Ljubezen do denarja

Boj za izvedeniški in cenilski trg bo neizprosen. Določajo se nove meje.

Objavljeno
31. julij 2017 15.28
Majda Vukelić
Majda Vukelić
Če sodni cenilec vrednost enega od zemljišč v Portorožu, velikega 595 kvadratnih metrov, oceni na 375.000 evrov, v stečajnem postopku pa je pozneje ugotovljeno, da je to vredno samo 13.000 evrov, potem gotovo nekaj ni v redu. Če v primeru Radan in Novič prvo od sodnoizvedenskih mnenj klinične oziroma forenzične stroke pove nekaj, kar drugo potem povsem zanika, najbrž spet nekaj ni v redu.

Minister za pravosodje Goran Klemenčič se je odločil, da bo pri sodnem izvedeništvu, cenilstvu in tolmačenju naredil red. Tak, ki bo menda preprečeval manipulacije, korupcijo in brezobzirno zaslužkarstvo brez ustreznega nadzora, pri čemer bo imel s sodnimi tolmači še najmanj težav, saj je njihov status v primerjavi z izvedenci in cenilci pred sodišči (in sicer) drugačen. Tolmači ne podajajo vsebinskih rešitev, ampak jamčijo, da je vsebina prevoda enaka vsebini izvirnika.

Da (sodno) izvedeništvo in cenilstvo omogočata velike zaslužke, ni dvoma. Samo po sebi ni narobe, če nekdo svoje strokovno znanje, kakorkoli trži. Je pa narobe, če se izkaže, da to znanje ne ustreza merilom strokovnosti in da je bil nekdo, ki se je na to znanje zanesel, potem bistveno oškodovan. Temu, ki mu je svoje znanje »pošteno« zaračunal in prodal, pa se ni zgodilo nič.

Ministru bo v boju z izvedenci in cenilci nekoliko lažje, saj mu je ustavno sodišče pritrdilo v prepričanju, da statusa sodnega izvedenca in/ali sodnega cenilca ne smeš »izrabljati« takrat, ko svoje storitve kot izvedenec ali cenilec prodajaš na trgu. Ko delaš kot pomočnik sodišča ali upravnega organa, to pomeni, da tema institucijama pomagaš z znanji, ki jih sama nimata, zato da bo njuna odločitev čim bolj utemeljena, pravilna in pravična. Ko pa si na trgu, sodni žig, ki ga poseduješ kot sodni izvedenec ali sodni cenilec, nima kaj iskati na papirjih, ki si jih pripravil za druge stranke. To pravzaprav onemogoča že veljavna zakonodaja. Zaradi nje se sodni izvedenci in sodni cenilci sicer počutijo prikrajšane in menijo, da je država s takšno zakonsko rešitvijo tlakovala pot kvazistroki in njeni ljubezni do denarja, nad katero je samo modro nebo, saj pravega nadzora nad njo ni.

Klemenčič želi z omejitvijo mandata, preverjanjem strokovnosti in ugotavljanjem odgovornosti, določiti meje sodnemu izvedeništvu, cenilstvu in tolmačenju. Pot je gotovo legitimna, sodni izvedenci, cenilci in tolmači delajo v imenu države, ta jih za takšno delo plačuje.

Toda to še vedno ne bo dalo odgovora na vse dileme, ki jih omogoča trženje takih storitev, ki brez dvoma ne bi smelo biti prepuščeno zgolj posvetnim motivom, ki se jim reče zaslužek. Tudi zato, ker je med sodnim ali navadnim izvedeništvom in cenilstvom kar nekaj sivih con in prekrivanj.

Poleg Klemenčiča se bo zato moral v vladi odzvati še kdo drug, ki mora bedeti nad različnimi »ocenjevalci«. Če se je pravosodni minister odločil, da bo bolj nadzoroval ljudi, ki sodijo na njegovo področje delovanja, potem so pričakovanja, da bodo tudi tisti, ki nadzorujejo tovrstni trg, ravnali enako.