Krize vodenja slovenskih sodišč ni

Ljubljana - Ali lahko govorimo o krizi vodenja slovenskih sodišč, če vemo, da najvišje in največje sodišče v državi vodita začasni predsednici, štiri okrajna sodišča (Cerknica, Ilirska Bistrica, Litija, Sežana) pa prav tako nimajo predsednikov? Predsednik sodnega sveta vrhovni sodnik Branko Masleša pravi, da je takšna ocena pretirana, prav tako profesor ljubljanske pravne fakultete in nekdanji član sodnega sveta v dveh mandatih dr. Marijan Pavčnik ocenjuje, da o krizi nikakor ni mogoče govoriti.

V sodstvu čakajo na dve pomembni kadrovski odločitvi; pri nobeni se še ne ve, kakšen bo epilog. Primera nista identična: o kandidatu za predsednika vrhovnega sodišča se mora izreči politika, kandidata za vodenje ljubljanskega okrožnega sodišča pa po prvem razpisu še ni. Ko bo, se bo o njem izrekal sodni svet.

Vrhovni sodnik Marko Šorli je prvi kandidat za predsednika vrhovnega sodišča, o katerem bodo odločali poslanci, čeprav nima podpore svojih kolegov. Občna seja vrhovnega sodišča mu jo je namreč odrekla, dobil pa jo je od sodnega sveta, torej 11-članskega organa, v katerem so poleg sodnikov tudi zunanji člani (univerzitetni profesorji prava, odvetniki, notarji, drugi pravniki).

Ker občni seji, ki jo sestavljajo vsi vrhovni sodniki, ni treba utemeljiti, zakaj ni podprla svojega kolega, se je lahko minister za pravosodje, ki je Marka Šorlija predlagal v imenovanje državnemu zboru, oprl zgolj na mnenje sodnega sveta, kandidatov življenjepis, njegove delovne izkušnje, program vodenja sodišča, ki ga je pripravil kandidat, in na pogovor, ki ga je opravil z njim. Prav tako ne vemo, kako bo z ljubljanskim okrožnim sodiščem, ki je brez predsednika od začetka marca, po razrešitvi Andreja Barage s tega položaja. Na prvi razpis se namreč ni prijavil noben kandidat, zato ga bo moral sodni svet ponoviti. To je največje sodišče v državi, ki je tudi najbolj obremenjeno, saj ima največji pripad zadev v državi, za nekatere spore pa je tudi izključno pristojno.

Ali vodenje sodišč tako sodnikom ne predstavlja več nobenega profesionalnega izziva tudi zato, ker je odgovornost predsednikov za delo sodišč vse večja? Branko Masleša pravi, da bi bila takšna ocena preuranjena. Po presoji Marijana Pavčnika ni mogoče govoriti o krizi sodstva: »Gre pa za pravi trenutek, da o sodstvu spregovorimo in mu vrnemo dostojanstvo. Na potezi sta tako politika kot sodstvo. Politika naj se odreče volilnim pristojnostim in jih prepusti sodnemu svetu. Sodnike naj imenuje predsednik republike na predlog sodnega sveta. Če predsednik s predlogom sodnega sveta ne soglaša, mora sodni svet o kandidatu še enkrat razpravljati. Če pa sodni svet pri prvotnem predlogu vztraja in ga sprejme z ustrezno kvalificirano večino, mora predsednik republike kandidata imenovati za sodnika. Neutemeljeno je, da nekateri postopki tečejo predolgo in premalo intenzivno. Vsekakor je mogoče izboljšati tudi kakovost odločanja. Dober sodnik hitro loči pomembno od obrobnega in brž zadene žebljico na glavico.«

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela