Marko Bajec: »Moramo se naučiti sodelovati!«

Ljubljana – V torek je dobil Zlato plaketo, ki jo na univerzi podeljujejo za izjemne zasluge pri razvoju znanstvenega in pedagoškega ustvarjanja, včeraj še nagrado Mentor 2014. Prof. dr. Marko Bajec mentorira pet doktorskih študentov na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer je tudi prodekan za gospodarske zadeve.

Uspešen teden je za vami?

Vse se je skoncentriralo, ampak po tednu slavnostnih dogodkov se vedno vrne delovni teden (smeh).

Kaj loči dobrega mentorja od dobrega profesorja?

To se ves čas sprašujem. Zdi se mi, da študentje v mentorju ne iščejo le strokovnega znanja, temveč širšo podporo. Predvsem jim je pomembno, da čutijo, da jim želiš dobro. Če mladi raziskovalec izrazi željo, da bi odšel v industrijo ali v tujino, mu bom pomagal po svojih najboljših močeh. Mu bom sicer povedal, da bi bili veseli, če bi ostal na fakulteti, ker je dober, ampak njegove želje so na prvem mestu.

Se želje in tudi sposobnosti študentov spreminjajo?

Želje niti ne, pri sposobnostih študentov pa bi si želeli, da so v povprečju še večje. Starejši profesorji mi pravijo, da nekaterih stvari, ki so jih včasih preverjali na izpitih, danes na prvi in drugi stopnji ne preverjajo več. Pogrešamo tudi večji interes za doktorski študij. Dodatna znanja so ključna za razvoj visokotehnoloških produktov z visoko dodano vrednostjo. Res je za to treba poznati tehnološke probleme, s katerimi se podjetja ukvarjajo. Čeprav si v akademskem svetu želimo neodvisnost in ne bi želeli, da kapital vpliva na našo svobodo, ne smemo ignorirati potreb poslovnega sveta. To je ključ do uspeha. Kot pravi rek: »Teorija brez prakse je jalova, praksa brez teorije pa slepa«. Pred 30 ali 40 let ni bilo večjega industrijskega projekta, v katerega ne bi bil vključen strokovnjak z univerze.

Zakaj danes ni več tako?

Delno smo krivi raziskovalci, ker nas pogosto ne zanima, ali imajo stvari, ki jih počnemo, tudi praktično vrednost ali vsaj potencial. Podjetja pa večinoma nimajo absorpcijske sposobnosti, da bi z raziskovalnim delom, ki zahteva dolgoročno delo in vlaganje, prišli do visokotehnoloških izdelkov

Koliko je za neučinkovitost v praksi kriva zakonodaja?

Formalnopravno je pri oblikah javno-zasebnega partnerstva, kjer je javno univerza, še precej nedorečenih stvari. Toda ovir, zaradi katerih ne bi mogli sodelovati z gospodarstvom, že zdaj ni. To je le stvar ambicij in dobre volje.

Vidite pri tem nevarnosti?

Bojazen, da bo na gospodarstvo brezplačno preneseno znanje iz univerze, ob čemer bodo zaslužili posamezniki, je ves čas prisotna. Toda vzpostaviti moramo zaupanje. Če bomo vedno postavljali varovalke, bomo zavirali vse, ki imajo dober namen. Postavljamo si več omejitev kot druga uspešna okolja, zato ne moremo biti konkurenčni.

Kako vi sodelujete z industrijo?

Izvajali smo že zelo različne projekte, trenutno skupaj z večjim slovenskim podjetjem razvijamo alternativne načine obvladovanja podatkov. Z eno od zavarovalnic smo razvili pilotni sistem za identifikacijo goljufij, iz česar je kasneje nastalo podjetje. Neko drugo podjetje nas je najelo, da smo jim pomagali narediti sistem Who is Who, ki za poljubno osebo iz spleta zbrska čim več podatkov in jih ponudi v strukturirani obliki.

Kje se je zapletlo pri projektu Supervizor+?

Supervizor+ je bila spletna aplikacija za iskanje poslovnih, političnih ali družbenih povezav med pravnimi subjekti in osebami. Vse te podatke smo s pomočjo programov, ki avtomatsko brskajo po spletu, dobili iz številnih virov. Naša ideja je bila, da bi vsakdo lahko to omrežje dopolnjeval. Delali smo različne analize in odkrili na primer, kako je določeno podjetje brez kapitala kupilo štirideset gospodarskih subjektov, ki so drugo za drugo šla v stečaj. Prepoznali smo jasne indice gospodarskega kriminala. Toda aplikacija je vsebovala tudi podatke, ki niso bili preverjeni, imeli smo okoli štiri milijone zapisov. Kot nas je opozorila informacijska pooblaščenka, pa bi mi kot upravljavci z javno bazo bili za vse podatke odgovorni.

Niste pa razmišljali, da bi v aplikacijo zbrali le uradne evidence?

Aplikacijo smo naredili z namenom, da pokažemo, kaj vse je možno narediti z zajemom podatkov s spleta. Ustavili smo se, ker se mi je zdelo, da bomo preveč razburjali.

So centri odličnosti in kompetenčni centri primeren način povezovanja?

V Sloveniji so imela čista vsa povezovanja več potenciala, kot smo ga izkoristili. Je pa ta ukrep zagotovo prava smer. Toda moramo se navaditi sodelovati. Vsebinsko so kompetenčni centri dobro zastavljeni, toda ta kompetenčni naboj na koncu rezultira v male izdelke, ki nastajajo po teh entitetah, malo je skupnih produktov, ki bi rodili nove poslovne priložnosti na osnovi sinergije konzorcija.