Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško - nujnost rešitve zdaj?

Prispevek prof. dr. Mira Cerarja na pravnem spletnem portalu Ius-Info in njegov poziv drugim, naj se oglasimo, sta me dokončno spodbudila, da se oglasim v razpravi o meji s Hrvaško. Čeprav morda ni zaželeno glede na funkcijo, ki jo trenutno opravljam na Sodišču Evropskih skupnosti, da se v takšnih razpravah oglašam, mislim, da gre za zgodovinske odločitve naše mlade države, delno primerljive s tistimi ob osamosvojitvi in nato z vstopom v EU, in da je prav, da pravniki izrazimo svoja stališča.

Niso le politične odločitve; dokončne odločitve bodo sprejete na podlagi močnejših ali šibkejših pravnih argumentov. Čeprav nisem specializirana za to vrsto mednarodnopravnih pravnih vprašanj določanja meje, bi rada opozorila na nekatere druge pomembne argumente, ki jih lahko upoštevamo pri reševanju mejnega spora s Hrvaško. Kolikor mi je uspelo pogledati besedilo sporazuma in s tem povezane izjave (hrvaške vlade), objavljene v časopisu, mislim, da je bila pri pogajanjih pomembnejša hitrost kakor rezultat. Kot Slovenka imam veliko pomislekov in tudi kot pravnica dvomim o rezultatu arbitražnega sporazuma ter o pravni moči enostranskih izjav, s katerimi se hrvaška vlada zavezuje.

Nismo hlapci Jerneji

V uvodu naj zapišem, da sem zelo proevropsko usmerjena, vendar hkrati tudi zelo proslovensko. Eno in drugo se ne izključuje, ampak dopolnjuje. Slovenija mora (tudi v tej »zadevi«) ravnati državotvorno, kot močna in samostojna država članica, ne pa takoj privoliti v vse, kar ponudijo drugi, bolj »močni«, bolj vplivni, bolj sposobni lobiranja, in tudi ne vedno v vse, kar ponudi ali od nas zahteva EU. Imamo možnost predlagati spremembe, zahtevati izboljšave, se pogajati, tožiti ... Nehajmo se vesti kakor hlapci Jerneji, saj to že dolgo nismo več. Ne živimo več v hiši svojega gospodarja, sami smo svoj gospodar v lastni hiši, imamo svojo državo, svojo domovino, branimo svoje interese, kakor branimo meje svoje hiše ali vrta. Obnašajmo se tako do svoje zastave, himne, svojega jezika in vsega, kar nas dela Slovence. Za zgled nam je lahko nekdanji francoski predsednik Chirac, ki je v Bruslju protestno zapustil sejo, ker je eden izmed Francozov govoril angleško.

V tem pisanju želim poudariti, da morajo znotraj Evropske unije države sodelovati na številne načine, na primer pri sprejemanju pravnih aktov; pogodba o ustanovitvi ES in pogodba o EU (ki bosta od 1. decembra spremenjeni z lizbonsko pogodbo in se imenovali pogodba o delovanju EU in pogodba o EU) dajeta državam članicam veliko možnosti za sodelovanje, pogajanja in sprejemanje odločitev na ravni Unije. Upoštevati je treba, da Hrvaška še ni članica EU, zato je obveznost pogajanj za vstop v EU posebej določena. Kljub možnostim sodelovanja imajo tudi države članice EU pogosto konflikte, ki jih različno rešujejo. Toliko bolj to velja za države, ki še niso članice; konflikt je lahko tudi med državo članico EU in med državo kandidatko za vstop EU.

Slovenija ni ravnala neevropsko

Država članica ima vso pravico pred vstopom kandidatke (tudi če ta ni soseda) postavljati utemeljene zahteve in pogoje. Pravo nam daje številne možnosti reševanja takšnih zadev. Slovenija s postavljanjem pogojev ni ravnala neevropsko, ampak povsem v skladu s pravnimi (tudi evropskimi) normami. Te so zato, da se uporabljajo, sicer pristopnih pogajanj sploh ne bi bilo. Želela bi spomniti, da Slovenija s postavljanjem dodatnih pogojev kandidatki ne bi bila edina država članica, ki bi to storila. Spomnimo se samo pogojev, ki jih je Avstrija postavljala Češki pred vstopom v EU glede zaprtja jedrske elektrarne Temelin, in zahtev Italije Sloveniji.

Opozoriti želim, da države članice lahko vlagajo tožbe tudi proti drugim državam članicam. Teh tožb ni veliko, vendar je nekaj primerov. To je ena od pravnih poti, ki jih daje na voljo pravo, konkretno 227. člen pogodbe ES. Tako je na primer med Španijo in Združenim kraljestvom še vedno delno sporen Gibraltar. Španija je leta 2004 tožila Združeno kraljestvo pred sodiščem ES zaradi volilne pravice državljanov Commonwealtha, ki prebivajo v Gibraltarju in nimajo državljanstva Unije. Španija je zatrjevala, da ti državljani nimajo pravice voliti poslance v evropski parlament, vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu v sodbi Matthews proti Združenemu kraljestvu odločilo, da jo imajo. Sodišče ES je zato tožbo Španije zavrnilo.

Poglejmo primer Francije, ki je tožila Združeno kraljestvo zaradi ribištva. Francija je tožila Združeno kraljestvo, ker je to sprejelo zakonodajo, po kateri so bile predvidene premajhne luknje v ribiških mrežah. Sodišče ES je v obsodilni sodbi ugotovilo, da Združeno kraljestvo ni izpolnilo svojih obveznosti po pravu skupnosti. Belgija je, denimo, tožila Španijo zaradi vin. Trdila je, da je Španija kršila 29. čl. pogodbe ES (prosti pretok blaga), ker je sprejela pravila o označevanju izvora vin iz določene regije. Sodišče ES je tožbo zavrnilo.

Zamujene priložnosti

Vidimo torej, da se sporna vprašanja lahko rešujejo, tudi ko so države že članice EU. Zato ni nujno, da se mejni spor med Slovenijo in Hrvaško reši pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Vendar bi želela opozoriti, da ima Slovenija pred vstopom Hrvaške v EU najboljše pogajalske možnosti. Zato je vsekakor zaželeno, da se ta spor reši prej, vendar nikakor tako, da bi Slovenija izgubila, kar že ima in ji pripada.

Če smo že zamudili nekatere priložnosti v pogajanjih pred vstopom Slovenije v EU (npr. zaščita vina tokaj), je prav, da zdaj, ko smo država članica EU, obravnavamo svoje nacionalne interese bolj državotvorno. Ravnati moramo odločno in samozavestno, a hkrati s tehtnimi in prepričljivimi argumenti. Za zgled so nam lahko nekatere majhne države, na primer Češka, ki ni podpisala lizbonske pogodbe in je tako izsilila nekatere izjeme, pa Irska, ki je na prvem referendumu zavrnila lizbonsko pogodbo - ponosno, samozavestno in prav nič ponižno. Zavedala se je, da je to njena pravica, čeprav se je skoraj vsa Unija zaradi tega jezila in je zastal celotni proces prenove EU.

Z arbitražo se ne mudi

S tem prispevkom se pridružujem mnenjem prof. dr. Cerarja, prof. dr. Bučarja in drugih, da smo doslej v pogajanjih premalo dosegli. Menim tudi, da se z ratifikacijo arbitražnega sporazuma tako zelo ne mudi. Niti pravo (ne nacionalno ne evropsko) niti EU nas v to ne silita, ker ta pogoj ni nikjer zapisan. Ali je bolje imeti slabo rešitev zdaj ali kdaj v prihodnosti dobro rešitev? Pitt je v daljni preteklosti dejal: »Z nujnostjo utemeljujemo vsako omejevanje človeške svobode. To je opravičilo tiranov, to je vera sužnjev.« (Iz govora v parlamentu William Pitt, 1759-1806.)

Ali pa če gremo bliže v našo zgodovino. Kje je spet kakšen general Maister (oziroma danes pogumen državnik)? Brez generala Maistra ozemlje Slovenije danes ne bi bilo takšno, kakršno je. Ni treba biti tako bojevit, dovolj je, če njegovo pesem Naši mejniki razumemo metaforično, tako da »meč« pomeni meč Justicije.

Slovenija mora pred ratifikacijo sporazuma še enkrat resno razmisliti o svojih nacionalnih interesih. Hrvaška ne more in ne sme nikakor enostransko predpisati Sloveniji, kaj mora storiti. Zato se mora Slovenija ravnati po načelu, ki je veljalo že v rimskem pravu in v skladu s katerim se suverenost države izraža tudi v tem, da se ji ni treba ozirati na tisto, kar od nje zahteva druga država: regnum regno non praescribit leges.

Iz petkove tiskane izdaje Dela