Meje v odnosih z Rusijo

Slovenska politika je v zadnjih letih razvila specifičen pristop do Ruske federacije, ki bi ga najbolje opisali z besedno zvezo konstruktivna zadržanost. Cerarjeva in kasneje Šarčeva vlada sta sicer kazali jasen interes po utrjevanju vezi, tudi zaradi visokih obletnic zgodovinskih dogodkov, pomembnih za oba naroda, ki so po naključju padle v njuna dva mandata, toda Slovenija kljub temu ni bila pripravljena prestopiti meje, ko bi lahko zaradi aktivnega angažmaja z Moskvo imela težave na drugih področjih svojega zunanjepolitičnega delovanja.

Kritiki takšnega pristopa vseeno menijo, da ta ni bil povsem brez negativnih posledic: predvsem zato, ker državi v istem času ni uspelo nameniti primerljive pozornosti njenim odnosom z ZDA.



Aktualna vlada si je na začetku mandata dala nalogo, da bo to napako popravila. Zdi se, da to lahko stori na dva načina: tako da ohrani dosedanjo raven slovensko-ruskih odnosov in hkrati poskuša okrepiti odnose z Washingtonom, oziroma da Rusijo vsaj za nekaj časa postavi na stranski tir in se v celoti posveti ZDA. Kateri način bo ubrala, bo odvisno predvsem od odgovora na vprašanje, koliko se ambiciji po dobrih odnosih z obema državama izključujeta med seboj.

Odgovor – in to bo najtežje – bo morala poiskati sama. EU ji pri tem namreč ne bo v bistveno pomoč. Vlade držav članic še zdaleč nimajo poenotene politike do Rusije. Njihovi dvostranski odnosi temeljijo na prepletu gospodarskih interesov, dolge zgodovine ter geostrateških premislekov. Nekatere do Rusije gojijo globoko nezaupanje, druge romantizirano naklonjenost. Peščica bi s Putinom rada na vsak način premostila razlike, večina na to ni pripravljenih. Tudi znotraj višegrajske četverice, s katero se Slovenija vedno bolj primerja, je Rusija točka razhajanja. In tako bo tudi ostalo, dokler bo njena vloga v bližnji in daljni soseščini tako problematična.