V družbi, ki slavi popolnost, se perfekcionizem večkrat zdi zaželen

Perfekcionizem, ki je del osebnostne strukture, se pogosto v sodobni neoliberalni družbi kaže kot zaželena lastnost: kot disciplina, natančnost, delavnost in visoki standardi. A podoba je lahko zavajajoča, za posameznike, ki se nikoli ne počutijo, da so dovolj dobri, pa zelo obremenjujoča.

Minea Rutar, raziskovalka na mariborski filozofski fakulteti na oddelku za psihologijo in sociologijo, ki se posveča tematiki perfekcionizma, je v podkastu Na robu povedala, da perfekcionizem ni zgolj prizadevanje za dobro opravljeno delo, temveč pojav, ki je tesno povezan z duševno stisko, pretirano samokritičnostjo in strahom pred neuspehom.

PREBERITE ŠE -> Adam Grant: Perfekcionizem lahko duši inovativnost

Uspeh ne prinese resničnega zadovoljstva

Kot pojasnjuje, perfekcionizem ni le vedenje, usmerjeno k visokim ciljem, ampak vključuje tudi izrazite »perfekcionistične skrbi«: dvom vase, netoleranco do napak, močno potrebo po odobravanju in izrazit strah pred kritiko. Posebej zgovorno je, da neuspeh pri perfekcionistu pogosto sproži močne negativne odzive, medtem ko uspeh ne prinese resničnega zadovoljstva. Cilj se zgolj premakne naprej.

Prav v tem je ena ključnih razlik med zdravim prizadevanjem in problematičnim perfekcionizmom. In kako ju razmejiti? Ko za posameznika to postane težava, ko ga začne obremenjevati tudi na drugih področjih, ko je ves čas prisotna velika mera tesnobe in nezadovoljstva. In seveda, ko to vpliva na njegovo delovanje, takrat že lahko govorimo o perfekcionizmu, pojasni sogovornica.

In kaj se dogaja v posameznikovih mislih, glavi, ki ves čas premlevajo, ruminirajo, se vračajo v preteklosti in pravzaprav tak posameznik zelo težko živi v sedanjosti? »Gre za nenehno premlevanje preteklosti, analiziranje napak, da sebi in družbi na neki način 'opraviči', zakaj je nastal 'odklon'. Obenem je ves čas prisotno načrtovanje za prihodnosti, o vseh možnih scenarijih, kaj bi lahko šlo narobe, kaj lahko naredim, da bi te napake preprečil. Včasih lahko gre tudi za obliko samokaznovalnosti, v smislu: če sem zdaj nekaj naredil narobe, bom pa prihodnjo stvar naredil toliko bolj popolno«.

Vzvodi, da nekdo razvije perfekcionizem, so večplastni, delimo jih na več kategorij. Pomembni so družinska dinamika, vzgojni slogi, večkrat se lahko razvijejo, če so perfekcionistični tudi starši, kar sicer ni pogoj. »Lahko se razvijejo tudi zaradi zanemarjanja, čustvene odsotnosti staršev, s takim načinom delovanja pa bi otrok rad izvabil odobravanje ali potrditev staršev. Lahko se zgodi tudi neujemanje med otrokovimi potrebami in odzivi staršev. Deloma, nekje med 30 do 40 odstotki, je tudi deden,« pojasnjuje Minea Rutar, ki doda, da se po večini perfekcionizem začne kazati zelo zgodaj, že pri predšolskih otrocih, jasneje se izrazi v mladostništvu, le redko pa se zgodi, da bi se razvil šele v odraslosti.

Lastno vrednosti povezuje z dosežki

Otroci, pri katerih se ta vzorec razvija, niso nujno problematični ali navzven zahtevni. Pogosto so ravno nasprotno: mirni, vestni, prilagojeni in neopazni. Prav zato okolica lahko spregleda njihovo stisko. Med pomembnejšimi znaki so pretirano močan odziv na napake, dolgotrajno pomirjanje po neuspehu, občutljivost za kritiko ter vzorec razmišljanja, v katerem otrok ali mladostnik lastno vrednost povezuje z dosežki.

Pomemben pa je tudi kulturni kontekst, neoliberalna družba, v kateri živimo, »ki tako izrazito pozitivno vrednoti popolnost, izjemnost, ne pa zmernosti, povprečja«.

»V času, ko se je družba neoliberalizirala, se je med drugim razširilo prepričanje, ideologija meritokracije, ki pomeni, da ljudje verjamejo, da je posameznik v celoti odgovoren za svoje dosežke in svoj uspeh. Torej, da je vsak uspeh posledica njegovega truda. Vsak neuspeh pa njegova krivda. Velja torej, da če ti ni uspelo, se nisi dovolj potrudil …«

Zakaj mnogi pravijo, da so motnje hranjenja utelešena oblika perfekcionizma?

Zakaj že šolski sistem s poudarjanjem zgodnjih dosežkov, tekmovalnostjo spodbuja perfekcionizem? Se perfekcionist sploh loti dejavnosti, v kateri morda ni tako dober? Kako nasloviti problem; ga je mogoče izkoreniniti? Se posameznik na neki ravni zaveda, da se je človeško motiti?

Tudi o tem prisluhnite v novi epizodi podkasta Na robu.