Matjaž Klemenčič pristal na krilu letala in »padel dol«

Nova Gorica – Jadralni zmajar Matjaž Klemenčič je po nam dostopnih podatkih prvi človek, ki je z zmajem med letom pristal na jadralnem letalu.

Tridesetletni Tolminec, ki živi v Novi Gorici in dela v Ajdovščini za podjetje znanih padalskih bratov Valič 777 padala, je skupaj s Pipistrelovim testnim pilotom Nejcem Faganeljem na nebu nad Bovcem pred kratkim premaknil mejo letalskih dosežkov – in mejo drznosti. Z zmajem je Klemenčič tako zasvojen, da mu zaradi nenehnega gledanja sveta s ptičje perspektive nagajajo bolečine v vratnih vretencih.

Te dni verjetno z nasmehom preštevate klike videoposnetka pristanka.

Da, ogledov je bistveno več, kot smo mislili, da jih bo. Posnetek so si ogledali tako rekoč po vsem svetu. Na youtubu je kakšen teden dni in ima 170.000 ogledov, skupaj z drugimi portali pa ga je videlo približno pol milijona ljudi. To je trikrat več od pričakovanj. Toda projekta se nismo lotili zaradi klikov, ampak ker je zrasel v moji glavi kot izziv. Teorija je rekla ja, pa smo se ga lotili.

Kaj se je moralo poklopiti?

Treba je bilo ugotoviti, ali imata letalo in zmaj pri enaki hitrosti tudi enako padanje. Blanik je edino jadralno letalo, ki lahko leti tako počasi kot zmaj. Z Nejcem sva izračunala, da bi se pri približno 70 kilometrih na uro morala najti. Pokazalo se je, da je to res, toda stvari so se spremenile, ko sem se v zraku postavljal pokonci in dal noge iz vreče, saj je bilo naenkrat več upora. Teorija je preprosta, v praksi pa je bilo vse skupaj zelo zapleteno.

Podviga menda ne bi več ponovil.

Ne. Poskusili smo in uspelo nam je. Vreme je bilo naravnost idealno – mirno, brez kakršne koli turbulence. Če bi želel ponoviti podvig, bi moral čakati leto dni na vremenske razmere, ker je ta poznojesenski čas najboljši, da lahko počneš podobne stvari. Tveganje je bilo vseskozi prisotno. Ker sem bil tako blizu letala, je bilo ves čas zelo napeto. Nesmiselno bi bilo to ponavljati. No, zagotovo pa se bom lotil še kakšnega drugega projekta.

Kje je bila največja nevarnost, da bi šlo kaj narobe? Trk krila zmaja z repom letala?

Tako je. Ko se želim oddaljiti z zmajem od letala, ga sočasno tudi nekoliko upočasnim. Največja bojazen je bila, da bi ob tem zadel v rep. Zato je bilo pomembno, da sem se pravilno odmaknil.

Na posnetku ste prvič prekinili poskus. Zaradi dramaturškega učinka povečevanja napetosti?

Ne, letalu sem se približal z nepravilno hitrostjo. Zaneslo me je nekoliko v levo, ampak oba z Nejcem sva se pravilno odzvala. Postavila sva si neke meje, ki jih nisva hotela prečkati. Če bi prvega dne videla, da stvar ni izvedljiva, da je prenevarna, ne bi tvegala.

Tako sva se najprej učila, kako ga bom jaz dohitel, kako bo on mene, vmes pa sva naredila še nekaj dotikov. Tisti pravi dotik, ko sem se resnično naslonil na letalo, pa je ta, ki je na videoposnetku. V tretjem ali četrtem poskusu drugega dne letenja. Ko sva se zvečer vrnila domov, sva »padla dol«. Ne zaradi fizične izmučenosti, ampak zaradi psihičnega napora.

Ni šlo zgolj za premagovanje poguma in drznosti, temveč tudi fizičnih zakonov, saj letalo v zraku s krili izpodriva zrak. Je bila to ovira?

Nastala je težava, ker se je med zmajem in krilom letala pojavila nekakšna zračna blazina, ki mi je zelo oteževala dotik. Na zmaju pa nimam komand in smernega krmila, da bi to popravljal. Zato je bilo treba postopek velikokrat ponoviti. Če bi silil, bi hitro naredil napako. Krila sem se dotaknil večkrat, resnično pristal pa enkrat. Tista sekunda na krilu je trajala celo večnost.

Brez redbullovsko-baumgartnerskega pompa ste se lotili podviga. Zakaj? Če bi šlo kaj narobe?

Ne ne. Kot sem rekel, tega se preprosto ne bi lotil, če bi videl, da je prenevarno. Ves svet je pred leti gledal Baumgartnerja in nanj ustvaril velik pritisk. Z Nejcem pa sva se morala nalogi posvetiti stoodstotno. Ni bilo časa, da bi se ukvarjala še s kom. Od zamisli do dogodka sta minili dve leti. Najprej smo razmišljali, da bi ga izpeljali v Avstriji s piloti Red Bulla, toda nato smo se odločili narediti eno povsem slovensko zgodbo, da stvar izpeljemo v naših hribih, v naši Soški dolini. Če že imamo najlepšo kuliso.

Vsevedni »stric« Google sploh ne pozna besedne zveze pristanek na letalu. Piloti ste verjetno s tem bolj na tekočem – si torej prvi, ki je pristal na letalu v zraku?

Preden sem se tega lotil, sem preverjal podobne podvige. Da bi jadralni zmajar pristal na jadralnem letalu, se še ni zgodilo. V zadnjih 15 letih, odkar so zmaji sposobni leteli hitreje, še ni nihče prišel na podobno idejo.

Bo počasi zmanjkalo podobnih izzivov?

Z razvojem zmajev se podirajo meje. Prvi cilj športa je leteti daleč. Lani je ekipa zmajarjev v Teksasu z letom dosegla svetovni rekord, ki zdaj znaša 764 kilometrov v eno smer. To so meje, ki jih zares želimo podirati, sam pa želim leteti na različnih koncih sveta. Marsikje se še ni letelo, v življenju pa imam tudi še dovolj časa.

Če bodo vratna vretenca zdržala?

No, zdaj je bolje. Hodil sem na terapije pa tudi v fitnesu bolj pazim. Ampak letenje še ni takšen problem, bolj sedenje za računalnikom.