Med azilanti največ Sirijcev

Ljubljana – Postopek, po katerem pri nas obravnavajo prosilce za azil, je po mnenju informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik primer dobre prakse varovanja zasebnih podatkov v javnem sektorju. Zato bo ministrstvo za notranje zadeve ob današnjem evropskem dnevu varstva osebnih podatkov prejelo posebno nagrado.

Službe MNZ, ki se ukvarjajo z vlogami in obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, so, tako informacijska pooblaščenka, izkazale visoko raven razumevanja koncepta varstva osebnih podatkov. Te so imele lani nekoliko več dela kot leto prej – za azil je zaprosilo 358 ljudi, kar je 24 odstotkov več kakor leta 2013.

Pri nas se svetovni trendi – ko mednarodne organizacije opozarjajo, da še nikoli po 2. svetovni vojni ni bilo toliko ljudi prisiljenih zapustiti svoje domove, zdaj naj bi jih bilo več kot 50 milijonov, – v množičnosti ne odražajo, saj se število vlog že vrsto let giblje med 300 in 400, se pa zaznajo pri državah izvora prosilcev. Največ jih je prišlo iz Sirije, Afganistana, Pakistana, Kosova, Irana in Somalije. Še pred štirimi leti so prednjačili prosilci z Zahodnega Balkana.

Slovenija je lani status mednarodne zaščite priznala 44 osebam, večinoma iz Sirije. Sirijcem pristojni večinoma priznajo status subsidiarne zaščite (ker v domovini ne bi bili varni), ki ni trajen, kot je status begunca po ženevski konvenciji (zaradi preganjanja posameznika zaradi verske ali politične pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti), ampak velja za določeno obdobje, po katerem ga morajo »obnoviti«, če se okoliščine še niso spremenile.

Ljudje, ki so pridobili katerokoli obliko mednarodne zaščite – po besedah Nine Gregori, generalne direktorice direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo pri MNZ, jih zdaj v Sloveniji živi nekaj več kot 380 – imajo pravico, da eno leto prebivajo v eni od integracijskih hiš v Ljubljani ali Mariboru, v triletnem integracijskem obdobju pa imajo možnost obiskovanja brezplačnih tečajev slovenskega jezika in projektov nevladnih organizacij za vključevanje na trg dela. Država za to vsako leto namenja 600.000 evrov, dobršen del zneska prispeva sklad EU za begunce.

Za večino tranzitna država

Za iskalce zatočišča smo še vedno večinoma tranzitna država, šest od desetih prosilcev ne čaka na konec svojega postopka, temveč nadaljuje svojo pot. Tiste posameznike, ki kasneje še kje drugje v EU zaprosijo za azil, jih po dublinski uredbi vrnejo v Slovenijo.

»Trend sekundarne migracije se zelo opazi v Italiji. Ljudje pridejo tja, zaprosijo za mednarodno zaščito in odidejo, najpogosteje so ciljne skandinavske države ali Nemčija. Potem jih te države vračajo Italiji: Nekateri med njimi pa v Italiji sploh ne vložijo prošnje, so tam kot nezakoniti migranti, a nadaljujejo svojo pot in za azil prvič zaprosijo tam, kamor so hoteli priti. Zato jih ne vračajo v Italijo,« je opisala Nina Gregori.

Po številu prošenj so na prvih mestih v EU Nemčija, Švedska, Italija, Francija in Madžarska, kjer je mednarodno zaščito iskalo več kot 40.000 posameznikov. Če je za prve štiri države taka statistika kar pričakovana, Madžarska nekako izstopa na tej lestvici.

»Na »balkanski ruti«, v kateri je tudi Slovenija, v zadnjih letih opažamo precejšen upad tudi nezakonitih migracij, je pa zato postala bolj obremenjena pot iz Turčije in Grčije prek Bolgarije in Srbije na Madžarsko, v Avstrijo in Nemčijo. Sredozemska pot je čez Italijo,« je pojasnila Nina Gregori.