Marko Marinčič: »Minister je član vlade in nima kaj protestirati«

Izrazi antiintelektualizma z vrha izvršne oblasti so vselej prihajali v obdobju politične krize – tovrstne izjave, tudi tista o sončenju, so nekakšni freudovski lapsusi, s katerimi politiki javno priznavajo svojo intelektualno in politično impotenco, je prepričan predsednik visokošolskega sindikata. Tisti, ki vztraja, da bi se namesto o sedmih izgubljenih milijonih morali pogovarjati o veliko večjem znesku.

Vlada je ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v začetku meseca vzela 10 milijonov evrov, od tega približno 7 milijonov visokemu šolstvu. Kakšne bodo posledice?

Smešno se mi zdi, da se pogovarjamo o številki, kot je sedem milijonov evrov.

To sta dobra dva odstotka vseh sredstev.

Ekonomski socialni svet je že lani jeseni sklenil, da se mora proračun za visoko šolstvo vrniti na raven iz leta 2011. Zato je jadikovanje nad sedmimi milijoni smešno. Morda je dva odstotka ta hip veliko, ampak visoko šolstvo je ogromen sistem, ki ne more biti odvisen od takega zneska. Stanje je še veliko slabše. To, da se bijejo javni politični boji med vodstvi univerz in vlado zaradi natanko sedmih milijonov evrov, se mi zdi čudaško.

Ni vredno povzdigniti glasu zaradi sedmih milijonov evrov? V zadnjih dneh, tednih smo pogosteje slišali protestirati ministra kot vas.

Minister je član vlade in nima kaj protestirati. Osnovna naloga sindikata ni pridobivanje denarja, temveč branjenje pravic ljudi na univerzah. A tudi kar zadeva denar, smo se trudili bolj kot kdo drug. Pri pogajanjih o socialnem sporazumu smo dosegli popolno soglasje sindikatov, vlade in delodajalcev, da je treba proračun za visoko šolstvo vrniti na raven iz leta 2011. Socialni sporazum zaradi politične krize ni bil sprejet, vendar bomo zahtevo socialnih partnerjev ponavljali do onemoglosti. Rektorji so se tokrat oglasili nekoliko bolj odločno kot ponavadi, ampak morda še vedno ne dovolj odločno. Izrazili so predvsem upanje, da jim bo vlada vrnila teh ubogih sedem milijonov. Zelo redko je od njih slišati besedo »zahtevamo«. Še nikdar doslej niso zahtevali tistega, o čemer se očitno vsaj načeloma strinjajo vsi, to je uskladitev proračunske postavke z letom 2011. Rektorji so kot naši delodajalci dolžni zahtevati že zato, ker sicer ne bodo mogli izpolniti svojih obveznosti do nas. Karkoli zahtevajo, jih bomo pri tem podprli.

Ne zgodi pa se pogosto, da minister in rektorji skupaj protestirajo.

Saj je predvolilna kampanja.

Samo zato?

Tudi zato.

Pridobivanje denarja ni vaša osnovna naloga, ste rekli. Danes se pogosto sprašujemo, kaj pa je ključna naloga sindikatov in kako bi jo ti morali izvajati. Imate vi odgovor na to vprašanje?

Pred dvema letoma in pol smo v okviru konfederacije Pergam ustanovili nov sindikat, ker so težave univerze bistveno drugačne in večje od tistih, s katerimi se spoprijemajo vrtci, osnovne šole in gimnazije. Kot vidimo, je praviloma ravno univerza po nekem čudnem naključju tista, po kateri najprej udarijo. To kaže na nemoč družbene skupine, ki je v mnogo pogledih zelo vplivna in bi se lahko, če bi hotela, organizirala v precej močno interesno skupino.

Vloga visokošolskega sindikata po mojem mnenju ni bistveno drugačna od vloge sindikatov na drugih področjih. Morda se komu zdi, da bi morala biti drugačna: ker opravljamo še posebej plemenito in splošno koristno delo, ne bi smeli postavljati materialističnih zahtev, kakršne že dolgo postavljajo zdravniki ali »navadni« učitelji. Vendar država univerzam ne simbolno ne materialno ne prizna niti tega, da so raziskovalne ustanove. Posamezniki na univerzah lahko tako kot raziskovalci na inštitutih kandidiramo za projekte pri agenciji za raziskovalno dejavnost, univerza kot taka pa raziskovalnih sredstev nima. Od nas pričakujejo internacionalizacijo, vendar tako, da si sami plačamo udeležbo na konferencah, tudi če s to udeležbo koristimo ugledu univerze kot ustanove. Imamo dostop samo do majhnega dela digitalnih knjižnic, oprema je zastarela. V večjem delu Evrope univerze same razpolagajo z raziskovalnim denarjem in o porabi tudi same odločajo. Pri nas to počne paradržavna agencija.



To je ena od težav univerz. Katero pa je ključno vprašanje, o katerem bi se morali v tem trenutku pogovarjati?

Področje visokega šolstva ni urejeno v skladu z ustavo. Republiki Sloveniji v več kot dvajsetih letih ni uspelo sprejeti zakona, ki ga terja 58. člen ustave.

Tu imate v mislih predvsem financiranje visokošolskih zavodov, ki ni določeno z zakonom?

Sodba ustavnega sodišča jasno pove, da je financiranje povezano z ureditvijo javne službe, torej tudi z dostopnostjo študija, z vprašanjem šolnin in s problemom izrednega študija.

Po 23 letih bo moralo ustavno sodišče odgovoriti na še eno pritožbo univerz. Odgovor je znan vnaprej, saj državni zbor niti tokrat ni opravil svoje naloge. Posledice bodo tudi politične, državni zbor se bo med drugim moral soočiti s preteklo škodo, ki jo je povzročil, in prevzeti odgovornost.

Verjamete, da bo nekdo po več kot dvajsetih letih nezakonitosti prevzel odgovornost?

Državni zbor bo moral sprejeti zakon, zabredel pa je že tako globoko, da ne bo več mogel zaobiti neposrednih udeležencev, univerzitetnih delavcev in študentov. Prihodnja vlada si ne bo mogla privoščiti, da bi ponavljala napako dveh prejšnjih. Tema ni uspelo sprejeti visokošolske zakonodaje, ker se nista zadovoljili z odpravo neustavnosti, ampak sta skušali priložnost izkoristiti za druge, čisto parcialne cilje. Primer te objestnosti je predlog, po katerem bi javnim funkcionarjem med opravljanjem funkcije mirovala habilitacijska doba. Pošastna ideja! S tem določilom si skuša akademsko-politična elita zagotoviti spokojno migriranje med univerzo in izvršno oblastjo. Zakaj neki, bi se kdo vprašal, saj gre večinoma za redne profesorje, ki imajo trajni mandat. Toda Študentska organizacija Slovenije je v predlogu zakona uveljavila preverjanje dela rednih profesorjev. Morda so se posamezni funkcionarji ustrašili, da bi študenti kdaj prišli na idejo, da na univerzi ne potrebujemo kariernih politikov.

Po vašem jih? Je prav, da ministri po pravilu prihajajo iz akademskih krogov?

Slovenija je majhna dežela, tudi intelektualne kapacitete so omejene. V primeru migrantov je problem hujši v tistem času, ko vedrijo na univerzah in dobro služijo s svetovanjem državnim ustanovam.

Kdo bi tu lahko naredil red?

Najbrž kar akademska skupnost sama. Ta je na slabem glasu zaradi maloštevilnih posameznikov, ki se z »monopolnim« položajem javnih univerz dejansko okoriščajo.

Se vam je zdela določba zakonskega predloga o preverjanju rednih profesorjev dovolj dobro napisana?

Ne, določilo je zelo ohlapno, ampak očitno je pri nekaterih vzbudilo neprijetne občutke.

Je prav, da je naziv rednega profesorja trajen?

Verjetno bi bilo treba trajne nazive celo razširiti. Docent ali izredni profesor, ki zaseda asistentsko delovno mesto in ima asistentsko plačo – to je ena od številnih anomalij – lahko z napredovanjem v višji naziv celo ogrozi svojo slabo plačano asistentsko eksistenco. Tudi za ponovno izvolitev v isti naziv mora namreč izpolniti del pogojev, čeprav od naziva nima nobenih konkretnih koristi. Nima motivacije za napredovanje, pa tudi časa za sončenje ne, ker kot asistent večinoma poučuje.

Pred dobrim letom so natanko zaradi tega asistenti spisali peticijo. Se je do danes kaj spremenilo?

Prav nič, vendar nezadovoljstvo narašča. Mislim, da je vsaj vodstvo Univerze v Ljubljani problem evidentiralo, zaveda se ga tudi ministrstvo. Vztrajali bomo, da višji naziv pomeni napredovanje po plačni lestvici. V primeru Univerze v Mariboru, ki nazive in delovna mesta sistematično in nezakonito ločuje, pa bomo zanesljivo dobili kolektivni delovni spor. Predvsem bomo vztrajali, da se ohrani sedanji fond rednih delovnih mest in da se širjenje prekarnih zaposlitev ustavi.

Toda trajnost naziva utegne profesorje uspavati.

Drži.

In to ne vodi v napredek, kar je nujno na univerzah.

Res je, ampak napredek je treba materialno omogočiti.

Denar je nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za napredek.

Z znanstvenim in pedagoškim erosom ni mogoče plačati položnice za elektriko. Slovenske univerze niso na vrhu lestvic, ker nimajo nobelovcev. Toda naši študenti, ki gredo doktorirat v tujino, kjer so razmere boljše in kjer lahko študirajo brezplačno, so v večini zelo uspešni.

Trditi, da denar ni vse, je puhel moralizem, s katerim si ne znam pomagati. Kdor to govori, si ni ogledal, v kakšnih razmerah delujejo umetniške akademije. Namesto da nam solijo pamet o internacionalizaciji, naj nam za začetek finančno omogočijo udeležbo na tujih konferencah in organizacijo mednarodnih konferenc.

Je interes za to?

Seveda.

Dovoljšen?

Naj nekdo ta interes spodbudi.

Raziskava Cmepiusa, centra za mobilnost in evropske programe izobraževanja, je pokazala, da večine profesorjev tujina ne zanima.

To je slabo.

Zato je prav, da tudi profesorji počistite pred svojim pragom.

Nevarno bo, če bo glavna točka internacionalizacije postala pridobivanje posameznikov, ki so predvsem sposobni na naše univerze pripeljati kratkoročno lukrativne projekte in s tem denar, ki ga država za to temeljno dejavnost ni pripravljena nameniti, pa bi ga morala. Ne pozabimo niti, da po pridobivanju evropskih projektov nismo pod povprečjem, pa čeprav so izhodiščni pogoji tako slabi.

Rekli ste, da novega zakona o visokem šolstvu nimamo, ker so bili predlogi tega preveč ambiciozni. To velja tudi za zadnjega? Bi morali najprej odpraviti neustavnost in šele nato reševati druge težave?

Takšna je bila izhodiščna ideja. Na prvem sestanku delovne skupine lani spomladi je tudi takratni rektor ljubljanske univerze dr. Pejovnik izrecno povedal, da je treba čim prej poskrbeti predvsem za odpravo neustavnosti in za stabilno financiranje. S tem smo se vsi navzoči strinjali. Potem pa je ministrstvo iz nepojasnjenih razlogov delovno skupino razpustilo in začelo pisati zakon v svojih pisarnah. To je bila napaka. Če tega ne bi storili, bi se morda glede ključnih vprašanj že zdavnaj uskladili.

O predlogu zakonu se še pogovarjate, kljub temu da vlada opravlja le tekoče posle. Pričakovati, da bo ta različica tudi sprejeta, ne gre?

Ministrstvo je po padcu vlade pokazalo zanimanje, da vendarle ugotovimo, kje lahko dosežemo soglasje. Naenkrat smo začeli ugotavljati, da smo pri številnih točkah precej enotni. Pri ključnih – šolninah in financah – še vedno ne, a tu gre za zahtevna politična vprašanja, pri katerih najbrž nobena nova vlada ne bo več hotela kockati. Mislim, da bo naslednja vlada, katerakoli že bo, morala izhajati iz tega predloga. Morda ga bo na nekaterih točkah radikalno spremenila, ne bo pa si mogla privoščiti, da bi začela pisati zakon še enkrat od začetka, popolnoma na novo, ker bo takrat verjetno že znana nova sodba ustavnega sodišča in ker bodo razmere na univerzah najbrž že tako kritične, da bo treba zakonodajo precej hitro sprejeti, in to s čim večjim soglasjem.

To zveni optimistično.

K temu bo prisiljena.

Je to, da bo izhajala iz predloga, ki ste mu ves čas nasprotovali, dobro?

Nismo nasprotovali vsem posameznim rešitvam, nasprotovali smo prenizki izhodiščni vsoti denarja in konceptu z delitvijo študentov na neplačnike in samoplačnike. Temu nasprotujejo vsi sindikati v visokem šolstvu. Ni pa razloga, da ne bi ohranili določil, ki povečujejo delovnopravno varnost in omogočajo notranjo demokratizacijo.

Kaj je zadnji predlog ministrstva glede šolnin?

Vztrajajo pri enaki rešitvi, so se pa mogoče pripravljeni pogovarjati o odstotku samoplačnikov, čeprav tudi tu niso rekli nič konkretnega. Sistem kot tak se mi zdi nesprejemljiv. Povzročil bi socialno segregacijo, pa tudi strm padec kakovosti. Ustanove in celo posamezniki bi bili neposredno motivirani, da omogočijo čim lažje napredovanje študentov v višji letnik. Takšno obliko sistemske korupcije smo imeli priložnost izkusiti že pri glavarinskem sistemu financiranja. Univerze so bile finančno odvisne od števila vpisanih in »uspešnih« študentov, dodaten vir dohodka pa so iskale v izrednem študiju. Ampak to so bili boljši časi, ko si je s fiktivnim izrednim študijem marsikdo lahko plačal status. Ti časi so minili in že je kazalo, da se bo izredni študij po naravni poti vrnil k svoji prvotni funkciji, funkciji študija ob delu. Predlog zakona pa širi šolnine in onemogoča študij ob delu, saj samoplačnike praviloma priključuje rednemu študiju, ki v glavnem poteka dopoldne. Kateri delodajalec bo svojemu delavcu plačeval študij, ki se ga ta ne more udeleževati?

Kar nekaj težav visokega šolstva sva naštela. Najdete odgovore na ta vprašanje v katerem od političnih programov?

To bomo še videli. Vsem strankam bomo poslali vprašalnik, odgovore pa bomo objavili tudi na naši spletni strani. Svobodna univerza že v prihodnjem tednu prireja soočenje političnih strank na to temo.

Kakšna pa bi morala biti sodobna univerza?

Univerza se je po marsičem spremenila v korporacijo. Stare patriarhalne hierarhije so se že v sedanjem sistemu v veliki meri spremenile v menedžerske. Ta skoraj neopazni proces bi lahko ustavili samo z notranjo demokratizacijo ustanove. To je mogoče doseči zelo preprosto, s širitvijo volilne pravice in vključevanjem vseh kategorij delavcev v organe fakultet in univerze.

O tem zdaj teče razprava na senatu ljubljanske univerze, ki pa ni prav akademska.

Pobudo o razširitvi volilne pravice pri volitvah rektorja so obravnavali na senatu ljubljanske univerze na precej nenavaden način. Nekateri so bili očitno prepričani, da jim v dnevni sobi nihče ne prisluškuje. Zdaj najverjetneje obžalujejo, kar so rekli. Kot veste, je senat sklenil, da se o tem vprašanju izrečejo posamezne članice. Izkazalo se je, da so bili ti, na katere naj bi se volilna pravica razširila, izključeni že iz samih razprav, saj niso bili niti obveščeni, da razprava poteka. Na nekaterih članicah pa razprave sploh ni bilo. Ponekod ni razpravljal niti kolegij dekana oziroma niti dekan sam s seboj. Zgolj na eni fakulteti je o tem razpravljal razširjen akademski zbor, na eni pa so neformalno zborovali vsi delavci. To sta bili filozofska in veterinarska fakulteta.

Ste v torek bili na seji senata?

Ne, sta pa bila dva predstavnika visokošolskega sindikata.

Kakšen je bil sklep?

Mi smo predlagali, da naj vse fakultete skličejo razširjene akademske zbore, kjer bodo o tem lahko razpravljali tudi nepedagoški delavci. Predlog ni bil sprejet, pač pa je senat naložil statutarni komisiji, da pripravi predlog spremembe statuta.

Ki bo razširitev volilne pravice vseboval?

Mislim, da. Čeprav volitve rektorja ta trenutek niso aktualne.

Se je kateri od profesorjev opravičil za izrečene besede?

Po mojih informacijah se je v imenu senata opravičil rektor.

In priznal, da nivo razprave ni sodil v akademske kroge?

On podpira to spremembo statuta.

Nam je zatrdil, da na seji ni bilo »nobene osebne diskreditacije«.

Bile so zelo žaljive besede.

Torej se je vam opravičil?

Da. Naj pa omenim, da predlog, ki sta ga poslali dve fakulteti, predvideva elektorski sistem – da bi nepedagoške delavce predstavljali kot volivci elektorji. To se nam zdi nevarno, saj bi lahko vodilo v izločevanje delavcev, ki niso blizu vodstvenim strukturam, in v krepitev korporativnega upravljanja.

Kaj predlagate?

Najpreprostejša rešitev je splošna volilna pravica. Razlika niti ne bi bila bistvena, elektorjev bi bilo namreč 20 odstotkov, vseh nepedagoških delavcev pa je približno 30 odstotkov.

Ko govoriva o neakademski razpravi akademikov, mislite, da je bila vaša izjava na aprilskem protestu o lažeh ministra Pikala primerna?

Bom spet malo ironičen. Minister je svojo napako že popravil, kajti v predlogu zakona so z operacijo find and replace besedo šolnina na vseh mestih nadomestili s »plačilo za študij«. Razlogi za opravičilo so očitno nastopili šele zdaj, saj šolnin v trenutnem predlogu zakona formalno ni.

Vrniva se k sindikatu. Moč sindikatov slabi, število članstva pada. Razmišljate o tem, kako ta trend obrniti?

Moč sindikatov slabi, število članstva pada, razen na specifičnih področjih, kot je prav visoko šolstvo. Imeli smo zelo idiličen tip sindikalizma, ki se je ukvarjal predvsem z izleti in ozimnico. Mogoče smo celo prepozno ugotovili, da nam to ne zadostuje in da bomo morali sami poskrbeti za najosnovnejšo eksistenco, pa tudi za to, da ne bodo najsposobnejši študenti ter raziskovalci in učitelji odšli na boljše, v tujino, kamor tudi odhajajo.

Pri nas je delež zaposlenih, ki so na univerzah vključeni v sindikat, izredno majhen, po mojem jih je v vseh sindikatih skupaj nekaj več kot 20 odstotkov. Marsikje na zahodu je v univerzitetne sindikate včlanjenih celo 80 odstotkov delavcev. Visoko šolstvo je zato v Sloveniji še edino področje, kjer članstvo narašča. Tudi sicer menim, da so sindikati še edini del političnega sistema, ki je ostal zdrav; so morda edini oprijemljiv odgovor na krizo predstavniške demokracije. Seveda pod pogojem, da ostanejo čim bolj neodvisni od strankarske politike, dokler je taka, kakršna je.

Zakaj taka pasivnost med profesorji?

Glavni razlog je verjetno razpad akademske skupnosti, kot je obstajala nekoč. Univerza je vedno bolj združba atomiziranih posameznikov, ki razvijajo vsak svojo lastno preživetveno strategijo. V skrajni stiski napišejo dopis predstojniku oddelka, ta ga posreduje dekanu, ta naprej rektorju, ta pa resornemu ministru; nazadnje predsednica vlade ministru in rektorjem pove, da so nepomembneži, akademska skupnost pa se zamoti z zgražanjem. Tragično je, da ta akademska skupnost ne doume, da je potencialno najmočnejša skupina v državi. Pod pogojem, da ohrani trdno zavezništvo s študenti.

Zanimivo je, da so izrazi antiintelektualizma z vrha izvršne oblasti vselej prihajali v obdobju politične krize – z žaljenjem univerze se je začel zaton predsednika prejšnje vlade, tudi nekdanji predsednik SD je začel žaliti svojo lastno ustanovo šele takrat, ko je že slutil, da se iz ljubljanskih solarijev ne bo mogel preseliti v bruseljske. Sedanja predsednica vlade pa se iz rektorjev najbrž tudi ne norčuje zato, ker bi se ji obetala bleščeča zmaga. Povedati hočem, da tovrstne izjave vselej sovpadajo s politično krizo, so nekakšni freudovski lapsusi, s katerimi politiki javno priznavajo svojo intelektualno in politično impotenco. Izvirajo iz politične nervoze in so po drugi strani dokaz moči, ko jo univerzitetna skupnost dejansko ima.

Se vam zdi, da je ta potencial izkoriščen?

Nekajkrat je že bil. To se je pokazalo leta 2012, že pred tem pri zasedbi filozofske fakultete, pa nedavno pri protestih proti zakonu o visokem šolstvu. Upam, da bo naslednja politična garnitura sposobna to izkušnjo ponotranjiti in ne bo ponavljala istih napak.

Ustavili ste možnosti poslabšanja, nič se pa ni izboljšalo. Dolžnost akademske skupnosti je tudi širši razmislek o prihodnosti univerze?

Žalostno dejstvo je, da so v trenutni situaciji tudi sindikati obsojeni na preprečevanje »še večje škode«. Iz tega izvira velika frustracija, saj nihče ni sposoben videti in ceniti dosežka, ki ne prinese izboljšanja. Kako naj se kdo pohvali, da je zaslužen za to, da je neki v. d. ministra za finance univerzam odvzel samo sedem milijonov, ko bi jih pa lahko sedemdeset?

Ko se pogovarjava o nalogah sindikata, akademske skupnosti, pogrešam fokus na študente.

Velikokrat nam očitajo ravno nasprotno, da se več ukvarjamo s pravicami študentov kot z lastnim preživetjem.

Ste profesor na filozofski fakulteti, ki je imela predlanskim rekorden dvomilijonski primanjkljaj. Se res ne da nekaterih stvari racionalizirati?

Morate razumeti, da so mi ti izrazi zelo antipatični. To je neoliberalni novorek, manjka le še lepši evfemizem »optimirati«. Filozofska fakulteta je bila, če bi pogledali malo bolj v preteklost, edina tako velika fakulteta ljubljanske univerze, ki je hotela ostati enotna in se ni pustila razdeliti na nekakšne tozde. Zato ima znotraj ljubljanske univerze zelo majhen vpliv glede na svojo velikost, ki pa ni samo v številu učiteljev in drugih sodelavcev, ampak predvsem v številu disciplin. Filozofska fakulteta navsezadnje izobražuje učitelje za polovico gimnazijskih predmetov. Govorjenje, da je velika in neracionalna, izvira iz nerazumevanja; tega nerazumevanja je žal veliko tudi pri kolegih družboslovcih. Povečanje števila študijskih programov nam je diktiral bolonjski sistem z dvema stopnjama in z neživljenjsko logiko, po kateri iz vsakega programa posebej izhaja poklicni naziv. Pri tem pa so vse discipline, ki jih ta fakulteta ima, temeljne, nobena ni bila iznajdena na novo.

Sicer pa problemi na drugih fakultetah niso nič manjši, le da se o njih manj sliši. Bolonjska reforma je prinesla dodaten letnik študija in lepe obljube o izbirnosti, denarja pa je manj kot prej. Predlagajte dodaten letnik in nove izbirne predmete v gimnazijah, sem prepričan, da bodo naslednji dan učitelji demonstrirali pred vlado.

V ozadju bolonjske reforme je gotovo podrejanje univerze kratkoročnim ekonomskim interesom, vendar ni samo to. Bolonjska reforma je naraven (četudi za univerzo škodljiv) odziv na čedalje večjo množičnost študija. Tudi zato se univerza spreminja v nenavaden hibrid med slonokoščenim stolpom čiste znanosti in poklicno šolo. Kot vselej pa smo v Sloveniji še nekoliko bolj radikalni od drugih: najprej so univerze iz koristoljubnih razlogov zavrnile prvotno idejo nacionalnega programa visokega šolstva o institucionalni binarnosti (ločitvi univerzitetnega in visokošolskega strokovnega študija na ravni ustanov), v najnovejšem predlogu zakona pa se odpravlja binarnost celo na ravni programa. Gre za bistveno sistemsko vprašanje, vendar ni znano, kdo se je te spremembe domislil; nekega lepega dne je nekomu na ministrstvu prišlo na pamet in je iz rokava stresel formulacijo člena. Vprašal pa ni nikogar. In ker pripravljanje zakona o visokem šolstvu poteka na tak način, se lahko zgodi, da takrat, ko bo morda sprejet, tak zakon sploh ne bo več potreben.