Metelkova ima težave z azilanti

Med čakanjem na rešitev prošnje za zaščito so begunci premalo vključeni v vsakdanje življenje.

Objavljeno
01. april 2016 00.50
Pija Kapitanovič
Pija Kapitanovič

Ljubljana – V centru alternativnih kultur na Metelkovi imajo zadnje čase težave s skupino azilantov. Razbijanje steklenic, škoda na inventarju, verbalno nasilje, seksistični izpadi, kraje, grožnje in medsebojno obračunavanje so postali pogostejši spremljevalci večernih zabav.

Na Metelkovi se v zvezi s tem vprašanjem nočejo javno izpostavljati, ampak si bodo prizadevali problem rešiti sami. Na policiji o tem doslej niso dobili nobene prijave. Predstavnica za odnose z javnostjo na ljubljanski policijski postaji Maja Ciperle Adlešič pravi, da v zadnjem času sploh niso dobili nobene prijave v zvezi z migranti. »Do zdaj so bili trije tovrstni dogodki, o vseh treh pa so mediji poročali že pred časom. Novih težav na območju Ljubljane nismo zaznali.«

V Sloveniji je letos za azil zaprosilo 287 ljudi, med njimi 103 iz Afganistana, 55 iz Sirije, 54 iz Iraka, 37 iz Irana. Med njimi je 215 moških in 72 žensk. Šele če jim je status begunca priznan, gredo skozi proces integracije. Naši sogovorniki pa poudarjajo, da so v času, ko čakajo na rešitev prošnje za zaščito, begunci premalo vključeni v vsakdanje življenje.

Na Metelkovo pridejo, ker jim ne zapirajo vrat

»Prosilci za azil so zaprti na Kotnikovi, kjer nimajo popolnoma nobenega življenja. Večja skupina ljudi je v enem prostoru ves dan in noč, po več mesecev, dokler njihova prošnja ni rešena. To čakanje jih poleg morebitne travmatične izkušnje iz preteklosti še dodatno obremenjuje. So brez računalnikov, interneta, nobenih pristnih stikov z ljudmi nimajo. Ne vedo, kaj bo z njimi, ne vedo, kaj je z njihovo družino. Ker so ljudje kot mi, je normalno, da si želijo družbe in ob večerih tudi zabave, a jih v Ljubljani v večino lokalov, ki bi bili zanje bolj zanimivi, ne spuščajo. Na Metelkovi, kjer jim program sicer ni najbolj všeč, pa zaradi tega ne komplicirajo, vsi so dobrodošli. Dokler se normalno vedejo,« pove sogovornica iz ene izmed nevladnih organizacij, ki priznava, da določene težave z njimi so, a je tudi prepričana, da bi enake povzročala katerakoli skupina moških, ki bi bili več mesecev zaprti skupaj v enem prostoru brez deklet, nato pa bi se neki večer napili v klubu. Sogovornica opaža tudi razliko v osebni distanci, ki je v naši kulturi bolj navzoča kot v kulturah, v katerih so odrasli azilanti. »Komu se morda zato zdi, da ga nekdo, če ga hoče objeti, že nadleguje. Včasih ga, včasih pa tudi ne,« pove.

Uvedba vstopnin?

Na Metelkovi že zdaj velja, da se morajo vsi, ne glede etično, versko ali drugo identiteto, vesti spoštljivo do drugih obiskovalcev, zdaj pa bodo letake s tem sporočilom natisnili še v angleščini, arabščini in farsiju. Tisti, ki se bodo vedli nasilno, seksistično, rasistično, homofobno ali bodo kako drugače nadlegovali obiskovalce, bodo odstranjeni. V klubih razmišljajo tudi o uvedbi vstopnin. »Z veseljem jih sprejmemo, a če se neprimerno obnašajo, pač niso zaželeni, tako kot nihče, ki povzroča težave,« še pove sogovornica.

»Položaj ni alarmanten. Tako kot pri vsaki večji skupini posameznikov se tudi med prosilci za azil najde takšna skupina. Velik problem je zanje tudi kulturni šok glede odnosa do žensk. Če ženska pleše v klubu, ni prostitutka, če pleše z njim, pa to ne pomeni, da se bo z njim poročila,« situacijo opiše sogovornica iz enega izmed klubov na Metelkovi. »Jasno jim je treba dati vedeti, da nisi zainteresiran, in potem dajo mir,« še doda, a vseeno poudarja, da dodatna previdnost ni odveč.

Ključne so bivalne razmere

O težavah pri izvajanju azilnih politik smo se pogovarjali s sociologinjo Majdo Hrženjak z Mirovnega inštituta.

S kakšnimi težavami se po vašem mnenju srečujejo prosilci za azil, ki čakajo na odobritev prošnje?

Treba je poudariti, da se azilne politike povsod v EU skrajno zaostrujejo: tisti, ki bodo sploh dobili azil, bodo deležni izjemno skromne in časovno omejene finančne podpore in pomoči pri nastanitvi. Hkrati se bo od njih pričakovalo, da se odrečejo svoji identiteti, jeziku, navadam, kulturi in da se na novo izumijo kot Evropejci. Obenem pa so begunci travmatizirani, marsikdo je izgubil bližnje, vse svoje premoženje, videl grozote in pobegnil iz pekla. Več let niso imeli možnosti dela in šolanja, več let so bili vsak dan priča skrajnemu nasilju. Pričakovanje, da se bodo v kratkem času uspešno integrirali in vključili na evropski trg dela, je zelo optimistično. Pri prošnji za azil so postopki dolgotrajni, izid negotov, begunci so materialno prikrajšani in odvisni od okolja, ki jim ni posebej naklonjeno.

Ali ljudje iz Afganistana, Iraka, Irana in Sirije ob prihodu v Slovenijo doživijo kulturni šok?

Kulturne razlike se preveč poudarjajo, še posebno ko je govor o nasilju in odnosu do žensk. Vsako dejanje, ki je v nasprotju z našo zakonodajo, je treba dosledno preganjati in kaznovati, ne glede na to, ali je storilec domačin ali prosilec za azil. Neprimerno je, da se prosilcem za azil pripisuje kolektivna krivda za individualna kazniva dejanja. To vodi v demonizacijo beguncev in legitimizacijo tega, da jim evropske družbe odrekajo zaščito.

Kulturne razlike vseeno so.

Begunci niso kulturno ali kako drugače homogena skupina, kulturni vzorci niso nespremenljivi, prakticiranje kulture pa je lahko tudi izraz upora. Poudarila bi, da sta nenasilje in enakost spolov temelj kulturne norme evropskih družb, in vendar se nasilje nad ženskami in otroki na številnih področjih življenja dogaja vsak dan. V čem je nasilje nad žensko, ker se noče poročiti z moškim, ki ga je izbral oče, hujše kot nasilje nad žensko, ker, na primer, srajca ni dovolj dobro zlikana ali ker je neprimerno pogledala soseda?

Veliko je tudi pozitivnih kulturnih razlik?

Seveda. Zakaj se ne poudarjajo te? Prostovoljci jih imajo veliko na zalogi; na primer o očetu dveh malih otrok brez matere, ki je na tritedenski poti komaj kdaj zatisnil oči, ker se je preveč bal za njuno varnost, pri tem pa je imel hudo poškodovano nogo in ni niti enkrat potožil zaradi bolečin. Ali o izredni skrbi za drugega, medsebojni pomoči, prenašanju poškodovanih ali bolnih družinskih članov.

Kaj je pri integraciji najpomembnejše?

Kulturne razlike zagotovo ne, pač pa predvsem socialne razmere, ki pa se z zaostrovanjem azilnih politik slabšajo. To vodi v zaostrovanje kulturnih razlik kot izraz upora in strategija preživetja. In pri tem ne govorimo o številnih beguncih, ki jim bodo azil zavrnili, ne bodo pa jih mogli deportirati in vračati. Ti ljudje se že in se bodo še v večjem številu znašli na cesti brez sredstev. Kako se preživi v takšnih okoliščinah, si lahko predstavljamo.