Komu koristi prisluškovalna afera
Arbitraža: Preiskovanje je očitno vnemirilo ministra Karla Erjavca, ki je Mateja Tonina, predsednika Komisije za nadzor obveščevalno varnostnih služb (Knovs) označil za notoričnega lažnivca.
Odpri galerijo
Simona Drenik, nekdanja vodja arbitražne skupine, ni privolila v igro, ki jo režira opozicija. Nekatera vprašanja zato ostajajo brez odgovora.
FOTO: Jože Suhadolnik
Agentka Simona Drenik in arbiter Jernej Sekolec sta ta teden stopila pred parlamentarne nadzornike.Njuno nedovoljeno komunikacijo je Hrvaška izrabila za odstop od arbitražnega sporazuma o reševanju mejnega spora pred sodiščem, ki je bil podpisan novembra 2009. Haaško arbitražno sodišče je presodilo, da je Slovenija s temi pogovori sicer storila prekršek, a ne takšne narave, da sodišče ne bi moglo končati dela. Končno razsodbo smo dobili junija 2017. Meja med državama je določena, a še ne uveljavljena.
Kdaj bo arbitražna sodba implementirana?
Na to ni mogoče odgovoriti, saj Slovenija čaka na odločitev Sodišča EU glede tožbe zoper Hrvaško zaradi nespoštovanja arbitražne odločbe. Arbitraža nas je doslej stala 6,7 milijona evrov, 400.000 evrov smo založili za Hrvate. Tega denarja ne moremo izterjati, razen če bi ob kakšnem drugem meddržavnem dogovoru sklenili sporazum o poravnavi.
Koliko je z arbitražo zaslužil Sekolec?
Uradno ni znano. Sekolec se medijev izogiba, na zunanjem ministrstvu te informacije nimajo, saj je bil v pogodbenem razmerju s tribunalom. Neuradno je njegov honorar znašal pol milijona evrov. Sekolec je ta teden svoje klice obžaloval, prav tako agentka, ki je izjavila, da je bilo njuno komuniciranje napaka. Erjavec trdi, da njune komunikacije ni naročil.
Čemu je namenjeno sedanje razčiščevanje?
Matej Tonin, predsednik Knovsa, trdi, da želi s preiskavo preprečiti takšne napake v prihodnje. Knovs je sicer namenjen nadzoru, in ne preiskovanju oziroma preventivnemu delovanju. Zdi se, da je aktualno razčiščevanje namenjeno predvsem notranjepolitičnim obračunom in destabilizaciji koalicije, saj je pred ministrom Karlom Erjavcem še interpelacija, ki jo je proti njemu vložila stranka SDS.
Kaj je zdaj še prišlo na dan?
Sekolec je na Knovsu priznal, da je agentko klical »nekajkrat«. Kriptiranega komunikacijskega sredstva ni imel. Prav tako ni bil varnostno podučen, kako mora ravnati. Sekolec doslej ni dovolil pregleda svojih komunikacijskih naprav, ker ni želel, da bi nekatera elektronska sporočila prišla v javnost. Drenikova pa da mu ni povedala, da se ne smeta pogovarjati.
Ali je mogoče, da za njuno komunikacijo ni vedel kabinet zunanjega ministra?
Drenikova na to vprašanje ni želela odgovoriti. Pravni postopki na Sodišču EU v Luksemburgu namreč še niso končati. Pogrevanje dogodkov po njenem mnenju poraja dvome in škoduje avtoriteti razsodbe haaškega tribunala.
Kaj lahko doleti Hrvaško?
Možno je, da Sodišče EU zaradi hrvaškega neupoštevanja arbitražne razsodbe potrdi kršitev prava EU. Če tudi tega Hrvaška ne bo upoštevala, se za tožbo in globo proti njej lahko odloči tudi evropska komisija. Pomembna bodo razmerja sil v Evropi.
Kdaj bo arbitražna sodba implementirana?
Na to ni mogoče odgovoriti, saj Slovenija čaka na odločitev Sodišča EU glede tožbe zoper Hrvaško zaradi nespoštovanja arbitražne odločbe. Arbitraža nas je doslej stala 6,7 milijona evrov, 400.000 evrov smo založili za Hrvate. Tega denarja ne moremo izterjati, razen če bi ob kakšnem drugem meddržavnem dogovoru sklenili sporazum o poravnavi.
Koliko je z arbitražo zaslužil Sekolec?
Uradno ni znano. Sekolec se medijev izogiba, na zunanjem ministrstvu te informacije nimajo, saj je bil v pogodbenem razmerju s tribunalom. Neuradno je njegov honorar znašal pol milijona evrov. Sekolec je ta teden svoje klice obžaloval, prav tako agentka, ki je izjavila, da je bilo njuno komuniciranje napaka. Erjavec trdi, da njune komunikacije ni naročil.
Čemu je namenjeno sedanje razčiščevanje?
Matej Tonin, predsednik Knovsa, trdi, da želi s preiskavo preprečiti takšne napake v prihodnje. Knovs je sicer namenjen nadzoru, in ne preiskovanju oziroma preventivnemu delovanju. Zdi se, da je aktualno razčiščevanje namenjeno predvsem notranjepolitičnim obračunom in destabilizaciji koalicije, saj je pred ministrom Karlom Erjavcem še interpelacija, ki jo je proti njemu vložila stranka SDS.
Kaj je zdaj še prišlo na dan?
Sekolec je na Knovsu priznal, da je agentko klical »nekajkrat«. Kriptiranega komunikacijskega sredstva ni imel. Prav tako ni bil varnostno podučen, kako mora ravnati. Sekolec doslej ni dovolil pregleda svojih komunikacijskih naprav, ker ni želel, da bi nekatera elektronska sporočila prišla v javnost. Drenikova pa da mu ni povedala, da se ne smeta pogovarjati.
Ali je mogoče, da za njuno komunikacijo ni vedel kabinet zunanjega ministra?
Drenikova na to vprašanje ni želela odgovoriti. Pravni postopki na Sodišču EU v Luksemburgu namreč še niso končati. Pogrevanje dogodkov po njenem mnenju poraja dvome in škoduje avtoriteti razsodbe haaškega tribunala.
Kaj lahko doleti Hrvaško?
Možno je, da Sodišče EU zaradi hrvaškega neupoštevanja arbitražne razsodbe potrdi kršitev prava EU. Če tudi tega Hrvaška ne bo upoštevala, se za tožbo in globo proti njej lahko odloči tudi evropska komisija. Pomembna bodo razmerja sil v Evropi.
Janez Janša, prvak SDS in član Knovs, ocenjuje, da so ta teden lahko prepričali o diletantizmu Karla Erjavca in Mira Cerarja.
FOTO: Matej Družnik
FOTO: Matej Družnik
Politika je eno, dejstva so drugoPogledi slovenske politike na to, kaj je prineslo zaslišanje dvojca Sekolec-Drenik, so diametralno različni. Medtem ko Karl Erjavec ocenjuje, da so se vse laži na njegov račun izkazale kot neresnične ter da od »velikega poka ni ostalo nič, razen fantazije Mateja Tonina«, pa je Janez Janša, prvak SDS in član Knovsa, izjavil, da so se lahko na lastna ušesa prepričali, da je minister skupaj s tedanjim premierom Mirom Cerarjem arbitražni proces vodil »pišmeuharsko in diletantsko«.
Gre za pričakovano iskrenje med koalicijo in opozicijo, dejansko pa sta za Slovenijo pomembni predvsem dve ključni dejstvi. Prvo je, da je haaški tribunal končal svoje delo in izrekel dokončno sodbo o poteku morske in kopenske meje ter točko stika z odprtim morjem. »In drugo, pomembno tudi zaradi aktualnega dela Toninove komisije, da je bila že pred začetkom dela arbitražnega sodišča v zagrebških vladnih in predsedniških kabinetih sprejeta odločitev o izstopu iz podpisanega in ratificiranega sporazuma oziroma da je treba najti zadostne razloge, da se sodbe sodišča ne prizna in ne sprejme,« opozarja Borut Šuklje, nekdanji politik in diplomat ter dober poznavalec dogajanj na Balkanu.
Vrsta odprtih mejnih vprašanj
Hrvaška zdaj ima spor z evropskim mednarodnim sodiščem in neprijetno oznako države, ki ne priznava izrečenih sodb. Zato je po Šukljetovem mnenju zadnji obisk Angele Merkel v Zagrebu treba razumeti v kontekstu nedavnih evropskih volitev in dejstva, da bo hrvaška prevzela predsedovanje EU. In nič več kot to. »Hrvaški premier Andrej Plenković pa bo moral v naslednjih mesecih, času novih zaostritev razmer na Balkanu, predvsem pojasnjevati, zakaj nima njegova država urejenih mejnih vprašanj s Srbijo, BiH ter Črno goro,« je prepričan.
Ko je vsebina pogovorov nekdanjih premierov Jadranke Kosor in Boruta Pahorja, ki sta leta 2009 podpisala arbitražni sporazum o reševanju mejnega spora pred sodiščem, postala javna, so jih vodilni hrvaški pomorski pravniki označili kot izdajo. Hrvati so tedaj ocenili, da bo zamajan njihov načrt o vzpostavitvi dominantnega položaja na Jadranu, Kosorjeva pa je bila obtožena, da je prelomila temeljno pravilo hrvaške politike glede pogajanj o meji. To pa je, da se je treba vedno pogajati samo bilateralno ter pogajanja tik preden bi jih lahko z ustreznimi sporazumi sklenili, tudi nemudoma odpovedati. Nato pa ponuditi začetek novih. In tako vse do točke, pojasnjuje Šuklje, ko bi lahko tudi pred mednarodno politično javnostjo zagovarjali, da sporazuma o meji ni mogoče doseči in da torej velja obstoječe stanje – sredinska črta v Piranskem zalivu. Načrt se ni izšel; arbitražna razsodba namreč okoli 80 odstotkov zaliva pripisuje Sloveniji.
Gre za pričakovano iskrenje med koalicijo in opozicijo, dejansko pa sta za Slovenijo pomembni predvsem dve ključni dejstvi. Prvo je, da je haaški tribunal končal svoje delo in izrekel dokončno sodbo o poteku morske in kopenske meje ter točko stika z odprtim morjem. »In drugo, pomembno tudi zaradi aktualnega dela Toninove komisije, da je bila že pred začetkom dela arbitražnega sodišča v zagrebških vladnih in predsedniških kabinetih sprejeta odločitev o izstopu iz podpisanega in ratificiranega sporazuma oziroma da je treba najti zadostne razloge, da se sodbe sodišča ne prizna in ne sprejme,« opozarja Borut Šuklje, nekdanji politik in diplomat ter dober poznavalec dogajanj na Balkanu.
Vrsta odprtih mejnih vprašanj
Hrvaška zdaj ima spor z evropskim mednarodnim sodiščem in neprijetno oznako države, ki ne priznava izrečenih sodb. Zato je po Šukljetovem mnenju zadnji obisk Angele Merkel v Zagrebu treba razumeti v kontekstu nedavnih evropskih volitev in dejstva, da bo hrvaška prevzela predsedovanje EU. In nič več kot to. »Hrvaški premier Andrej Plenković pa bo moral v naslednjih mesecih, času novih zaostritev razmer na Balkanu, predvsem pojasnjevati, zakaj nima njegova država urejenih mejnih vprašanj s Srbijo, BiH ter Črno goro,« je prepričan.
Ko je vsebina pogovorov nekdanjih premierov Jadranke Kosor in Boruta Pahorja, ki sta leta 2009 podpisala arbitražni sporazum o reševanju mejnega spora pred sodiščem, postala javna, so jih vodilni hrvaški pomorski pravniki označili kot izdajo. Hrvati so tedaj ocenili, da bo zamajan njihov načrt o vzpostavitvi dominantnega položaja na Jadranu, Kosorjeva pa je bila obtožena, da je prelomila temeljno pravilo hrvaške politike glede pogajanj o meji. To pa je, da se je treba vedno pogajati samo bilateralno ter pogajanja tik preden bi jih lahko z ustreznimi sporazumi sklenili, tudi nemudoma odpovedati. Nato pa ponuditi začetek novih. In tako vse do točke, pojasnjuje Šuklje, ko bi lahko tudi pred mednarodno politično javnostjo zagovarjali, da sporazuma o meji ni mogoče doseči in da torej velja obstoječe stanje – sredinska črta v Piranskem zalivu. Načrt se ni izšel; arbitražna razsodba namreč okoli 80 odstotkov zaliva pripisuje Sloveniji.
Z arbitražno razsodbo smo dobili večji del Piranskega zaliva.
FOTO: Mavric Pivk
FOTO: Mavric Pivk
