Luka Mesec: Ljudem so poskušali politiko tako priskutiti, da je postala šov biznis

Luka Mesec je od nedelje novinec med poslanci. Skupaj s partnerji, združenimi v Združeni levici (ZL), mu je uspelo eno velikih presenečenj predčasnih volitev, kjer so se prebili v državni zbor. Bodo šli v koalicijo in kako bodo v nasprotnem primeru ravnali v opoziciji? Kakšne rešitve za težave, s katerimi se spopada Slovenija, ponujajo v Združeni levici?

Počasi se bodo začela pogajanja za sestavo vladajoče koalicije. Združena levica je že napovedala, da se je o tem pripravljena pogovarjati, a pod določenimi pogoji. Katere so ključne zahteve, od katerih ob morebitnem vstopu v koalicijo ne bi odstopili?

Povabila zaenkrat še nismo dobili, a to je zagotovo privatizacija. Ne bomo odstopili od zahteve, da se državnih podjetij ne sme prodajati. S prodajo si bomo na dolgi rok naredili veliko škodo, tudi kratkoročno od tega ne bo nobenih koristi, saj bi država s prodajo zaslužila le toliko, da bi lahko za leto ali dve plačala obresti na dolg, nikakor pa s tem ne bo rešila dolžniškega problema. Kvečjemu ga bo poglobila, ker ne bo več dobičkov, ki jih v proračun prinašajo državna podjetja, in ker bo še bolj uničila svojo ekonomsko bazo.

Druga stvar, od katere ne bi odstopili, so plačna razmerja. Ta bi v javni upravi in državnih podjetjih morala biti v razmerju 1:5 in 1:10 v drugih sektorjih. Neenakost je tudi v Sloveniji iz dneva v dan bolj pereča.

Tretja stvar pa je oblikovanje službe, kakršna je bila nekdanja Služba družbenega knjigovodstva - SDK. Potrebujemo finančnega psa čuvaja, ki bo bdel nad vsemi finančnimi transakcijami v državi, saj bi s tem na sistemski ravni bistveno zmanjšali korupcijo.

Četrta stvar so davčne oaze, kjer ne odstopamo od tega, da se ne prouči mehanizmov, ki so jih za preprečevanje davčnih utaj uporabili v tujini. Recimo v Nemčiji poznamo primere dobre prakse, ko je država od bank, ki poslujejo v davčnih oazah, kupila bilance in pogledala, kdo so nemški državljani, ki tam skrivajo denar, in nato sprožila procese proti davčnim utajam.

Ampak vlada nima nobenih pristojnosti za urejanje plačnih razmerij v zasebnem sektorju.

Proučujemo primer iz Švice, kjer so na referendumu poskusili uzakoniti največje dopustno razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v podjetju, in sicer 1:12. Pogledali bomo, na kakšen način je bilo to zamišljeno in nato poskusili oblikovati podoben predlog v skladu z našo zakonodajo.
Povečevanje vpliva in moči države na družbene podsisteme lahko vodi k večjemu nepotizmu in klientelizmu, ki sta v Sloveniji že zdaj zelo razširjena. Kako bi se temu izognili?

Ukrepi, ki sem jih naštel, so le del boja zoper vse omenjeno, in to na parlamentarni ravni in znotraj institucij države. Nikakor pa to ne pomeni, da je ta spopad izključno parlamentarni, ampak je družbeni. Poleg stranke vzpostavljamo tudi gibanje, saj le gibanje od spodaj in vključevanje državljanov lahko zagotovita demokratizacijo, transparentnost in nadzor nad politiko. Delovanje ZL ne bo zreducirano na delovanje poslanske skupine, saj poskušamo graditi družbeni boj, ne parlamentarnega.

Z izvolitvijo v državni zbor ste postali institucija; kako boste preprečili proces odtujitve od volilcev, ki se je zgodil marsikateri stranki, ki je že dlje časa na političnem prizorišču?

Za to sta ključni dve stvari: prva je notranja demokracija znotraj strank in naše koalicije, kjer si upam trditi, da smo že zdaj bistveno bolj demokratični kot druge stranke. Recimo iniciativa za demokratični socializem ima kolektivno vodstvo, pol-delegatski in pol-predstavniški sistem. Vsako leto ima možnost odpoklica svojih funkcionarjev. Druga stvar pa je, da naših bojev ne smemo zreducirati zgolj na delovanje naših šestih poslancev. Politika je vključevanje ljudi v procese odločanja, in šele ko se to zgodi, se lahko začnemo pogovarjati o politiki. Če ponazorim na primeru boja proti privatizaciji: to ne pomeni, da bo temu v državnemu zboru nasprotovalo le naših šest poslancev, ampak bomo skupaj s sindikati, delavci in javnostjo, ki nasprotuje privatizaciji, poskusili organizirati gibanje, ki se bo privatizaciji upiralo na vseh nivojih.

Kot so pokazale ljudske vstaje, je takšen politični potencial na ulicah na dolgi rok težko vzdrževati. Kako ga nameravate vi?

V zadnjih 200 letih lahko opazimo obdobje velike politizacije ljudi. Po drugi svetovni vojni so se ljudje množično aktivirali in začeli graditi novo družbo. V zadnjih 20, 30 letih, odkar so krmilo prevzeli libaralci, pa smo priča načrtni politiki depolitizacije. Ljudem so politiko poskušali tako priskutiti, da je postala šov biznis in nekaj preveč umazanega, da bi si ljudje z dostojanstvom mazali roke. Zaradi tega se srečujemo ne le z množično apolitičnostjo, ampak tudi za antipolitičnostjo. A ravno antipolitičnost, s katero smo upravljanje v celoti prepustili političnim elitam, je eden od glavnih dejavnikov krize, ki ni le kriza kapitalizma, ampak tudi kriza demokracije. V zadnjem času smo po ulicah mest po vsem svetu videli novo iznajdbo demokracije, od gibanja Occupy do zasedbe fakultet. To je bil klic po tem, da je treba najti nov način, kako lahko ljudje institucije države vzamejo nazaj. Mislim, da se je obdobje množične depolitizacije končalo in da lahko z intervencijo, kakršna je naša, ustvarimo popolnoma novo gibanje, ki bo šlo v drugo smer: v vključevanje ljudi v procese političnega odločanja.

Katere druge družbene sile pa še vidite v tem procesu?

Na parlamentarni ravni so to naše tri stranke IDS, TRS in DSD, ki so se združile v Združeno levico. Nato so to vsekakor sindikati in druge tradicionalne institucije delavstva, kot so recimo delavski sveti. Hkrati pa tudi vsa nova družbena gibanja, ki nastajajo predvsem po protestniškem gibanju, pa tudi skupnosti LGBT, za legalizacijo marihuane in tako naprej. Boje, ki na mikroravni v družbi že obstajajo, poskušamo združiti in povezati, da bomo delali v skupnem interesu.

Ob tovrstnem delanju politike obstaja večja nevarnost za notranje frakcijske boje. Nekaj trenj je bilo že pred vstopom v parlament med samimi strankami ZL. Kako so boste temu izognili?
Vsaka politika se sooča s temi vprašanji. Kako znotraj organizacije vzpostaviti odnose, ki bodo hkrati demokratični, a tudi dovolj trdni, da ne razpadejo na vsakem koraku? Tega se lahko naučimo samo skozi prakso. Tudi v ZL so se seveda trenja pojavljala že od samega začetka, a smo se v pol leta zelo dobro naučili delati drug z drugim. Od kampanje za evropske volitve do kampanje za nacionalne volitve smo dosegli izjemen napredek tudi na ravni odnosov in koordinacije med koalicijskimi partnerji. Ta kampanja je bila skoraj brez konflikotv in kakšnih večjih trenj, zato sem zelo optimističen.

Če ne boste šli v koalicijo, kako boste ravnali v opoziciji, kjer bi verjetno bili skupaj z dvema desnima strankama?

Naša stališča so skoraj v vseh primerih diametralno nasprotna stališčem SDS in NSi, zato ne bilo težav z jasno mejo, kdo je kdo. Mi se bomo recimo potegovali za večjo enakost in pravice skupnosti LGBT, za legalizacijo konoplje, za boj proti davčnim oazam in tako naprej. Mislim, da nobena od teh tem ni takšna, da bi ju drugi dve opozicijski stranki podprli. SDS in NSi pa si bosta verjetno prizadevali za nadaljnjo liberalizacijo slovenskeekonomije. Mi ne bomo v opoziciji z njimi, ampak bomo verjetno v opoziciji kljub njim, oziroma proti njim.

Verjetno prva naloga prihajajoče koalicija bo rebalans letošnjega proračuna, kjer zmanjkuje denarja. Kako bi se rebalansa lotila ZL in kakšno fiskalno politiko boste zagovarjali?

Ključna napaka doslej je bila ta, da se je proračunsko luknjo poskušalo krpati na odhodkovni strani; z rezi v javni sektor in v socialo. Mi predlagamo obratno, torej da se luknjo krpa na prihodkovni strani, predvsem z obdavčitvijo najbogatejših in kapitala. Fiskalna politika je strategija države. Pri tem je ključno, na kakšen način zagotoviti investicije, da se gospodarstvo povleče iz krize. Tisti, ki zagovarjajo varčevanje in nižje davke, stavijo na to, da bomo s krčenjem javnega sektorja in nižjimi davki za bogate in kapital te stimulirali, da bodo višje dobičke investirali in s tem ustvarjali nova delovna mesta. To se ni zgodilo, oziroma se je zgodilo kvečjemu obratno. Investicij ni bilo, denar smo izgubljali, recesija pa se je poglabljala. Mi predlagamo ravno obratno; višje davke na kapital, država pa naj okrepi svoj investicijski fond in poskuša gospodarstvo obnoviti z javnimi investicijami.

Slovenija je vpeta v mednarodne finančne tokove, kako bi v tem primeru preprečili odliv kapitala iz države?

Pri tem sta ključni dve stvari. Ena je omenjena obuditev službe, kot je bila SDK, torej finančni čuvaj na makroravni, ki bo bdel nad tem, da kapital ne bo odtekal v davčne oaze. Druga stvar pa je, da je treba okrepiti nadzor znotraj podjetij. Zaposleni bi morali imeti večjo vlogo in vpogled v poslovanje podjetij. Na ta način bi se znotraj podjetij vzpostavila potrebna transparentnost, da podjetij ne bo več mogoče tako lahko izčrpavati kot zdaj.

Uspeh vaše nacionalne zgodbe je zelo odvisen od tega, kaj se bo s progresivnimi silami, kot je recimo Siriza, dogajalo po svetu in še posebej v EU. Na zadnjih volitvah se razmerje sil ni dramatično spremenilo v vaš prid. Kaj si obetate od evropske politike?

Na evropski ravni je v tem trenutku ključno povezovanje progresivnih sil in perifernih držav, ki morajo skupaj nastopiti proti politiki Evropske centralne banke (ECB). Poskušali bomo spremeniti njeno statutarno določbo, da ne sme kreditirati držav članic. Če bi to dosegli, se lahko na zelo eleganten in preprost način v nekem doglednem roku znebimo dolga. Trenutno imamo 28 milijard evrov dolga, za katerega vsako leto plačujemo milijardo evrov obresti. Razlog je v tem, ker smo se morali zadolževati na zasebnih fianančnih trgih in po oderuških obrestnih merah. Če bi lahko država obveznice, ki jih je kupila od zasebnikov, v ECB zamenjala za obveznice, z recimo pol- ali enoodstotno obrestno mero, bi lahko stroške vzdrževanja državnega dolga drastično znižali.

Pa je takšen scenarij realen, glede na to, da se razmerja sil v evropskem parlamentu in komisiji, ki tega niso dopuščale, po evropskih volitvah niso zelo spremenila?

Vplivu evropskega parlamenta ne smemo dajati prevelike teže. Kljub vsemu je to še vedno le posvetovalno telo. EU vodita evropska komisija in evropski svet, v katerem sedijo predsedniki vlad in ministri držav članic. Predvsem znotraj sveta, mislim, da obstaja interes, da se to zgodi. Problemov z dolgom namreč nima le Slovenija, ampak vsa evropska periferija, tako jug kot vzhod. Če bi nekdo sprožil takšno diplomatsko iniciativo med državami članicami, verjamem, da se lahko za takšno akcijo dogovorimo v razmeroma kratkem času.

V predvolilni kampanji je bila povsem spregledana zunanja politika. Kako razumete krizo v Ukrajini in na Bližnjim vzhodu in kakšno stališče bi morala Slovenija ob tem zagovarjati?

V Ukrajini ne gre za krizo, temveč za spopad med dvema velesilama, na eni strani zahodnih sil, na drugi Rusije. Gre za konflikt interesov na teritoriju Ukrajine, Ukrajina v njem niti ne nastopa kot akter konflikta, ampak kot teren, poligon. Slovenija v tem konfliktu nima nikakršnih interesov, da bi se vanj kakor koli vmešavala. Ob zadnjih potezah ministra za zunanje zadeve bi lahko ponovili besede nekdanjega francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, da smo zamudili odlično priložnost, da bi bili tiho. Tudi na bližnjem vzhodu gre za podobne procese.