Med politiko, vandalizmom in umetnostjo

Kmalu po brexitu se je v pristaniškem mestecu Dover na jugovzhodu Britanije na fasadi družinske hiše Goddens pojavil grafit znanega uličnega umetnika Banksyja. Nihče ne ve, kdo se skriva pod imenom Banksy, njegovi družbeno kritični, včasih tudi humorni grafiti pa so zelo cenjeni in zadnja leta na trgu dosegajo vrtoglave cene, zato je poslikava na doverski steni nemudoma pritegnila pozornost številnih svetovnih medijev.

Pa vendar grafite še vedno najpogosteje povezujemo z nezakonitimi praksami neznanih ustvarjalcev, ki puščajo vidne sledi svojega (ne)zadovoljstva v urbanem javnem prostoru. V obeh primerih pa je njihov namen sporočilo širši javnosti. Kdaj torej lahko rečemo, da je grafit postal nekaj sprejemljivega, dovoljenega, zaželenega in v katerih primerih vstopi v polje umetnosti?

Grafit kot odsev časa

Prvi sodobni grafiti so na Slovenskem nastali med drugo svetovno vojno. Helena Konda, dolgoletna proučevalka grafitov, poudarja, da so grafiti od prvih mesecev vojne do osvoboditve ter tudi dokončne določitve meje z Italijo predstavljali pomemben družbeni pojav. Odporniška gibanja so imela na voljo le nezakonite oblike medijev, zaradi česar so bili nekdaj sivi zidovi ljubljanskih ulic na gosto popisani z uporniškimi gesli. V povojnem času so grafitarstvo prevzele številne subkulture, zlasti punk je s svojo drugačnostjo in izzivajočimi grafiti predstavljal odmik od ustaljenih družbenih norm.

»Pop kultura je naredila uslugo tej neposvečeni liniji ustvarjalcev, ki niso hodili v umetniške šole in niso del kanonizirane visoke umetnosti,« meni umetnostni zgodovinar Miha Colner. »Gre predvsem za fenomen druge polovice 20. stoletja,« še pojasni in nadaljuje, da grafit ni stenska poslikava, temveč je »stvar sprejev in podobnih industrijsko proizvedenih orodij, ki jih najdemo v sodobnem svetu in urbanem okolju«.

Mnenja o tem, ali grafiti spadajo tudi na neskončno sive javne površine, so različna. Stane Jagodič, akademski slikar, je dolgoletni aktivni nasprotnik grafitov, zdijo se mu estetski onesnaževalci javnega prostora. »Kracanje vsepovprek pomeni anarhijo in žalitev prebivalstva,« pravi in ob tem dodaja, da virtuozno risbo in skladno barvitost ceni, vendar samo v primeru, ko ta ne skruni arhitekturne dediščine.

Predelavi že obstoječih grafitov in »čečkanju« po praznih zidovih pa je nekoliko bolj naklonjena poznavalka političnih grafitov Monika Kropej, ki pravi, da mestu ne dajejo življenja zgolj lepe fasade in množice turistov, ampak ljudje, ki v njem živijo, grafiti pa da so medij, skozi katerega se ljudje izražajo.

So grafiti res sredstvo komuniciranja in način, s katerim se ljudje izražajo? Foto: Jože Suhadolnik

Med političnimi grafiti na Slovenskem po besedah Kropejeve izstopajo tisti s protisistemsko vsebino, z argumenti v bran manjšin. Opozarjajo nas na anomalije v družbi, še posebno ko so vsebinski in niso v vlogi estetske okrasitve na steno.

Colner kot zanimiv fenomen poudari grafit na fasadi tovarne Rog, ki ga je junija lani ustvaril eden najboljših grafitarjev na svetu, znan kot Blu, v rodni Boloniji mu pravijo celo italijanski Banksy. »Podoba velikanske pištole je na neki način umetniško delo, ki se je postavilo za talca celotni ideji Roga,« pojasni in doda, da imajo občasno tudi grafiti, podobno kot umetnost, tovrstno simbolno moč.

Umetniški trg absorbira vse

Umetniški svet deluje tako, da umetnost postane tisto, kar sistem razglasi za umetnost, to pa je lahko kar koli, »tudi prakse, ki so kritične do sistema, katerega integralni del je tudi svet umetnosti«, pojasni Colner. »Pri grafitih je tako, da največkrat niso obravnavani kot umetnost, dokler ne postanejo dovolj razvpiti, da jih razglasijo za umetnost,« na vprašanje, zakaj so Banksyjevi grafiti umetnine, podobni grafiti drugega avtorja pa ne, odgovarja Colner.

Tudi Kropejeva pravi, da grafiti niso samo umetnost, ampak primarno še vedno medij tistih, ki pogosto nimajo drugega glasu. »Grafitarji sami bi verjetno rekli, da to ni umetnost, ker se hočejo izvzeti iz tega konteksta,« razmišlja Colner in nadaljuje, da so grafiti del popularne oziroma ljudske, in ne elitne umetnosti, vendar da se meje med njima danes brišejo: »Danes je pogosto elitna umetnost tista, ki se hoče približati popularni kulturi, ker jo spremlja širša skupina. To je nenehen ambivalenten odnos med tako imenovano visoko umetnostjo in popularno kulturo.«

Za grafitarji običajno ne stojijo akademije ali institucije, gre za potrebo ljudi po izražanju in ta način izražanja je dostopen večini.

»Pri grafitih je tako, da največkrat niso obravnavani kot umetnost, dokler ne postanejo dovolj razvpiti, da jih razglasijo za umetnost,« o fenomenu Banksyjevih grafitov meni Colner. Foto: Ammar Awa/Reuters

Univerzalna gesla

Na vprašanje, ali so grafiti odsev družbe, v kateri živimo, Colner odgovarja, da ne povsem neposredno. »To so akcije relativno majhnih skupin ljudi, ki so se odločili, da bodo svoje mišljenje delili z drugimi.« Zaradi tega njihov učinek težko merimo, zagotovo pa izpostavijo problem zelo neposredno. »Še vedno mislim, da imajo množični mediji večji učinek od grafitov,« še dodaja Colner in opozori na posebno vrsto grafitov, na univerzalna gesla.

»Časi se hitro spreminjajo, in če bi na primer grafiti iz vseslovenskih ljudskih vstaj ostali, danes mnogi morda niti ne bi več vedeli, kaj sporočajo,« pove in pojasni, da so univerzalna gesla razumljiva v katerem koli času in prostoru, partikularna pa v zelo omejenem.

Kropejeva je prepričana, da so grafiti velikokrat zgolj neposreden izraz tega, kar poslušamo v parlamentu, a jih to ne naredi nujno kritične. »Rasističnih, diskriminatornih in ksenofobnih sporočil ne dojemam kot kritične grafite. To je sovražni govor, ne glede na to, kje se pojavi,« je jasna Kropejeva.

Heleni Konda se zdi, da je na ljubljanskih ulicah veliko sovražnih grafitov, ki jih ustvarja majhna, dobro organizirana skupina ljudi. »Opažam, da je večina že otopela zaradi nenehne prisotnosti nasilja vseh oblik na vseh ravneh življenja in porasta depresije, strahu in podobnih stanj,« svoja opažanja pojasni Kondova in doda, da so pogosto bolj kot grafiti problematične ogromne količine oglasnih površin, zaradi česar so prebivalci podzavestno izzvani, da »udarijo nazaj«.

Jasne meje ni

Sprejemanje grafitov v družbi je torej odvisno od njihove lokacije, vsebine in ne nazadnje kreativnosti uličnih ustvarjalcev. Začasno privatiziranje javnega prostora je tako lahko izraz potrebe po ustvarjanju, kritiki družbe ali pa kaže zgolj na svojevrsten način kanaliziranja lastnega (ne)zadovoljstva in »ubijanja« prostega časa. Jasne meje med vsemi odtenki grafitov ni, meje ostajajo v njihovih sporočilih.