Tiskane izdaje
Dravograd, Kobarid – Nasprotniki zakonske prepovedi kolesarjenja v naravnem okolju so se združili v Slovenski kolesarski pobudi, ki si bo prizadevala, da bo kolesarjenje dovoljeno po večini poti, kolovozov, vlak in gozdnih cest. Prepoved je po njihovem mnenju neutemeljena in zavira turistični razvoj.
Vožnja, ustavljanje in organiziranje vožnje s kolesi v naravnem okolju bi bili dovoljeni le na gozdnih cestah, gozdnih vlakah, ki morajo biti posebej označene, ter po poljskih poteh in kolovozih.
Proti takšnemu, po njihovem mnenju neutemeljenem omejevanju, so se pod okriljem Slovenske kolesarske pobude združili Komisija za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije, Kolesarska zveza Slovenije, spletni portal mbt.si, Klub gorskih kolesarjev Volja, GIZ Pohodništvo in kolesarjenje ter Regionalna razvojna agencija Koroška, od koder je tudi koordinator Slovenske kolesarske pobude Peter Zajc.
»Za neupoštevanje gorskih kolesarjev pri pripravi zakonodaje smo delno krivi tudi sami, saj nimamo reprezentativne institucije,« pravi Zajc. »Slovenska kolesarska pobuda namerava prevzeti to vlogo in se zavzemati za to, da bi bilo kolesarjenje dovoljeno po vseh poteh, kolovozih, vlakah in gozdnih cestah, razen na posameznih območjih, kjer bi to lahko povzročilo okoljsko škodo (npr. erozijo tal) ali konflikte z drugimi uporabniki naravnega okolja (npr. moteča srečanja s pešci). Prepovedi bi morale biti na terenu jasno označene.
»Kolesarjenje je primerljivo s pohodništvom, in ne z vožnjo z motornimi vozili, zato je zakon, ki predvideva splošno prepoved kolesarjenja v naravnem okolju, zgrešen, izjeme pa so realno težko izvedljive,« pojasnjuje Zajc in dodaja, da je Slovenija šele na začetku procesa, ki so ga Italija, Francija, Švica in druge evropske države že izvedle. Gre za sistematično razvijanje gorskega kolesarjenja na regionalni in državni ravni ter za velike turistične možnosti. »V tujini urejajo kolesarske parke, posebno ob smučiščih, saj je smučarska sezona zaradi toplejšega vremena krajša, kolesarska pa je lahko vsaj dvakrat daljša.« S sprejetjem zakona bi tovrstni razvoj onemogočili.
Številne študije, opravljene v različnih delih sveta, empirično dokazujejo, da gorsko kolesarjenje ni za okolje nič bolj škodljivo kot pohodništvo, saj gre večinoma za turno kolesarjenje. Adrenalinske vrste, npr. downhill, enduro ipd., spadajo po mnenju SKP zaradi svoje specifičnosti na posebna, za to namenjena območja, ki morajo biti označena, in če je treba, tudi zavarovana. Zajc poudarja, da si bodo prizadevali tudi za uveljavljanje in širjenje etike gorskega kolesarjenja. »Pri tem nas čaka še zelo veliko dela, ustrezen odnos gorskih kolesarjev do okolja in drugih uporabnikov je pomemben del sožitja, ki ga nameravamo spodbujati in krepiti.«
V zgornjem Posočju kolesarstvo in gorsko kolesarstvo uvrščajo med redke razvojne potenciale, ki v prihodnje lahko pripomorejo k boljši zasedenosti turističnih zmogljivosti. Zato je predlagani zakon za turistične delavce nesprejemljiv, saj preprečuje razvoj dejavnosti, namesto da bi jo urejal. »Strinjamo se, da kolesarstvo ni dopustno na brezpotjih in da se spusti 'downhill' lahko izvajajo le na temu namenjenih območjih, medtem ko gorskega kolesarstva po poteh nikakor ne bi smeli tako omejevati,« je bil jasen direktor LTO Sotočje Janko Humar.
V Posočju zagovarjajo nasprotno možnost: da bi kolesarstvo dopustili na vseh poteh, razen na tistih, kjer bi bilo zaradi resno utemeljenih razlogov prepovedano. »Take rešitve poznajo v ekološko najbolj ozaveščenih deželah, kot so Nemčija, Škotska in Skandinavija, zato ne poznamo razlogov, da to ne bi bilo mogoče tudi pri nas.«
