Jelka Mlakar: Medicinske sestre smo pogosto na robu

Ljubljana – Zdravniki jutri vendarle ne bodo stavkali, njihova desna roka – medicinske sestre – pa se kljub zahtevnosti dela, številnim neizplačanim naduram in dolgoletnemu neposluhu politike pravzaprav še nikoli ni odločila za to. Medicinske sestre zdaj čakajo, kaj se bodo dogovorili zdravniki, ter same zahtevale podobno.

Jelka Mlakar je kot medicinska sestra skoraj 40 let zaposlena v ljubljanskem UKC. Zadnjih šest let je tudi predsednica Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije, največjega sindikata medicinskih sester in babic. Z njo smo se pogovarjali o položaju medicinskih sester, ki jim je že od leta 2013 obljubljeno, da bodo dobile kadrovske normative. »Naš temeljni problem je menjavanje ministrov,« je povedala. V enajstih letih je bila pri trinajstih ministrih. Vsi so jih poslušali, a nihče jih ni slišal. Meni, da je pri tokratni ministrici drugače.

Kako gledate na zdravniške zahteve in njihovo zelo verjetno uresničitev?

Kot sindikalistka jim privoščim, saj si ima vsak pravico izboriti, kolikor lahko. Drugače je, če gledam kot medicinska sestra, ker vsi zajemamo iz iste malhe. Z napredovanjem v 57. plačni razred nimam težav, ker v ta razred ne bo padlo veliko ljudi. Večji problem imam s tem, kaj bo z dvigom vseh plač. Ko se odpre projekt želja, gre zadeva v skrajnost. Treba bo počakati, kaj se bo izcimilo. Izkušnja iz leta 2008, ko so si zdravniki uveljavili plačni sistem, ki nima nič skupnega z metodologijo drugih javnih uslužbencev, kaže, da moramo biti previdni. Sodelavcev ne moremo zavirati pri zahtevah, če pogledam skozi pacientove oči, pa je skrajno neprimerno, da so nekatere programe za danes že odpovedali, čeprav še ni bilo potrjeno, da stavka bo. Zaradi čakalnih dob je to nepošteno.

Njihov dogovor bo vplival tudi na vaše zahteve.

V tarifnem delu bomo zahtevali primerljivo, ne z njihovimi plačami, ampak z metodologijo. V timu, v katerem zdravnik ne more brez sestre in obratno, ne more en nekaj dobiti, drug pa ne. Do zdaj nismo imele politične in družbene podpore – morebiti nismo bile dovolj glasne –, ampak zdi se mi, da se to spreminja.

Kako vam kaže pri dogovarjanju z ministrico?

Smo dokaj daleč, imamo njene zavezujoče sklepe, sestajamo se redno. Med zahtevami – od oktobra smo preoblikovani v stavkovni odbor – je odpiranje kolektivne pogodbe. Z njo si želimo uvesti kadrovske normative, urediti problematiko srednjih medicinskih sester in vnesti evropske direktive v naš prostor.

V drugi polovici marca bomo predstavili kolektivno pogodbo sindikatom podpisnikom. Ko bomo dosegli konsenz, jo bomo odprli. To bo enostranski akt, druga stran pa bo morala odgovoriti v 30 dneh. Od ministrice pričakujemo takojšen odziv.

Pri zdravnikih si je vzela čas.

Pri nas bo hitrejša. Je ena redkih ministrov, ki nas je slišala. Če ne, je v igri tudi stavka. A zakon nas zavezuje, da moramo skrbeti za mladoletne, starostnike, hudo bolne in nosečnice, zato velika večina ne more stavkati. Zaviralni moment je tudi to, da bolnika ne moremo kar pustiti in zapreti vrat. Računamo, da se bomo korektno­ pogajali in potrebovali manj časa kot zdravniki, ker bodo naše zahteve verjetno bolj v okvirih razumnega. Smo številnejša populacija, a zajemamo z manjšo žlico, toda finančni vidik ni nezanemarljiv. Upam, da bomo najkasneje v zgodnji jeseni podpisali novelirano pogodbo.

Katere argumente boste ­uporabili?

Izsledke raziskav. Eno vodi klinični inštitut za medicino dela, ki obravnava dvajset delovnih mest zdravstvene nege. Preliminarni rezultati kažejo, da so obremenitve (psihične, fizične, škodljivi vplivi) ocenjene tako, da delo ni sprejemljivo in varno za zdravje. Druga je raziskava nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki ocenjuje obolevnost, invalidnost in smrtnost medicinskih sester. Že raziskava jeseniške zdravstvene fakultete je pokazala, da je 30 odstotkov sester po 50. letu invalidov zaradi hrbtenice ali lokomotornega aparata.

Koliko dodatnih sester bi ­potrebovali, da bi delo potekalo normalno?

Leta 2015 smo našteli 300.000 neplačanih nadur v petnajstih zdravstvenih zavodih, lani so se zmanjšale za polovico, nekateri zavodi so celo izplačali vse. V UKC so se nadure še pri prejšnjem direktorju zmanjšale za polovico, zdaj se spet kopičijo. Za hospitalizirane bolnike bi potrebovali vsaj 25 odstotkov več sester, kar pomeni 1800 (diplomiranih) sester. Pred leti smo v knjižico normativov zapisali, da pričakujemo dvoodstotno letno rast, torej 200 novih sester na leto. To bi v desetih letih zapolnilo deficit na hospitalu. V sociali je primanjkljaj 30-odstotni. Sestre zato povprečno opravijo dvajset nadur mesečno, kjer je troizmensko delo.

Zaradi čakalnih dob se pojavlja tudi nasilje.

Dnevno dobivam obvestila o popraskanih, popljuvanih, pogrizenih sestrah. Lani so pacienti dve sestri hudo poškodovali. Da ne govorim o nestrpnih, alkoholiziranih, drogiranih pacientih.

Ta tveganja se pri plačah ne poznajo?

Srednje medicinske sestre so uvrščene v 19. razred, na rob minimalca. To je 650, 700 evrov neto. Z napredovanji lahko pridejo do 29., ampak tega praktično nihče ne dosega, ker so bila napredovanja dolgo zamrznjena. Diplomirane so uvrščene od 29. do 39. razreda, torej na začetku dobijo 1500 evrov bruto, kar spet ni neka visoka plača. Lahko pa si s tem, da delajo nočne in tri vikende na mesec – soboto ali nedeljo –, izboljšajo plačo.

Sistem je naravnan na doseženo izobrazbo, ne na dejansko delo. To je problem, ki nas vseskozi tepe in slabša medsebojne odnose.