Mat’ kurja!
Lepo je imeti svoja jajca, čeprav se bitja, ki jih nesejo, včasih obnašajo kot kure.
Odpri galerijo
UKC Lj stat.
Dve leti nazaj smo si privoščili hotel za kure in vanj naselili pet kosov perjadi. Poimenoval sem jih Kura A, Kura,B, Kura X in Kura D. Moškospolnega pa frajersko Pat Ellin. Lepo smo zanje skrbeli, Pat pa, da smo mi s kurami vsaj vstajali, ako že k počitku nismo legali.
Vendar, s čimer matere neubogljivo otročad strašijo »Te bo lisica odnesla!« se je nam neke noči, ko so ž’valce prenočevale zunaj hotela in celo ograje, zgodilo v resnici. Lisica jih je odnesla. Morda je bil lisjak. Z izjemo srečnice, ki je v posebni depandansi valila, če se tako reče.
Bili smo šokirani in spomin na slast in strukturno razliko med domačim in mestnim jajcem – po našem rumenjaku si lahko s pestjo tolkel, pa se ni razlil – je še dolgo dišal v našem spominu. Da si je nekaj podobno kot jajce jajcu, so si gotovo mestni zmislili.
Kurnik je sameval, a čas odlušči vse kraste in v teh težkih časih smo se odločili za popolnitev, zapolnitev namena, ki mu kurji hotel služi. Seveda je bil objekt mojeročno prefarban, tako rekoč obnovljen.
Prijatelja iz Zagorja, ne hrvaškega, obsavskega, ki se na kurišča sicer ne spozna, sem podregal za nasvet, kje žive najizvrstnejše nesnice. »U Zasavji, mat’ kurja,« mi podkuri, kaj sploh sprašujem. In če vam v teh časih, ko je preventiva pred kurativo, na dom pripeljejo McChicken, zakaj vam ne bi ...
Zamaskirana in orokavičena kmetica iz Trbovelj (ob Savi) nam je pripeljala štiri kurje deklice. Glede naslednika Pata Ellina, raje vstajamo z budilko. Kure, bolj spoštljivo kokoši, dve sta črni, alternativki, dve rjavkasti, so sila mlade in res, včasih se obnašajo kot kure, vse jim je treba večkrat dopovedati.
A usoda ni vedno kruta. V jutru, ko sem malone polzečih solza ganjenosti tole dvoprstno tipkal, smo v kurniški mansardi našli dve jajci. Kdo sta materi, ne vemo. Je pa jasno, najprej je kura, potem jajca. In šele potem ham and eggs.
Vendar, s čimer matere neubogljivo otročad strašijo »Te bo lisica odnesla!« se je nam neke noči, ko so ž’valce prenočevale zunaj hotela in celo ograje, zgodilo v resnici. Lisica jih je odnesla. Morda je bil lisjak. Z izjemo srečnice, ki je v posebni depandansi valila, če se tako reče.
Bili smo šokirani in spomin na slast in strukturno razliko med domačim in mestnim jajcem – po našem rumenjaku si lahko s pestjo tolkel, pa se ni razlil – je še dolgo dišal v našem spominu. Da si je nekaj podobno kot jajce jajcu, so si gotovo mestni zmislili.
Kurnik je sameval, a čas odlušči vse kraste in v teh težkih časih smo se odločili za popolnitev, zapolnitev namena, ki mu kurji hotel služi. Seveda je bil objekt mojeročno prefarban, tako rekoč obnovljen.
Prijatelja iz Zagorja, ne hrvaškega, obsavskega, ki se na kurišča sicer ne spozna, sem podregal za nasvet, kje žive najizvrstnejše nesnice. »U Zasavji, mat’ kurja,« mi podkuri, kaj sploh sprašujem. In če vam v teh časih, ko je preventiva pred kurativo, na dom pripeljejo McChicken, zakaj vam ne bi ...
Zamaskirana in orokavičena kmetica iz Trbovelj (ob Savi) nam je pripeljala štiri kurje deklice. Glede naslednika Pata Ellina, raje vstajamo z budilko. Kure, bolj spoštljivo kokoši, dve sta črni, alternativki, dve rjavkasti, so sila mlade in res, včasih se obnašajo kot kure, vse jim je treba večkrat dopovedati.
A usoda ni vedno kruta. V jutru, ko sem malone polzečih solza ganjenosti tole dvoprstno tipkal, smo v kurniški mansardi našli dve jajci. Kdo sta materi, ne vemo. Je pa jasno, najprej je kura, potem jajca. In šele potem ham and eggs.
