Tiskane izdaje
Ljubljana − Prenova gradbene zakonodaje je postala poligon za merjenje moči interesnih skupin. Predlagatelj osnutkov bi rad iz množice razglašenih pripomb sestavil melodijo, ki bo šla v ušesa vsem deležnikom, zlasti projektanti branijo rešitve, za katere naše okolje očitno (še) ni zrelo, gradbinci pa zbirajo podpise − proti predlaganim spremembam.
Razvpiti vodja gradnje
Vojna se je iz vladnih pisarn, v katerih se je srečevala vladna usklajevalna skupina, preselila v javnost. Med birojevskim in gradbiščnim delom stroke, vpete v investicijo, sicer nikoli ni bilo brezpogojne ljubezni, povod za eskalacijo konflikta pa je bil nesrečni 13. člen gradbenega zakona – vodja gradnje.
Institut naj bi služil interesom investitorja, predstavljal pa je okrepitev sedanjega nadzornika s precej obsežnejšimi pooblastili. Navsezadnje je bil temeljni cilj prenove krovne prostorske in gradbene zakonodaje privabiti in motivirati investitorje, poenostaviti in skrajšati postopke ter preprečiti ekscese, ki so gradnjo dražili. A novi udeleženec investicijskega procesa, ki bi nadomestil dosedanjega nadzornika in bi koordiniral gradbišče, izbiral izvajalce, organiziral gradnjo in še marsikaj, je bil za drugo stran, inženirje in izvajalce, nesprejemljiv, saj je ogrozil njihovo dosedanjo avtonomno pozicijo na gradbišču in uveljavljene (pogosto slabe) poslovne prakse. Zagnali so tak vik in krik, da je po nekaj usklajevanjih vodja gradnje izginil iz gradiva in besednjaka. Skrčil se je nazaj v nadzornika z zmanjšanim obsegom pristojnosti.
Gradbinci nasprotujejo temu, da je projektant (arhitekt ali inženir), ki je sprojektiral zgradbo, lahko hkrati tudi nadzornik. Utemeljitev so podkrepili z intrigantno besedno zvezo: da odpira možnosti za sistemsko korupcijo. Česar pa niso nikoli podrobno pojasnili. Ampak dejstvo je, da takšna ureditev velja že zdaj in tudi v tujini ni sporna; pomembno je le, da je nadzornik neodvisen od izvajalca in zastopa interese investitorja. Menda naj bi predlagatelj pri tem vztrajal.
Najpomembnejši manjka
Pri usklajevanju zakona sodelujejo arhitekti oziroma projektanti, izvajalci (gradbinci, inženirji) in investitorji. Pogajalska pozicija arhitektov je očitno šibkejša, tudi zato, ker se je Inženirska zbornica Slovenije postavila na stran izvajalcev; številne njihove ideje se umikajo pred gromoglasnimi argumenti moči gradbincev. Res je sicer, da ti, v nasprotju s projektanti, nosijo večjo obligacijsko odgovornost in finančna tveganja, a jim nič ne preprečuje, da bi bili bolj kooperativni.
Arhitekti kot projektanti stavb poudarjajo, da sta po zakonu projektant in nadzornik vedno na strani investitorja in da neodvisni nadzor med gradnjo, tudi če ga vrši projektant, nikakor ne pomeni tveganja za korupcijo. Glavnega udeleženca, zasebnega in javnega investitorja, ki gospodari z lastnim in družbenim kapitalom, v resnici v procesu usklajevanja ni.
Zastopalo bi ga sicer lahko resorno ministrstvo kot varuh javnega interesa, a je njegova prva skrb vendarle, da spravi zakon skozi proceduro. Da bi obveljale številne nove, dobre rešitve, mora v določenih točkah sklepati kompromise.
Zgled dobre prakse
Na odsotnost glasu investitorja opozarja Andrej Ržišnik, direktor in ustanovitelj biroja PROTIM Ržišnik Perc arhitekti in inženirji, ki so ga pritegnili v skupino kot poznavalca dobrih praks. Dela za velike, tudi tuje investitorje. Da je ministrstvo odprlo razpravo o udeležencih gradnje, je bila po njegovem mnenju napaka. Pustite vsebino, popravite postopke, odpravite birokratske ovire, je vse, kar bi si želel.
Ržišnik je arhitekt, a se ne postavlja ne na eno ne na drugo stran. Tudi ne sprejema konflikta, ki ga nekateri hočejo javnosti »prodati« kot spor med arhitekti in inženirji. »Res se delimo, a po odnosu do investitorja,« pravi.
Ržišnik v svojem podjetju zaposluje okoli 30 inženirjev in 20 arhitektov, njegov moto je sodelovanje in posledična sklenjena veriga odgovornosti skozi vse faze projekta, od zasnove do uporabe objekta, in to tesno ob investitorju. Investicijski proces obvladujejo profesionalci, zato investitor potrebuje strokovno pomoč, nekoga, ki ga bo vodil, ga ščitil s svojim znanjem, sposobnostmi, pomagal obvladovati tveganja. Nekoga, ki mu zaupa – arhitekta ali inženirja! Ko ta odgovorno spremlja investitorja skozi vse faze projekta, se ne more sklicevati na to, da je bila projektna dokumentacija neustrezna ali izvedba slaba, ker je bil prisoten od začetka do konca in je moral sproti reševati morebitne zaplete.
Investitor naj ima izbiro
V Sloveniji prevladuje praksa gradnje z glavnim izvajalcem in drobljenjem svetovalnih, projektantskih in nadzornih storitev, kar pomeni tudi drobljenje odgovornosti. Po propadu velikih gradbenih podjetij pa se je začela uveljavljati praksa, da investitor najame nekoga, ki vodi gradnjo in oddaja dela posameznim izvajalcem. Tako se zmanjšujejo tveganja v primeru insolventnosti izvajalca, hkrati pa si investitor zagotovi popolno transparentnost finančnega toka. Bistveno je, da je izbira načina prepuščena investitorju, meni Ržišnik.
Prav takšno omejevanje je poglavitna Ržišnikova zamera osnutku, ki je v obravnavi: ukinja odgovornega vodjo gradbišča, ki ga izbere investitor za koordinatorja takrat, ko poteka investicija z več izvajalci. To pomeni tiho zmanjšanje konkurence v korist večjih gradbenih podjetij, ki jim kot glavnim izvajalcem ni treba polagati računov. Razlika pa je v (višji) ceni investicije.
