evrov,« pravi Mihael Grah s SŽ Infrastruktura d.o.o., ki vodi projekte obnove proge.
Po obnovi bodo vlaki na poti do Ljubljane dosegali višje hitrosti: od Kočevja do Žlebiča 60 km/h in naprej 100 km/h, kar pomeni, da naj bi za pot iz Ljubljane do Kočevja rabili 83 minut. Primerjalne študije prevoznih sredstev - vlaka, avtobusa in avta - kažejo, da bo vlak najboljša izbira zaradi najkrajšega časa potovanja in tudi cene prevoza. »Ta proga ima velik potniški potencial,« pravi Mihael Grah, ki še dodaja: »Do sedaj je bilo vsako leto nekaj denarja za nadaljevanje obnove železniške proge Grosuplje-Kočevje. Upajmo, da bo tako tudi naprej.«
Miran Novak pravi: »Uvedba potniške proge do Kočevja je morda eden zadnjih obupnih poskusov, da se Kočevska spet pripoji k Sloveniji. Kočevje je slepo črevo Slovenije in če bi vedeli, da bo jutri konec sveta, prisrčno povabljeni sem, kjer smo 20 let za časom. Pa ni bilo vedno tako.«
