Pred desetletjem smo s tesno večino podprli arbitražo o meji
Referendum leta 2010 je zaznamovala ognjevita kampanja, volivci pa so sporazum na koncu podprli.
Odpri galerijo
Slovenska politika je odločitev arbitrov interpretirala različno, a bila soglasna, da je razsodba pravno zavezujoča ter jo je treba spoštovati in izvršiti. FOTO: Leon Vidic/Delo
Mineva deset let od referenduma, na katerem so državljani Slovenije podprli arbitražni sporazum o meji s Hrvaško. Referendum je zaznamovala ognjevita kampanja, volivci pa so sporazum na koncu podprli, čeprav s tesno večino. A kljub velikim pričakovanjem državi glede meje ostajata na nasprotnih bregovih.
Po skoraj 20 letih neuspešnega dvostranskega reševanja spora glede meje in številnih mejnih incidentih sta tedanja premiera Slovenije in Hrvaške, Borut Pahor in Jadranka Kosor, 4. novembra 2009 v Stockholmu podpisala arbitražni sporazum. V njem sta se dogovorila, da odprto mejno vprašanje preneseta pred arbitražno sodišče, ki bo moralo določiti potek meje med državama na kopnem in prvič tudi na morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij.
Dogovor sta državi dosegli ob posredovanju EU, potem ko je Slovenija zaradi mejnega spora – Zagrebu je očitala prejudiciranje meje v pogajalskih stališčih z EU – podala zadržke glede nekaterih pogajalskih poglavij Hrvaške.
Slovenija je po sklenitvi sporazuma odpravila blokado pogajanj in kasneje tudi ratificirala hrvaško pristopno pogodbo z EU.
Slovenski parlament je arbitražni sporazum ratificiral aprila 2010 in nato za 6. junij razpisal naknadni zakonodajni referendum. Tako so se dogovorili predsedniki vseh parlamentarnih strank, saj da »gre za tako pomembno vprašanje, da naj o njem dokončno odločijo ljudje«.
Za sporazum je po glasovalo 51,54 odstotka volivcev, proti jih je bilo 48,46 odstotka. Udeležba je bila 42,66-odstotna.
Nasprotniki sporazuma – v prvi vrsti opozicijske SDS, SLS in SNS ter Zavod 25. junij – so v referendumski kampanji vztrajali, da sporazum ogroža slovenske nacionalne interese. Zagovorniki – tedanje koalicijske stranke z SD na čelu – so menili, da je sporazum najboljša možna rešitev, saj ščiti interese Slovenije in ji zagotavlja teritorialni stik z odprtim morjem.
Kot je ob desetletnici referenduma v izjavi za STA spomnil sedanji predsednik republike Pahor, je bilo obdobje od dogovora do uveljavitve arbitražnega sporazuma »poseben čas izrednih skrbi, stresa, odgovornosti, osredotočenosti pa tudi velike sreče ob uspehih na tej poti. Eden od teh uspehov je bila zmaga na referendumu 6. junija 2010. Čeprav zagovorniki arbitražnega sporazuma nismo uspeli z veliko večino, je bil vendarle to edini referendum, na katerem je uspela moja vlada. In bil je daleč, daleč najpomembnejši.«
»Šele kasneje sem se zavedel, da niti enkrat v zelo napeti in zahtevni predreferendumski kampanji nisem pomislil, da bi lahko tudi izgubili (...) preprosto nisem videl druge možnosti, alternative temu, da uspemo.«
V letih, ki so sledila, je delo potekalo v skladu s predvideno časovnico, leta 2015 pa je sledil »veliki pok«, ki je po oceni mnogih pokazal, da je Hrvaška v arbitražo stopila s figo v žepu.
Hrvaški Večernji list je namreč objavil prisluhe telefonskih pogovorov med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in slovensko agentko Simono Drenik o podrobnostih zaupnih razprav na arbitražnem sodišču. Kot se je izkazalo kasneje, naj bi za prisluhi stal hrvaški obveščevalec. Hrvaška je po objavi prisluhov enostransko odstopila od arbitraže, saj da je ta nepopravljivo kontaminirana.
Arbitražno sodišče je kljub temu nadaljevalo z delom ter leta 2017 tudi sprejelo razsodbo, a hrvaška politika vse do danes enotno vztraja pri stališču, da je arbitražna zgodba zanjo mrtva. Zagreb bi si znova želel dvostranskih pogajanj.
Odločitev arbitrov sicer nobeni strani ni dala vsega, kar bi si želela. Slovenska politika jo je interpretirala različno, a bila soglasna, da je razsodba pravno zavezujoča ter jo je treba spoštovati in izvršiti.
Da je arbitražna odločba jasna ter da je treba pravne akte in razsodbe mednarodnih sodišč spoštovati, je ob nastopu položaja dejal tudi sedanji slovenski zunanji minister Anže Logar. Je pa na zaslišanju v DZ pred nastopom položaja napovedal vzpostavitev posebnega odposlanca za Hrvaško in menil, da je prišel čas za tiho diplomacijo.
Slovenija in Hrvaška tudi desetletje po referendumu ostajata na nasprotnih bregovih, a Pahor ostaja optimističen. »Vem, da še danes nekateri menijo, da bi morala Slovenija glede meje dobiti več, a to so mnogi mislili celih 18 let prej in niso bili uspešni. Zdaj imamo mejo, Hrvaška jo bo prej ali slej priznala, vključno z našimi štirimi petinami Piranskega zaliva in stikom z odprtim morjem,« je povedal.
Preberite še:
Pahor bi si želel referenduma o arbitraži
Odpiranje vrat izvršitvi arbitraže, tihi diplomaciji, rešitvi v svežnju
Pahor bi si želel referenduma o arbitraži
Odpiranje vrat izvršitvi arbitraže, tihi diplomaciji, rešitvi v svežnju
Po skoraj 20 letih neuspešnega dvostranskega reševanja spora glede meje in številnih mejnih incidentih sta tedanja premiera Slovenije in Hrvaške, Borut Pahor in Jadranka Kosor, 4. novembra 2009 v Stockholmu podpisala arbitražni sporazum. V njem sta se dogovorila, da odprto mejno vprašanje preneseta pred arbitražno sodišče, ki bo moralo določiti potek meje med državama na kopnem in prvič tudi na morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij.
Dogovor šele ob posredovanju EU
Dogovor sta državi dosegli ob posredovanju EU, potem ko je Slovenija zaradi mejnega spora – Zagrebu je očitala prejudiciranje meje v pogajalskih stališčih z EU – podala zadržke glede nekaterih pogajalskih poglavij Hrvaške.
Slovenija je po sklenitvi sporazuma odpravila blokado pogajanj in kasneje tudi ratificirala hrvaško pristopno pogodbo z EU.
Slovenski parlament je arbitražni sporazum ratificiral aprila 2010 in nato za 6. junij razpisal naknadni zakonodajni referendum. Tako so se dogovorili predsedniki vseh parlamentarnih strank, saj da »gre za tako pomembno vprašanje, da naj o njem dokončno odločijo ljudje«.
Za sporazum je po glasovalo 51,54 odstotka volivcev, proti jih je bilo 48,46 odstotka. Udeležba je bila 42,66-odstotna.
Nasprotniki sporazuma – v prvi vrsti opozicijske SDS, SLS in SNS ter Zavod 25. junij – so v referendumski kampanji vztrajali, da sporazum ogroža slovenske nacionalne interese. Zagovorniki – tedanje koalicijske stranke z SD na čelu – so menili, da je sporazum najboljša možna rešitev, saj ščiti interese Slovenije in ji zagotavlja teritorialni stik z odprtim morjem.
Nasmehi in kaka figa v žepu. FOTO: Blaž Samec/Delo
Pahor: »Edini referendum, na katerem je uspela moja vlada«
Kot je ob desetletnici referenduma v izjavi za STA spomnil sedanji predsednik republike Pahor, je bilo obdobje od dogovora do uveljavitve arbitražnega sporazuma »poseben čas izrednih skrbi, stresa, odgovornosti, osredotočenosti pa tudi velike sreče ob uspehih na tej poti. Eden od teh uspehov je bila zmaga na referendumu 6. junija 2010. Čeprav zagovorniki arbitražnega sporazuma nismo uspeli z veliko večino, je bil vendarle to edini referendum, na katerem je uspela moja vlada. In bil je daleč, daleč najpomembnejši.«
»Šele kasneje sem se zavedel, da niti enkrat v zelo napeti in zahtevni predreferendumski kampanji nisem pomislil, da bi lahko tudi izgubili (...) preprosto nisem videl druge možnosti, alternative temu, da uspemo.«
V letih, ki so sledila, je delo potekalo v skladu s predvideno časovnico, leta 2015 pa je sledil »veliki pok«, ki je po oceni mnogih pokazal, da je Hrvaška v arbitražo stopila s figo v žepu.
Hrvaški Večernji list je namreč objavil prisluhe telefonskih pogovorov med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in slovensko agentko Simono Drenik o podrobnostih zaupnih razprav na arbitražnem sodišču. Kot se je izkazalo kasneje, naj bi za prisluhi stal hrvaški obveščevalec. Hrvaška je po objavi prisluhov enostransko odstopila od arbitraže, saj da je ta nepopravljivo kontaminirana.
FOTO: Primož Zrnec/Delo
Slovenija in Hrvaška ostajata na nasprotnih bregovih
Arbitražno sodišče je kljub temu nadaljevalo z delom ter leta 2017 tudi sprejelo razsodbo, a hrvaška politika vse do danes enotno vztraja pri stališču, da je arbitražna zgodba zanjo mrtva. Zagreb bi si znova želel dvostranskih pogajanj.
Odločitev arbitrov sicer nobeni strani ni dala vsega, kar bi si želela. Slovenska politika jo je interpretirala različno, a bila soglasna, da je razsodba pravno zavezujoča ter jo je treba spoštovati in izvršiti.
Da je arbitražna odločba jasna ter da je treba pravne akte in razsodbe mednarodnih sodišč spoštovati, je ob nastopu položaja dejal tudi sedanji slovenski zunanji minister Anže Logar. Je pa na zaslišanju v DZ pred nastopom položaja napovedal vzpostavitev posebnega odposlanca za Hrvaško in menil, da je prišel čas za tiho diplomacijo.
Slovenija in Hrvaška tudi desetletje po referendumu ostajata na nasprotnih bregovih, a Pahor ostaja optimističen. »Vem, da še danes nekateri menijo, da bi morala Slovenija glede meje dobiti več, a to so mnogi mislili celih 18 let prej in niso bili uspešni. Zdaj imamo mejo, Hrvaška jo bo prej ali slej priznala, vključno z našimi štirimi petinami Piranskega zaliva in stikom z odprtim morjem,« je povedal.
