Tiskane izdaje
Še preden so pobarvanke za odrasle postale najbolj prodajane knjige na svetu, je upokojeni arhitekt in umetnik Lojze Kralj iz Slovenj Gradca, že risal vzorce, ki so jih barvale tresoče roke stanovalcev Koroškega doma starostnikov. Sprva v Črnečah, kasneje, ko so enoto doma zgradili še v Slovenj Gradec, tudi tam. Pod njegovim mentorstvom barvajo že šestnajst let; na papir, plastična vedra, svilo ...
Motivi Lojzeta Kralja, med katerimi prevladujejo rože, krasijo vsa nadstropja slovenjgraškega doma starostnikov, osnutki in študije ob izidu njegove prve knjige pobarvank z naslovom Melodija barv, pa zadnjih nekaj dni tudi Koroški medgeneracijski center na Ravnah na Koroškem. Knjigo je izdal Koroški dom starostnikov v nakladi 400 izvodov. Primere v knjigi so pobarvale Lojzetove varovanke Marija Kraker, Marija Krebel ter Marija in Angela Slemnik. Knjiga, ki jo je oblikoval Jure Praper, ponuja možnost, da pobarvano risbo iztrgamo iz knjige in pošljemo kot razglednico.
Starejši barvajo - tako Kralj - ker barvanje sprošča in umirja. Kot mentor ne vsiljuje izbora barv. Občutljiv je le pri izboru svinčnikov, za katere pravi, da morajo biti kakovostni in predvsem ošiljeni. »Barvanje povečuje koncentracijo. Ko barvamo, smo se prisiljeni umiriti in osredotočiti samo na barvanje,« pravi Lojze Kralj, ki mu pri 83-letih ne manjka ne volje in ne energije za prostovoljstvo v domu. Za likovno ustvarjanje se je odločil pozno, pri dvainšestdesetih, na pobudo vnukinje.
Kadar stanovalci doma za starejše v Slovenj Gradcu ne barvajo na papir ali svilo, jim Lojze Kralj s črnim flumastrom nariše motive na bela plastična vedra. Skoraj tisoč so jih že pobarvali in vsa so pošla.
Nekaj pobarvank za odrasle, ki so obnorele tudi Slovenijo, so kupili tudi v slovenjgraškem domu starostnikov. »Ni kaj. Motivi so lepi, a drobni za barvanje,« ugotavljajo stanovalke v en glas. Navadile so se na Lojzetove motive, za katere sicer prav tako potrebujejo dodaten vir svetlobe in očala, a jih lažje barvajo. V slovenjgraškem domu starostnikov nikogar ne silijo k barvanju. Stanovalci se sami odločajo, ali se bodo Lojzetovi skupini pridružili. Mentor je vesel, ko se za barvanje odločijo tudi tisti, ki sprva mislijo, da zaradi tresočih rok barvanja ne bodo zmogli. »Roke se jim nekako čudežno umirijo, glava sprosti in umiri,« pravi Lojze Kralj.
Kot prostovoljec je sprva prihajal v dom starejših v Črnečah. Pravi, da je bil v tistem času zelo zadržan in da je trajalo, preden je opravil s predsodki. Zdaj jih ni več in s prostovoljstvom dobi več, kot da.
