Medicinske sestre med epidemijo že več tednov niso bile blizu domačih

Medicinske sestre so tudi pri nas nepogrešljiv del zdravstvenih ekip v boju proti covidu-19. Nekatere so že več tednov zdoma, saj bivajo v začasnih bivališčih, da zaščitijo svoje domače. Za večino je novo tudi delovno okolje, saj so bile na trenutna delovišča premeščene z drugih oddelkov. A pravijo, da vsak ozdravljen bolnik odtehta njihov trud. V Mariboru so zdravstvenim delavcem, ki so se zaradi možnosti prenosa okužbe z novim koronavirusom v svoj dom odločili za začasno bivanje drugod, ponudili prostore v Hostlu Pekarna, ki ima prostore nedaleč od tamkajšnjega univerzitetnega kliničnega centra.

»Za to sem se odločila, da zaščitim svojo družino, predvsem starše in stare starše, ki spadajo v rizično skupino,« je povedala diplomirana medicinska sestra Nika Kramberger, sicer zaposlena v operacijskem bloku klinike za kirurgijo, zdaj pa dela v enoti Covid3 - reanimacija, kjer skrbijo za najzahtevnejše okužene bolnike.

Stike z družino, ki je ni videla v živo že več tednov, vzdržuje prek telefona ali spleta. »Starši so moj odhod sprejeli normalno, ker je to del mojega poklica. Tukaj sem spoznala nove prijatelje z različnih oddelkov, kar je pozitivna stran virusa,« je dodala.

​Javnost je pozvala, naj epidemijo jemljejo resno. »Tudi sama nisem verjela, dokler nisem videla na lastne oči, da so hospitalizirani ljudje, ki so mlajši, stari kot moji starši,« je dejala.



Delajo v izmenah po 12 ur. »Delamo 12 ur dnevno, 12 ur nočno, nato sledita dva dneva počitka,« je pojasnila njena kolegica Katja Černivec, ki sicer prihaja z oddelka za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin. »Delo je zanimivo, a je nova izkušnja. Stvari se moraš priučiti, pacientov ne poznamo, tudi virusa ne poznamo, zato je vsak dan novo učenje,« je dejala.

S selitvijo na novo delovno mesto je dobila tudi nove sodelavce, saj poteka delo v mešanih ekipah. »Z različnih oddelkov smo bili dani v Covid3,« je pojasnila. Njihovo delo obsega predvsem skrb za predihanost pljuč, saj so pri novem virusu ta najbolj prizadeta. »Delo zajema celotnega človeka in se mu moramo posvetiti res stoodstotno tistih 12 ur, kar smo tam. Mislim, da nihče ne razmišlja sploh o ničemer drugem,« je dodala.

Kot je dejala, jim je v izredno veselje vsak bolnik, ki ozdravi. »To zadovoljstvo odtehta ves trud, ki ga vlagaš v svoje delo,« je povedala. »Smo ločeni od bližnjih, a jim s tem pomagamo. Vemo, da smo že vsi malo nervozni, ker ta karantena že predolgo traja, a skupaj bomo zmogli premagati ta virus in se nato vrniti v normalno življenje,« je prepričana.



Med prvimi v Hostlu Pekarna je bila srednja medicinska sestra Nicol Arnečič z oddelka za infekcijske bolezni in vročinska stanja, ki je zdaj premeščena v enoto Covid1. Povedala je, da so med njimi tudi zdravniki. »Vsi imamo doma nekoga, ki nas čaka, a k njemu žal ne moremo zaradi izrednih razmer. Nekateri imajo tudi otroke,« je povedala.

Ocenjuje, da trenutni položaj dobro prenašajo. »Nudimo si medsebojno podporo, ker se zavedamo, da smo vsi na istem. V kliničnem centru smo za druge ljudi. Tam smo zato, da pazimo nanje in jim med drugim nudimo tudi roko sočutja, ki jim v teh težkih trenutkih, ko ni obiskov, zelo manjka,« je dodala. Poudarila je, da se kljub ustrezni varovalni opremi nikoli ne morejo otresti strahu pred okužbo. »Ta strah ostaja. Zato pozivam ljudi, da ni vse tako preprosto, kot je videti. Vsak se lahko okuži, od mlajših do starejših,« je poudarila.