Mi smo vedeli, da je ris nekoč tu živel, da je torej naša avtohtona vrsta
»Borec« za rise poudarja, da bi te morali doseliti že pred desetletjem in več
Odpri galerijo
»Potem ko smo naselili risa, smo v gojitvenem lovišču leta 1974 samoiniciativno zavarovali še volka. Bili smo prvi in edini, ki smo volka zavarovali,« pravi Ciril Štrumbelj. Foto Simona Fajfar
Odnos do narave in velikih zveri je bil negativen, se Ciril Štrumbelj spominja sedemdesetih let prejšnjega stoletja. A Švicar Max Weber je prav takrat ponudil financiranje ponovne naselitve risov v Sloveniji. Zato sta z Vladom Švigljem, tedanjim šefom našega intervjuvanca, delala kolikor se je dalo v tajnosti, saj je bilo pričakovati veliko nasprotovanje ponovni naselitvi risov.
Nekateri so mi branili, češ, Kočevje je kazensko mesto, ne pojdi tja, a mene to ni motilo. Ves čas sem bil zaposlen v Gojitvenem lovišču Medved.
Ja, tako smo razmišljali. Moj takratni šef Vlado Švigelj je imel občutek za naravo. Ko nam je naš gost Max Weber, ki je bil sicer iz Švice, ponudil, da nam financira ponovno naselitev risov, je Vlado Švigelj rekel, da če mi tega ne sprejmemo, nismo vredni, da obstajamo. Zavedal se je, da je to pomembno.
V osmih mesecih. Ko je bil Weber z Maksom Konečnikom junija 1972 na lovu za srnjakom, sva ga šla s Švigljem pozdraviti v Rog. Tam je predlagal, da bi rise – ker so v teh krajih pred stotimi leti živeli – ponovno naselili. Weber je rekel, da bi rise in naselitev plačal on in da bi za začetek zadostovalo šest živali. Morda je idejo dobil doma, ker so Švicarji rise ponovno naselili malo pred tem, leta 1971, morda pa bila to njegova izvirna zamisel.
Mi smo vedeli, da je ris nekoč tu živel, da je torej naša avtohtona vrsta, in da je – tako so nas učili – strašno krvoločna zver. Da samo davi žrtev in spije kri. Pa saj so podobne neumnosti o škodljivosti veljale tudi za volkove!
Webrov predlog o ponovni naselitvi risov sva sprejela že v avtu, na poti iz Roga do Kočevja. Da bomo v naše gozdove vrnili vrsto, ki je včasih tu živela.
S Švigljem sva delala kolikor se je dalo v tajnosti, ker je bilo pričakovati veliko nasprotovanje. Takrat je bil odnos do narave in velikih zveri negativen. Splošno mnenje o naravi je izhajalo iz človeka, tako da je bilo vse, kar je človeku škodljivo, pa naj je bilo resnično ali namišljeno, treba izločiti. Velike zveri so bile pri tem na prvem mestu.
Zato ponovne naselitve nismo obešali na velik zvon. Veliko nam je pomagal biolog Janez Čop z inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo, z oddelka za lovstvo, s katerim smo že sicer veliko sodelovali. Na podlagi tujih izkušenj nam je pripravil elaborat ponovne naselitve risov, s katerim smo dobili potrebna dovoljenja, ki so prišla tudi iz Beograda.
V Trnovcu pod Rogom, poleg lovske hiše Maksa Konečnika, smo postavili prilagoditvene obore, velike tri krat devet in visoke tri metre, tako kot je to predvidel Čop. Obenem smo iskali rise, ki bi jih lahko pripeljali k nam: tri samce in tri samice. Našli smo jih na Češkoslovaškem, v živalskem vrtu Ostrava-Stromovka, kjer so se ukvarjali tudi z njihovim odlovom in prodajo. Takrat so se za rise zanimali tudi Nemci, tako da so jih imeli Čehi že ujete. A ker so se Nemci nekaj spričkali in so mečkali, je Weber 1. decembra 1972 nakazal 11.000 mark in kupil rise. Približno 2000 mark je stala samica in okoli 1500 mark samec.
Petega januarja 1973 naj bi risi prišli na zagrebško letališče, pa se je nekaj zataknilo v Pragi, tako da so prišli deset dni kasneje. V karanteno smo jih dali po dva in dva, samca in samico, zanju pa je skrbela Cilka Konečnik, Maksova žena, ki je tudi skrbno pisala dnevnik. Po 46 dneh, ko je bilo po oglašanju slišati, da so se začeli pariti, smo ugotovili, da je čas, da jih izpustimo. Cilka, na katero so se risi navadili, ker jim je prinašala hrano, je odprla troje lesenih vrat, pa se risi niso niti vznemirili. Ko je potem prvi obotavljaje se le stopil ven, smo mi počasi šli proti lovski hiši. Naslednje jutro je bila kletka prazna. Slovenski gozd je po skoraj stotih letih spet sprejel v svoje okrilje starega znanca. In potem so se ti risi naselili vse tja do Alp in Dinaridov.
Sprva je bilo tako. Potem pa je postalo jasno, da populacija peša. Švicarji, ki so leto dni pred nami prav tako naselili karpatske rise, so doseljevali nove primerke in je njihova populacija ostala vitalna. O genih se takrat, ko smo jih mi naselili, pač ni veliko vedelo. Vedeli pa smo, da bi bilo dobro, kot smo rekli, »osvežiti kri«. Saj je tudi Weber, ki je septembra 1973 umrl, rekel, da bi za začetek za naselitev zadostovalo kakšnih šest živali.
Na tisti čas človek ne sme gledati z današnje perspektive, ko je varstvo narave nekaj samoumevnega. Mi smo takrat delali daljnosežne korake. Po svoje smo bili pionirji, a samo zato, ker je bil Švigelj razgledan človek in je rekel, da je ponovna naselitev risov, ki jo je predlagal Weber, naša naloga. Švigelj je imel ugled in bil tudi trmast.
Medveda je prvi zavaroval že Auersperg okrog leta 1898. Na Kočevskem je imel velika posestva in je vedel, da če bodo medveda tako streljali, kot so ga, ga kmalu ne bo več. Na severu, kjer niso tako razmišljali in so bili temeljiti, so na tak način medveda iztrebili. Potem, po drugi svetovni vojni, pa so naša gojitvena lovišča zavarovala medveda tako, da ga nismo veliko streljali in smo jih krmili v Rogu, stran od ljudi, tako da niso šli mednje in povzročali težav. Za Gojitveno lovišče Medved to ni bil problem, ker je bilo območje tako veliko.
Potem ko smo naselili risa, smo v gojitvenem lovišču leta 1974 samoiniciativno zavarovali še volka. Bili smo prvi in edini, ki smo to storili z lovsko-gospodarskim načrtom, čeprav volk z zakonom takrat ni bil nič zaščiten. Mi ga v našem lovišču nismo streljali. Za nami so ga leta 1976 zavarovali še v Gojitvenem lovišču Jelen Snežnik.
Živeti od lova je zelo težko. Ni lahko ustvariti toliko dohodkov in tudi vlagati v lovišče. Samo streljati je preprosto, a potrebno je tudi vlaganje, da je, kot pravijo danes, upravljanje populacij divjih živali trajnostno. Mi smo imeli tuje goste, med katerimi so najbolj petični lovili medveda, spet drugi jelena, srnjaka, prašiča. To so bili Judje, ki so imeli veliko pod palcem in so se k nam vračali. Weber je bil prvič pri nas leta 1967, ko je prišel na lov na divjega prašiča. Med tujimi gosti smo imeli ugled, ker smo bili solidni, a to je v turizmu tako ali tako najpomembnejše. Ljudje pa so si predstavljali, češ, pride Švaba z novci in to je to.
Dogmatični naravovarstveniki danes razmišljajo, da v naravo ne smeš posegati in se bodo prostoživeče živali same regulirale. Tako načelo je možno tam, kjer ni človeka oziroma ni človekovega interesa. Ne more pa to veljati za kulturno krajino. Tu pa imamo kulturno krajino. Pri nas imajo svoj interes kmet, gozdar, lovec ... in le ravnovesje med interesi ljudi in živali bo lahko zagotovilo, da se bodo vse te živali ohranile. A za to je treba posegati tudi v naravo. To, pri čemer vztrajajo dogmatični naravovarstveniki – nič streljati, vse pustiti –, pa je nemogoče. Če bi pustili medveda, da se razmnožuje, kot se lahko, bi medvedi hodili po Kočevju. Ljudi se sploh ne bi bali.
Taka skrajnost ni dobra. Če hočemo v kulturni krajini sobivati ljudje in divje živali, je potrebna toleranca. Če pa pustimo, da vse teče svojo pot, bi se narava čudovito regulirala. Samo brez človeka. To se lahko dogaja daleč na severu, kjer ni interesa človeka, marsikaj si lahko privoščijo tudi v Afriki, kjer so prostrana območja. V naši krajini pa to ne gre. Na Kočevskem smo lahko varovali medveda, lahko smo naselili risa in varovali volka, ker ljudje niso gosto naseljeni. V neki gosto poseljeni pokrajini pa to ne gre.
Pozdravljam, seveda! A zakaj tako mečkajo? Rise bi morali doseliti že pred desetletjem in več! Nekoč sem predlagal, da bi kar na zavodu za gozdove odprli račun in zbirali denar za doselitev. Če bi mi tako mečkali, risov ne bi bilo.
Je bilo iz domače Vavte vasi pri Novem mestu težko oditi v Kočevje?
Nekateri so mi branili, češ, Kočevje je kazensko mesto, ne pojdi tja, a mene to ni motilo. Ves čas sem bil zaposlen v Gojitvenem lovišču Medved.
Je imelo to lovišče poseben status? Ni šlo le za lov, ampak za raziskovanje, razvoj?
Ja, tako smo razmišljali. Moj takratni šef Vlado Švigelj je imel občutek za naravo. Ko nam je naš gost Max Weber, ki je bil sicer iz Švice, ponudil, da nam financira ponovno naselitev risov, je Vlado Švigelj rekel, da če mi tega ne sprejmemo, nismo vredni, da obstajamo. Zavedal se je, da je to pomembno.
ni podpisa
V resnici ste ta projekt izpeljali v rekordnem času, prej kot v enem letu?
V osmih mesecih. Ko je bil Weber z Maksom Konečnikom junija 1972 na lovu za srnjakom, sva ga šla s Švigljem pozdraviti v Rog. Tam je predlagal, da bi rise – ker so v teh krajih pred stotimi leti živeli – ponovno naselili. Weber je rekel, da bi rise in naselitev plačal on in da bi za začetek zadostovalo šest živali. Morda je idejo dobil doma, ker so Švicarji rise ponovno naselili malo pred tem, leta 1971, morda pa bila to njegova izvirna zamisel.
Mi smo vedeli, da je ris nekoč tu živel, da je torej naša avtohtona vrsta, in da je – tako so nas učili – strašno krvoločna zver. Da samo davi žrtev in spije kri. Pa saj so podobne neumnosti o škodljivosti veljale tudi za volkove!
Webrov predlog o ponovni naselitvi risov sva sprejela že v avtu, na poti iz Roga do Kočevja. Da bomo v naše gozdove vrnili vrsto, ki je včasih tu živela.
Kakšne so bile priprave na naselitev?
S Švigljem sva delala kolikor se je dalo v tajnosti, ker je bilo pričakovati veliko nasprotovanje. Takrat je bil odnos do narave in velikih zveri negativen. Splošno mnenje o naravi je izhajalo iz človeka, tako da je bilo vse, kar je človeku škodljivo, pa naj je bilo resnično ali namišljeno, treba izločiti. Velike zveri so bile pri tem na prvem mestu.
Foto Leon Vidic
Zato ponovne naselitve nismo obešali na velik zvon. Veliko nam je pomagal biolog Janez Čop z inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo, z oddelka za lovstvo, s katerim smo že sicer veliko sodelovali. Na podlagi tujih izkušenj nam je pripravil elaborat ponovne naselitve risov, s katerim smo dobili potrebna dovoljenja, ki so prišla tudi iz Beograda.
Postavili ste tudi obore?
V Trnovcu pod Rogom, poleg lovske hiše Maksa Konečnika, smo postavili prilagoditvene obore, velike tri krat devet in visoke tri metre, tako kot je to predvidel Čop. Obenem smo iskali rise, ki bi jih lahko pripeljali k nam: tri samce in tri samice. Našli smo jih na Češkoslovaškem, v živalskem vrtu Ostrava-Stromovka, kjer so se ukvarjali tudi z njihovim odlovom in prodajo. Takrat so se za rise zanimali tudi Nemci, tako da so jih imeli Čehi že ujete. A ker so se Nemci nekaj spričkali in so mečkali, je Weber 1. decembra 1972 nakazal 11.000 mark in kupil rise. Približno 2000 mark je stala samica in okoli 1500 mark samec.
Petega januarja 1973 naj bi risi prišli na zagrebško letališče, pa se je nekaj zataknilo v Pragi, tako da so prišli deset dni kasneje. V karanteno smo jih dali po dva in dva, samca in samico, zanju pa je skrbela Cilka Konečnik, Maksova žena, ki je tudi skrbno pisala dnevnik. Po 46 dneh, ko je bilo po oglašanju slišati, da so se začeli pariti, smo ugotovili, da je čas, da jih izpustimo. Cilka, na katero so se risi navadili, ker jim je prinašala hrano, je odprla troje lesenih vrat, pa se risi niso niti vznemirili. Ko je potem prvi obotavljaje se le stopil ven, smo mi počasi šli proti lovski hiši. Naslednje jutro je bila kletka prazna. Slovenski gozd je po skoraj stotih letih spet sprejel v svoje okrilje starega znanca. In potem so se ti risi naselili vse tja do Alp in Dinaridov.
Foto Zoo Ljubljana
Po 20 letih, ko se je populacija risov povečala, kot ste rekli, do Alp in Dinaridov, je ta naselitev veljala za eno najuspešnejših?
Sprva je bilo tako. Potem pa je postalo jasno, da populacija peša. Švicarji, ki so leto dni pred nami prav tako naselili karpatske rise, so doseljevali nove primerke in je njihova populacija ostala vitalna. O genih se takrat, ko smo jih mi naselili, pač ni veliko vedelo. Vedeli pa smo, da bi bilo dobro, kot smo rekli, »osvežiti kri«. Saj je tudi Weber, ki je septembra 1973 umrl, rekel, da bi za začetek za naselitev zadostovalo kakšnih šest živali.
Naselitev risov je bila za takratni čas prava revolucija?
Na tisti čas človek ne sme gledati z današnje perspektive, ko je varstvo narave nekaj samoumevnega. Mi smo takrat delali daljnosežne korake. Po svoje smo bili pionirji, a samo zato, ker je bil Švigelj razgledan človek in je rekel, da je ponovna naselitev risov, ki jo je predlagal Weber, naša naloga. Švigelj je imel ugled in bil tudi trmast.
Foto Tomi Lombar
V Gojitvenem lovišču Medved pa ste že prej zavarovali tudi medveda in kasneje volka?
Medveda je prvi zavaroval že Auersperg okrog leta 1898. Na Kočevskem je imel velika posestva in je vedel, da če bodo medveda tako streljali, kot so ga, ga kmalu ne bo več. Na severu, kjer niso tako razmišljali in so bili temeljiti, so na tak način medveda iztrebili. Potem, po drugi svetovni vojni, pa so naša gojitvena lovišča zavarovala medveda tako, da ga nismo veliko streljali in smo jih krmili v Rogu, stran od ljudi, tako da niso šli mednje in povzročali težav. Za Gojitveno lovišče Medved to ni bil problem, ker je bilo območje tako veliko.
Zavarovali pa ste tudi volka?
Potem ko smo naselili risa, smo v gojitvenem lovišču leta 1974 samoiniciativno zavarovali še volka. Bili smo prvi in edini, ki smo to storili z lovsko-gospodarskim načrtom, čeprav volk z zakonom takrat ni bil nič zaščiten. Mi ga v našem lovišču nismo streljali. Za nami so ga leta 1976 zavarovali še v Gojitvenem lovišču Jelen Snežnik.
Vendar ste v Gojitvenem lovišču Medved živeli od lovskega turizma?
Živeti od lova je zelo težko. Ni lahko ustvariti toliko dohodkov in tudi vlagati v lovišče. Samo streljati je preprosto, a potrebno je tudi vlaganje, da je, kot pravijo danes, upravljanje populacij divjih živali trajnostno. Mi smo imeli tuje goste, med katerimi so najbolj petični lovili medveda, spet drugi jelena, srnjaka, prašiča. To so bili Judje, ki so imeli veliko pod palcem in so se k nam vračali. Weber je bil prvič pri nas leta 1967, ko je prišel na lov na divjega prašiča. Med tujimi gosti smo imeli ugled, ker smo bili solidni, a to je v turizmu tako ali tako najpomembnejše. Ljudje pa so si predstavljali, češ, pride Švaba z novci in to je to.
Prilagoditvene obore v Loškem Potoku, ki čakajo na letošnje rise. Foto Simona Fajfar
Kako gledate na današnje varovanje narave?
Dogmatični naravovarstveniki danes razmišljajo, da v naravo ne smeš posegati in se bodo prostoživeče živali same regulirale. Tako načelo je možno tam, kjer ni človeka oziroma ni človekovega interesa. Ne more pa to veljati za kulturno krajino. Tu pa imamo kulturno krajino. Pri nas imajo svoj interes kmet, gozdar, lovec ... in le ravnovesje med interesi ljudi in živali bo lahko zagotovilo, da se bodo vse te živali ohranile. A za to je treba posegati tudi v naravo. To, pri čemer vztrajajo dogmatični naravovarstveniki – nič streljati, vse pustiti –, pa je nemogoče. Če bi pustili medveda, da se razmnožuje, kot se lahko, bi medvedi hodili po Kočevju. Ljudi se sploh ne bi bali.
Ob tokratni naselitvi bodo rise imeli v obori v Loškem Potoku. Foto Simona Fajfar
Taka skrajnost ni dobra. Če hočemo v kulturni krajini sobivati ljudje in divje živali, je potrebna toleranca. Če pa pustimo, da vse teče svojo pot, bi se narava čudovito regulirala. Samo brez človeka. To se lahko dogaja daleč na severu, kjer ni interesa človeka, marsikaj si lahko privoščijo tudi v Afriki, kjer so prostrana območja. V naši krajini pa to ne gre. Na Kočevskem smo lahko varovali medveda, lahko smo naselili risa in varovali volka, ker ljudje niso gosto naseljeni. V neki gosto poseljeni pokrajini pa to ne gre.
Kako pa gledate na sedanjo doselitev risa?
Pozdravljam, seveda! A zakaj tako mečkajo? Rise bi morali doseliti že pred desetletjem in več! Nekoč sem predlagal, da bi kar na zavodu za gozdove odprli račun in zbirali denar za doselitev. Če bi mi tako mečkali, risov ne bi bilo.
