Lea Pisani: Smilijo se mi slabo oblečeni, ker nimajo moči, da bi se uredili

Z oblačili ne le pokrijemo svojih teles, z njimi tudi komuniciramo. Po tem, ko smo v Delu pisali o zaostrovanju pravil oblačenja v Italiji, pa tudi o tem, da pri nas enotnih pravil oz. priporočil glede oblačenja v šolah ni, je Lea Pisani, strokovnjakinja za kulturo oblačenja in svetovalka za celovito podobo, v podkastu Na robu med drugim povedala, da živimo v demokraciji, kjer se vsakdo lahko obleče, kakor želi.

»Mislim, da ne bo prepovedi. Lahko pa gre za priporočila,« je povedala o morebitnih zaostrovanjih pravil oblačenja. Ker ima veliko izkušenj z dijaki in dijakinjami, saj predava v šolah, se je po njenem mnenju raven kulture oblačenja izboljšala. »Imam zelo lepe izkušnje v Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. Zdaj predavam že tretje leto in letos septembra, ko sem spet imela predavanje, sem gledala punce in jim rekla: 'Pa kje so pajkice? Zakaj nimate pajkic? Ne morem verjeti.' Pa so mi odgovorile: 'Ker niso lepe, ker so grde, ker preveč pokažejo.'«

Ženske nimamo izkušenj, kako bi odreagirale, če bi se moški oblekli izzivalno, poudarja sogovornica. FOTO: Marko Feist

Ženske nimajo izkušenj, če so moški oblečeni izzivalno

In kako odgovarja na to, da se, ko pride do oblačil, pogovarjamo le o deklicah in ženskah, ne pa o primernosti moških oblačil?

»Odgovorim vam lahko z luštno pripombo fanta v osmem razredu osnovne šole, kjer sem predavala in sem dobila podobno vprašanje. Pa je rekel fant: 'Zakaj mi ni všeč, če ima dekle čisto kratke hlačke ali pa mini krilo in kratek top? Mene moti, jaz potem ne morem poslušati učiteljice.' Zelo enostavno je razložil. Če to prenesem naprej v poslovni svet, mislim, da ženske nimamo izkušenj, kako bi bili videti moški, če bi bili oblečeni na takšen, torej izzivalen način. V službi ni moških v pajkicah ali z globokimi dekolteji. Ženska preprosto nima te izkušnje, kako funkcionira njena glava, ko dela v takšnem okolju.«

Opaža, da se v poslovnem okolju ženske oblačijo manj formalno od moških. Večkrat kljub zapovedanemu oblačenju ne pridejo oblečene 'primerno'. Tudi v politiki je podobno, česar ne razume. »Če želim z vami dobro komunicirati, se prilagodim. Če hočem delovati profesionalno, mogoče celo avtoritativno ali pa ugledno, spoštljivo, bom v politiki obleka suknjič, ne rožaste oblekice, čipkaste oblekice, globokega dekolteja. Ker hočem, da me poslušate.«

Obleka je komunikacija

»Obleka govori tudi o naših osebnostnih lastnostih in mislim, da smo mi vsi postali odlični prepoznavalci osebnostnih lastnosti na podlagi podobe. Torej analiziramo druge in ugotavljamo, kdo so, kako razmišljajo, zakaj so izbrali takšna oblačila in dodatke. Obleka je torej komunikacija. Če se prilagajamo, nam lahko odpira vrata, da lepše in bolje živimo.«

Opaža, da se v poslovnem okolju ženske oblačijo manj formalno od moških. FOTO: Marko Feist

Meni, da se je z oblačili dobro prilagajati različnim življenjskim priložnostim: »Nekateri se, drugi se ne. Mislim, da je tistim, ki se ne, težje,« je povedala v podkastu. Pravi, da kultura oblačenja ni umetna tvorba, nastala je hkrati z razvojem človeka. In človek, ki je na visoki stopnji danes, se zaveda moči podobe: »Tisti, ki so oblečeni slabo, se mi smilijo zato, ker nimajo življenjske moči, da bi se uredili.«

In kaj danes sploh razumemo pod pojmom 'izzivalno' ali 'dostojno'? Je obleka še svobodna izbira?

Tudi to boste slišali v celotnem podkastu Na robu.