Domovi za strejše: Kopica neživljenjskih kriterijev

Ljubljana – S kakšnimi izzivi se srečujejo vodstva domov za starejše, smo se pogovarjali z Valerijo Lekić Poljšak, direktorico Doma starejših občanov Črnomelj.
 
Na prostor v domovih v Sloveniji čaka več kot 6000 ljudi. Je povpraševanje veliko tudi pri vas?

Naš dom ima kapaciteto za 195 ljudi, nekaj prošenj imamo. Pri nas je nekoliko specifična situacija in večja fluktuacija kot v urbanih okoljih. V glavnem imamo kmečko strukturo prebivalstva, ki je socialno šibka, za dom se odločajo, ko so vse druge možnosti že izčrpane, dostikrat pa je to odvisno tudi od finančnega stanja. Poleg tega so tukaj blizu hrvaški »obiteljski domovi«, torej družinski domovi, ki so za uporabnika cenovno ugodnejši, storitveno pa niso primerljivi s standardi domov za starejše niti v Sloveniji niti na Hrvaškem. Tam je cena za mesečno oskrbo nepokretnega približno 600 evrov, pri nas 889. To je za uporabnika predrago; za storitev, ki jo ponujamo, pa je po mojem mnenju poceni. Smo pa imeli pred tremi leti kar nekaj finančnih težav zaradi odhodov ljudi. Danes, na primer, nimamo nobene vloge iz južnega dela Bele krajine, ob Kolpi. Nihče iz upravne enote Črnomelj, ki jo pokrivamo, ne čaka na sprejem. Od 20 do 30 odstotkov naših stanovalcev je iz drugih občin.

Kako velik problem je za uporabnike plačilo?

Če ima človek polno pokojnino in zaradi nepokretnosti prejema srednji znesek dodatka za pomoč in postrežbo, ki je 290 evrov, si skoraj pokrije stroške domskega varstva. Vendar imamo pri nas največji del upokojencev, katerih pokojnine so nižje iz različnih razlogov, na primer, ker so se predčasno invalidsko upokojevali. Tem doplačujejo svojci ali občine. Opažamo trend, da se delež plačil iz občine zmanjšuje, ker več bremena prevzamejo svojci zaradi premoženja uporabnika, nominalno pa vseeno raste, ker se cene zvišujejo. Občina v celoti plačuje enemu stanovalcu, pri 29 odstotkih uporabnikov pa doplačuje. Nimamo pa podatka, pri kolikšnem deležu od 71 odstotkov ljudi dohodki uporabnika ne zadoščajo in stroške krijejo svojci.

Kar 88 odstotkov stanovalcev potrebuje najzahtevnejšo zdravstveno nego, kar pomeni, da so v celoti odvisni od pomoči. To je nad slovenskim povprečjem.

Kaj to kadrovsko pomeni za vas?

Zagotavljamo veljavne kadrovske normative. A so ti, če pogledamo dejanske zahteve in stanje, nesprejemljivi, tako na področju zdravstva kot socialnega varstva. Preprosto je premalo zaposlenih. Že desetletja je ta kadrovski normativ enak, struktura uporabnikov pa se je v tem času bistveno spremenila.

Kaj konkretno pomeni, da normativi niso ustrezni?

Glede na število stanovalcev in njihove potrebe imamo premalo zaposlenih oziroma so ti maksimalno obremenjeni. Prihajajo ljudje, katerih zdravstvena obravnava je čedalje zahtevnejša. Pred kratkim je, na primer, prišel k nam gospod, ki je bil več kot eno leto v bolnišnici. Ko se je preselil k nam, smo nekaj zaposlenih tudi dodatno usposabljali v bolnišnici. Vseeno bomo za njegovo zdravstveno nego prejeli 16 evrov na dan. Glede na veljavne kriterije pa ne more iti v najvišjo zdravstveno kategorijo, čeprav je bil, kot rečeno, eno leto hospitaliziran.

Po veljavnih standardih in normativih pride v povprečju na uporabnika 12 minut neposrednega dela na dan za socialnovarstvene storitve, za zdravstveno nego najzahtevnejših pa priznajo 1,5 ure dela v 24 urah. A v resnici v tem času nego izvedemo najmanj osemkrat.

Bo to rešil zakon o dolgotrajni oskrbi?

Mnogi upajo, da bo zakon o dolgotrajni oskrbi rešil vse. Ampak dokler ne bo več finančnih sredstev, ne bo rešil nič. Takšen predlog, kot je zdaj, lahko v prvi fazi pomeni celo, da bo za uporabnika slabše, ker bodo kriteriji višji. Kakor hitro bo o pravici odločal plačnik, bodo mnogi izpadli. Naj vam opišem primer, kako je pri pravici do dodatka za pomoč in postrežbo: za pomoč pri opravljanju vseh življenjskih aktivnosti pripada posamezniku 290 evrov, a če je po kriterijih sposoben samostojno jesti, do tega dodatka ni več upravičen. V praksi je to videti tako, da pride izvedenec, dá človeku v roke košček kruha in ga vpraša, ali lahko sam je. Kar seveda uporabnik potrdi in nese kruh k ustom. Pri tem se ne upošteva, da je treba temu človeku hrano prinesti, mu jo razrezati, mogoče bo dve žlici samostojno pojedel, potem pa ga je treba dohraniti. Tudi kriteriji za uvrstitev v zdravstveno nego so zelo neživljenjski. Iz izkušenj sem skeptična.

Kako bi vi rešili nastalo situacijo? Kaj bi bil korak naprej?

Korektno bi bilo, da se preide na storitveni sistem, po katerem se ovrednotijo storitve in se potem tudi plačajo.

Država je, na primer, predpisala minimalne tehnične standarde, po katerih morajo vsi domovi do leta 2021 imeti eno- in dvoposteljne sobe z lastnimi sanitarijami. Pri čemer 80 odstotkov ljudi teh sploh ne more uporabljati. Sredstev za ta namen ne dobimo. Hkrati pa je povpraševanje po večposteljnih sobah, ker je plačilo nižje. Dajmo uporabniku možnost, da bo izbral glede na potrebe in zmožnosti.

S konsenzom vseh zainteresiranih – uporabnikov, izvajalcev, odločevalcev – bi bilo mogoče ustvariti vzdržen sistem.