Tiskane izdaje
Leon Firšt je tudi zdaj v polnem ustvarjalnem procesu. Dela na kar treh projektih: glasbi za dokumentarni film o pticah, aranžmaju za bližajoči celjski Večer filmske glasbe in melodiji za spletno serijo. Pravi, da se počuti »super«.
Le kako se izjemen, mladi, večkrat nagrajeni glasbenik v poletnih dneh – to je zanj, tudi kot za nastopajočega klaviaturista, dokaj zasedeno obdobje – globoko v procesu ustvarjalnosti ne bi …
Do zdaj je ustvaril več kot 60 simfoničnih, komornih in solističnih skladb, ki so jih večkrat izvedli na koncertih pri nas in v tujini, zdaj pa končuje magistrski študij kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Mladi skladatelj o glasbi razmišlja že od malih nog. V otroštvu se mu je velikokrat zgodilo, da je razmišljal o melodiji, za katero je bil prepričan, da je že znana, a so mu kasneje drugi povedali, da jo je sestavil sam. Prvič se je z glasbo poigral pri enajstih letih, ko je note spravljal v računalniški glasbeni program, njegova profesionalna skladateljska pot pa se je začela komaj tri leta pozneje. Takrat je njegove melodije prvič zaigral simfonični orkester celjske glasbene šole, v orkestru pa na vibrafonu tudi sam. Z današnjimi izkušnjami svoje otroške skladbe opisuje kot »prvinske, iskrene in neobremenjene«.
V osnovni šoli se je Leon učil klarinet, kasneje pa tolkala. Če bi se z njim pogovarjala pred sedmimi leti, bi mi dejal, da je njegovo izbrano glasbilo kitara. Danes svoje misli najlažje prevede na klavir, z njim je tudi veliko na odru.
Izhaja iz glasbene družine, in čeprav je za svoje uspehe zaslužen sam, mu je ta dala »rodovitno« glasbeno podlago. V družini o glasbi veliko razpravljajo, »čeprav nismo klasična slovenska družina, ki bi pri kosilu pela ljudske pesmi«, se pošali. Zadnje čase tudi profesionalno sodelujejo. Njegov starejši brat je bil, denimo, eden izmed producentov pri večkrat nagrajenem muzikalu Veronika Deseniška, za katerega je Leon v samo dveh mesecih sestavil celotno glasbeno podlago.
Zadnjih nekaj let ni napisal nobene skladbe, ki je ne bi izvedli najmanj enkrat. Foto: Voranc Vogel/Delo
Prav njegovo sodelovanje pri muzikalu Veronika Deseniška spada med njegove najodmevnejše uspehe, v opusu ima tudi filmsko in scensko glasbo, prejel je Prešernovo nagrado akademije za glasbo za leto 2015, Mestna občina Celje pa mu je letos podelila nagrado kristalni grb za študijske uspehe. Njegove skladbe so izvajali tudi že v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Srbiji, na Nizozemskem, Madžarskem in Hrvaškem.
Za velik uspeh si šteje, da zadnjih nekaj let ni napisal nobene skladbe, ki je ne bi izvedli najmanj enkrat. Pravi, da je to na študiju kompozicije redkost, saj so študentje še vedno v procesu učenja in razvijanja. Zelo ga osreči, da poslušalci v njegovi glasbi uživajo, še pomembneje pa se mu zdi, da uživajo tudi izvajalci.
»To je raznovrsten proces. Vsaka skladba je čisto nov svet.« S temi besedami opiše, kako nastaja skladba. V ozadju je vedno trdo delo, pojasni, sam pa ga ima kot takšnega najraje – rad dela manj časa in bolj učinkovito. Samo ideja v procesu dela po njegovem sploh ni dovolj, je le pet odstotkov na poti do uspešnega dela. Pravi, da mora ob ustvarjanju razmišljati o tem, kaj z melodijo želi povedati – ali poskuša poslušalce samo »pobožati po duši« ali jih pretresti. Premisliti mora, kateri tonski material bo uporabil, kakšne barve bo odigral, upoštevati tudi izvajalca skladbe in glasbeno zvrst. Ustvarjanje popularne glasbe se, denimo, popolnoma razlikuje od ustvarjanja drugih umetniških zvrsti.
O popularni glasbi, ki je del tudi nagrajenega muzikala Veronika Deseniška, perspektivni celjski skladatelj nevzvišeno pove: »Škoda se mi zdi, da ne bi tehtnih misli prevedli v jezik, ki bi ga razumela množica, ne samo ti, ki se z glasbo ukvarjamo profesionalno.«
In kakšen je Leon, ko ne ustvarja? V vsakem primeru ga od glasbe ne moremo ločiti, ne nazadnje so tudi vsi njegovi hobiji povezani z njo. Skladanje si je izbral za osrednjo pot, svoje koncerte pa jemlje kot prostočasno dejavnost. Najbolj ga zanimata klasična in jazzovska glasba, ta pa mu odpira prostor svobode, saj ga k sebi mami tudi z možnostjo improvizacije. Pravi, da se to zadnje čase pozna tudi pri njegovem skladanju. Če se res, lahko ob poslušanju njegovih skladb preveri vsak sam.
***
Portreti uspešnih ljudi »pod 30 let« so nastali v okviru mednarodnega dneva mladih, izpod peresa Delovih mladih novinarjev.
