Komisar za človekove pravice: Zakon o tujcih ni v skladu z mednarodnimi zavezami

Pogovor z Nilsom Muižnieksom, komisarjem Sveta Evrope za človekove pravice, ki pravi, da Slovenijo na področju človekovih pravic čaka še veliko dela. 

Objavljeno
24. marec 2017 16.42
Nils Muižnieks evropski komisar za človekove pravice 23.3.2017 Ljubljana Slovenija [Nils Muižnieks,evropski komisar za človekove pravice,Ljubljana,Slovenija]
Barbara Hočevar
Barbara Hočevar

Ljubljana - »Slovenijo čaka še veliko dela, a sem optimističen, ker mislim, da samo sebe vidi kot državo človekovih pravic,« je komentiral Nils Muižnieks, komisar Sveta Evrope za človekove pravice, po srečanju s številnimi predstavniki oblasti, inštitucij in nevladnih organizacij.

Tudi po pogovorih s predstavniki vlade ostajate odločen v nasprotovanju našemu zakonu o tujcih.

Sogovorniki so v pogovorih izpostavljali dogodke iz leta 2015, ko je skozi Slovenijo šlo skoraj pol milijona ljudi. Oblasti zagovarjajo stališče, da obstaja tveganje za ponovitev take situacije in da je to treba preprečiti. Vendar ne vidim, kako bi lahko zakon o tujcih to preprečil, iz vidika človekovih pravic pa se mi zdi zelo problematičen. V prvi vrsti sem prepričan, da bi morale biti varovalke za sproženje ukrepov v njem, močnejše.

Ne bi smelo biti dovolj, da izredne razmere potrdi navadna večina v parlamentu, temveč bi moralo ostati tako, kot je bilo prvotno mišljeno, da bi bil potrebna dvotretjinska podpora. Predvsem pa vztrajam, da ni v skladu z mednarodnimi zavezami Slovenije.

V zakonu je sicer napisano, da bi bili, ob zapiranju meja za tujce, izvzeti bolni, žrtve mučenja, ranljive skupine. Kako pa boste vedeli, da je bil nekdo žrtev mučenja, če ne izpeljete individualnih postopkov? Te morajo voditi usposobljeni profesionalci, ne pa policisti na meji. Kdor je zavrnjen, pa mora imeti možnost, da se pritoži.

Upam, da nikoli ne bo prišlo do aktivacije tega dela zakona. Če ga bo obravnavalo ustavno sodišča, pa upam, da bo pri tem upoštevalo tudi mednarodne obveznosti države.

A če pogledate skozi prizmo javnega mnenja, je vladi s tem zakonom zrasla podpora, povsod, kjer poskuša najti nastanitev za begunce, pa je upor.

Vlada bi morala biti bolj dosledna pri svojem sporočilu. Ne more po eni strani govoriti, da smo ogroženi in o varnostnih tveganjih, po drugi pa reči »prosimo, sprejmite ljudi«. Kakšna je verjetnost, da bi se ponovili prizori iz jeseni 2015? Razmeroma nizka - situacija v Turčiji je danes drugačna, pa tudi meje so na poti. Če bi se ponovila, ali bi se v enakem obsegu? Precej malo verjetno.

Najprej, nehajte ustvarjati strahove in začnite umirjati prebivalce. Povejte jim, da so tukaj ljudje, ki bodo ostali. Nekateri med njimi so prispeli po programu premestitve, preverili smo jih, niso teroristi.

Mnogi so preživeli veliko hudega, potrebujejo našo pomoč. Drži, da moramo nekaj vložiti, ko pridejo, a če to storimo na pravi način, bodo hitro povrnili kot davkoplačevalci.

Vendar zaostrovanje zakonodaje ni le slovenska posebnost.

Res je, zaznavamo ta trend, ki pa na srečo ni povsem univerzalen. Nekatere manjše države so se v zadnjem času izkazale. Irska je, na primer, prostovoljno sprejela nekaj sto mladoletnikov iz Calaisa. Nemčija ostaja najbolj velikodušna. Zelo sem zadovoljen s sodelovanjem Slovenije v programih premestitve in preselitve, zato je nočem preveč ostro kritizirati. Omenjeni zakon o tujcih pa je poslal slab signal tako prebivalstvu, da so prišleki grožnja, kot vsem drugim državam v regiji. Prepričan sem, da se države v regiji zgledujejo po Sloveniji in ji mnoge poskušajo slediti.

Kako ste se odzvali na ukrepe, ki jih je sprejela Madžarska?

Zelo sem bil kritičen do Madžarske in njene politike do migrantov in prosilcev za azil. Urgentno sem jo obiskal, interveniral sem na Evropskem sodišču za človekove pravice, pred katerim je veliko primerov proti Madžarski prav v tem kontekstu, napisal sem precej zelo ostrih besed. Kritičen sem do zadnjih odločitev, da bodo zapirali ljudi. Kar nekaj postopkov proti Madžarski vodi tudi EU. Njen ugled zelo trpi. Tako, da jaz mislim, da Madžarska ni model, ki bi bil komu za zgled.

Zakaj ste kritični do dublinske uredbe?

Zato, ker je nepravična do držav »v prvih bojnih vrstah«, posebej Grčije in Italije, in ju nesorazmerno obremenjuje. Kritičen sem do tega sistema vračanja prosilcev za azil na začetno točko v EU, ker obsoja Grčijo in Italijo na to, da sta sprejemnici velikega dela vrnjenih. Mislim, da je to krivično in ne more dolgoročno obstati. Vračanje prosilcev v Grčijo, se je sicer ustavilo leta 2011, a je slišati številne pobude, da bi se ta praksa ponovno uvedla. Kdorkoli je bil v Grčiji, ve, da so tam razmere za prosilce za azil zelo slabe in da mnogi med njimi končajo na cesti brez vsega.

Je pa dublinska uredba tudi podlaga za združevanje družin v mnogih primerih in zakonski okvir za premestitve. Mislim, da se je treba pogovarjati o solidarnosti, ki temelji na pravilih. Eden od problemov je, da so med evropskimi državami res velike razlike, koliko podpore pri integraciji nudijo beguncem. Ljudje vedo, da če bodo prišli v Nemčijo ali na Švedsko, bodo dobili pomoč pri učenju jezika in pri vključevanju v družbo. Kje drugje pa ne. Več je treba narediti za harmonizacijo na tem področju med državami.

Dejali ste, da pričakujete več sodnih postopkov po EU zaradi strožjih določil o združevanju družine. Zakaj?

Ponavadi ne potuje v Evropo vsa družina, ampak najprej pride en ali mogoče dva člana. Pričakujejo, da jim bodo potem, ko uredijo statuse, lahko sledili zakonci, otroci. Če pogledamo malo širše, daje združevanje družin nek red gibanju oziroma selitvam ljudi. Tisti, ki prihajajo, želijo tja, kjer imajo sorodnike, ki jim bodo pomagali, da se znajdejo v novem okolju. Koristno je za reguliranje migracij in tudi za kasnejšo integracijo.

Trend v Evropi pa je, da otežujejo združevanje družin in postavljajo ovire. Švedska, Danska in mnoge druge države so zelo zaostrile določila na tem področju. Nekatere, na primer, dajejo to pravico samo tistim s statusom begunca, kdor dobi status subsidiarne zaščite, ki je časovno omejen, pa ne.

O svojih obiskih v članicah Sveta Evrope pripravite poročila. Kakšni so njihovi učinki?

To je odvisno od države. V Sloveniji sem dobil vtis, da je veliko zanimanja za delo Sveta Evrope, kar mi daje upanje, da bo naše poročilo imelo kak učinek in bo prispevalo k razpravi. Nadaljeval bom dialog z oblastmi, ki so se mi zdele zelo odzivne in pripravljene na pogovore. Mislim, da Slovenija samo sebe vidi kot državo človekovih pravic.