Ljubezen na Barju, ki se rodi za dva dni v letu

V poplavnem gozdu žabji samčki ekskluzivno spremenijo barvo, da bi bili všeč svojim dekletom.

Objavljeno
31. marec 2020 09.45
Posodobljeno
31. marec 2020 09.54
Plavček, žabji samec, ki samo za dva dni v letu postane moder. Foto Matija Mlakar Medved
Barje v najzgodnejši pomladi – mačice, zvončki, žafrani. To je čas, ko je slišati le bobnanje detlov in petje siničk, druge ptice se še ne oglašajo. Prvi spomladanski zvoki se razlegajo iz poplavnega gozda na obrobju prestolnice. Ko se sprehajamo po cesti ob tem gozdu, slišimo tudi nežne brundajoče zvoke, pozorno oko pa lahko v črni vodi med raskavimi drevesnimi debli uzre pobliske modre barve, ki bi lahko bili odsevi jasnega spomladanskega neba, a niso. To so žabice z imenom plavčki.
 

Poplavni gozd, edini raj za plavčke


Poplavni gozd, v katerem drevesa vse leto stojijo v nizki vodi, vmes pa štrlijo iz nje šopi suhe trave, je pred nami. Voda je črna kot črni čaj. Pomisliš, kaj neki skriva. V resnici je črna zaradi plasti lanskega listja, ki je na dnu vode in tam razpada. Ker je plitva, se hitro ogreje, kar je zelo pomembno za plavčke.

Te žabice so dobile ime zaradi svoje modre barve, ki pa jo imajo samo dva dni v letu, sicer so rjave in jih je težko ločiti od vseh drugih vrst rjavih žab, kot sta rosnica in sekulja, ki sta bistveno pogostejši žabji vrsti kot plavček.

»Rjavi plavček vse leto živi drugje, v običajnem gozdu, ki ni prekrit z vodo. Hladne zimske dni prespi zakopan, zgodnjespomladansko sonce pa ga hitro prebudi in zvabi v tople črne luže poplavnega gozda. Vsi plavčki na nekem območju se isti dan ob isti uri zberejo v poplavnem gozdu. Samčki ta dan spremenijo barvo.

image
Poplavni gozd, edini raj za plavčke, izginja. Foto Matija Mlakar Medved


Rjavo kožo zamenjajo za žareče modro. V lužah sedijo skupaj, a se prerivajo, saj niso zadovoljni, dokler ne zavzamejo pravega položaja. Tekmujejo za najboljše mesto v luži, kjer jih bodo samičke zagotovo opazile. Ta in naslednji dan je privabljanje samičk njihova najpomembnejša naloga. Samo dva dni v letu se namreč plavčki parijo,« nam je povedal Matija Mlakar Medved, študent biologije na ljubljanski biotehniški fakulteti.

 

Modri samci regljajo pod vodo, tako da je zvok težko slišati. Šele ko se človeško uho privadi, zazna cel orkester drobnih zvokov, ki se zlivajo v zamolklo pesem. Samci čakajo ure in ure sredi mlakuže in neutrudno regljajo.

Tu in tam priskaklja v lužo žabja dama – neugledna rjava samička, ki je plavčku neizmerno všeč. In takrat se samčki tudi zruvajo, da bi pritegnili njeno pozornost. Vsak si želi v njenih očeh biti najbolj privlačen.
 

Žabja ljubezen


Želi si, da bi izbrala prav njega in mu zaupala svoj dragoceni mrest, da ga bo oplodil. To se tudi zgodi. Samička in samec se za nekaj minut objameta. Med objemom samička izleže mrest v vodo, samec pa ga sproti oplaja. Iz tega ljubezenskega objema se bo čez nekaj tednov izleglo na stotine paglavcev. Seveda le, če bo vse po sreči z vremenom, če ne bo zmrzali, izsušitve ali kakega požrešnega plenilca.

Luže poplavnega gozda bodo do poletja vrvele od življenja, saj je mrest v teh dveh dneh izleglo na stotine žabjih parov. Toda le malo paglavčkov bo preživelo, zraslo in se do poletja preobrazilo v majhne žabice, ki bodo nato odskakljale na bližnje travnike in v gozdove. Drobne mlade žabice namreč še posebno ogrožajo vsi mogoči plenilci. Ko zapuščajo vodo in se selijo drugam, pa morajo mnoge prečkati tudi ceste ob poplavnem gozdu.

Naš sogovornik pove, da je poplavni gozd za raznolikost življenja na Barju zelo pomemben, saj je edini kraj, kjer se lahko plavčki razmnožujejo, poleg tega pa v njem živijo ogrožene avtohtone želve – močvirske sklednice. Nekoč je bilo tovrstnega habitata na Barju in drugod po Sloveniji bistveno več kot danes.
 

Človek posega


Človek je v želji po širitvi obdelovalnih površin, pa tudi zgolj zaradi podreditve narave samemu sebi, takšne gozdove marsikje izsušil in posekal. Barje ni zelo rodovitno, niti če rahlo zamočvirjen svet izsušiš in spremeniš v njive, ne. Zdi se, da človek hoče zgolj oblikovati naravo po svojem okusu, ne da bi za to obstajala resnična potreba.

Kot da bi mu bilo samo do tega, da ne bi bilo več močvirja, neprehodne goščave in gospodarsko neuporabnih površin. Povsem je pozabil, da imajo ravno ti habitati veliko drugih, ravno tako pomembnih prebivalcev. Tako je degradacija Barja skozi stoletja pripeljala do tega, da je tam skoraj popolnoma izginilo več živalskih in rastlinskih vrst.


Ptice, ki vedno znova zvalijo jajca, a mladičkov ni


Dandanes, denimo, divje orhideje najdemo le še na peščici barjanskih travnikov, čeprav so bile včasih povsod. Pribam, pticam, ki gnezdijo na tleh, kmetje vsako leto znova preorjejo jajca. Za gnezdenje si morajo pribe, ki so bile nekoč navajene živeti na pustih travnikih, teh pa danes ni več dovolj, spomladi izbrati njive. Komaj izležejo jajca, že je čas za oranje in težki traktorji zdrobijo krhka jajca.

Medtem ko se ljudje borimo s smrtonosnim koronavirusom, živali nedaleč od nas bijejo bitko za svoj obstoj zaradi dejavnosti človeka.


Pribe so zelo vztrajne, in ko opazijo, da nimajo več gnezda, izležejo jajca ponovno, da bi vendarle nadaljevale svoj rod. A že je čas za naslednja kmečka opravila in tudi tokrat večina pribinega zaroda konča pod traktorskimi kolesi. Uspešne so le tiste pribe, ki jim uspe gnezdo zgraditi na travnikih, a travnikov, ki jih človek ne obdeluje intenzivno, je na Barju vse manj, nam pojasni Matija Mlakar Medved, ki se že leta kot član društva za opazovanje in proučevanje ptic (DOPPS) ukvarja s pticami.

image
Jajca prib večinoma končajo pod traktorskimi kolesi. Foto Matija Mlakar Medved


»Drugače ravnata škurh in kosec, ptici, ki za gnezdenje nikoli ne izbereta njiv, pač pa travnike. Vendar tudi tu naletita na človeka, ki v zadnjih desetletjih travnike gnoji in pogosto kosi, da bi pridelal čim več sena. Ptici zneseta jajca zgodaj spomladi, maja se mladički izležejo, a ko so še čisto majhni in ne morejo leteti, je že čas za prvo košnjo. Vsi končajo pod rezili velikih strojev. Kosci in škurhi zato na Barju nimajo potomcev, populacija se stara in izginja. V zadnjih dveh desetletjih je človek na Barju še posebno agresiven. Leta 2000 so člani našega društva tu našteli več kot 200 koscev, zdaj jih je skoraj desetkrat manj.«


Le še trije pari škurhov


Škurhov, ki jih je bilo nekoč mogoče opazovati skoraj na vsakem barjanskem travniku, je danes le še šest – trije pari. To so edini trije pari te vrste v Sloveniji. »Kdo ve, ali bo prihodnje leto sploh še kateri živ, da bo lahko prišel s sredozemskih obal, kjer preživljajo zimo, valit jajca na Ljubljansko barje.

image
Ogrožena ptica škurh – le trije pari so še na Barju. Foto Matija Mlakar Medved


Morda bi bilo bolje, da jih sploh ni k nam, da ne bo še ena generacija končala pod kosilnico. Stoletja, morda tisočletja so gnezdili ravno tu, zdaj pa jim je človek to že skoraj povsem onemogočil,« potoži sogovornik, ki skupaj s prijatelji ornitologi vsako leto prešteva ptice na Barju.

Tako v poplavi nekih pomembnih človekovih dosežkov in dogodkov zraven nas v Sloveniji tiho izumira škurh. Po tej poti stopa vse več živalskih vrst.

Tudi plavček, žabica iz poplavnih gozdov, je pri nas vse bolj ogrožen. Ogroža ga izsuševanje poplavnih gozdov z melioracijskimi jarki, ogroža ga promet, zelo nevarno pa je tudi onesnaženje zaradi smeti, ki jih ljudje v tem gozdu divje odlagajo.

»V okolico poplavnega gozda že leta vozijo smeti, ravno letos pa so v eno od mrestišč plavčka nasuli ogromno odpadnega gradbenega materiala in ga s tem skoraj uničili,« pove Matija Mlakar Medved.

V društvu si želijo, da bi lahko vsaj del Barja zavarovali pred degradacijo.

image
Matija Mlakar Medved je študent biologije in že več let član društva za opazovanje in proučevanje ptic. Foto osebni arhiv