Ministrstvi bi morali najti skupno formulo
Različni vidiki dolgotrajne oskrbe: Opozorila, da bodo breme izdatkov verjetno poskušali prevaliti na ramena posameznikov
Odpri galerijo
V evropskih državah kar tretjina prebivalcev, starejših od 80 let, potrebuje večji ali manjši delež pomoči za samostojno življenje. Foto Voranc Vogel
Ljubljana – Ker se država ni dovolj hitro odzvala na demografske spremembe in staranje prebivalstva, nam zdaj grozi, da bomo dobili slab zakon o dolgotrajni oskrbi, s pravnimi pomanjkljivostmi, ki dolgoročno ne bo finančno vzdržen in ne bo ustrezno upošteval socialne oskrbe.
Tako so ugotavljali sodelujoči na okrogli mizi o finančnih, pravnih in socialnih vidikih razvoja sistema dolgotrajne oskrbe pri nas in pripravi zakonodaje na Festivalu za tretje življenjsko obdobje. Pripravil jo je Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER), ki skupaj s FDV sodeluje v večjem raziskovalnem projektu Share, raziskavi o zdravju prebivalcev, staranju in upokojevanju v Evropi. Podatki kažejo, da v evropskih državah kar tretjina prebivalcev, starejših od 80 let, potrebuje več ali manj pomoči za samostojno življenje. Pri nas samo neformalno oskrbo znotraj ali zunaj gospodinjstva prejema 160.000 ljudi, od tega 72.000 redno, to je skoraj vsak dan.
Razpravljavci so ugotavljali, da je dolgotrajna oskrba že po znanih definicijah OECD, Eurostata in Svetovne zdravstvene organizacije kombinacija socialnih in zdravstvenih storitev. Zato je bila v petnajstletni razpravi o dolgotrajni oskrbi pri nas odločitev, sprejeta pred leti, da ta postane pristojnost ministrstva za zdravje, napačna. »Ministrstvi za delo in za zdravje bi morali intenzivno sodelovati, ker se tu prepletajo predpisi in javne službe, ki jih izvajata obe. Najti bosta morali skupno formulo zakonodajnega predloga,« je poudaril prof. dr. Rado Bohinc s fakultete za družbene vede, strokovnjak za gospodarsko, delovno in evropsko pravo. Opozoril je, da nimamo niti enotne opredelitve, kar se kaže pri razdrobljenosti predpisov in postopkov za določanje pravic, metodologije za vrednotenje ter informacijskega sistema.
Predlog zakona govori o novi vrsti javnih zavodov za dolgotrajno oskrbo, ki bi jih po Bohinčevem mnenju morali jasno opredeliti in tudi določiti, kakšno je njihovo upravljanje. Razume, da gre pri tem za dva procesa: eden je dopolnitev dejavnosti oziroma preoblikovanje sedanjih domov za starejše, socialnovarstvenih zavodov in varstveno-delovnih centrov, pri čemer pa ni potrebno soglasje ustanovitelja. Drugi proces je ustanavljanje novih javnih zavodov za dolgotrajno oskrbo. Po njegovem je napačno, da predlog zakona ne preprečuje, da bi domače in tuje pravne osebe in podjetniki, ki dobijo koncesijo, izvajali dejavnost profitno, nepridobitnost bi morali izrecno zakonsko predpisati.
Dr. Bohinc tudi meni, da bi bilo v predlogu zakona treba bolje opredeliti status osebnega pomočnika. Zdaj govori o osebah v delovnem razmerju s polovičnim delovnim časom, kar je po njegovem povezano z velikim tveganjem. Upokojenec bi kot osebni pomočnik po sedanjem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izgubil status upokojenca, pri čemer bi bilo treba oba zakona uskladiti. Opredeljevanje pomočnikov, ki to dejavnost opravljajo kot samostojni podjetniki, pa je v nasprotju s prizadevanjem Slovenije, da odpravi prekarnost.
Asistentka na ljubljanski fakulteti za socialno delo dr. Anamarija Kejžar, nekdanja direktorica Doma Petra Uzarja v Tržiču, je prepričana, da ne smemo ponujati enoznačnega odgovora, da je pravilna samo deinstitucionalizacija, starejši bi morali imeti pravico, da se sami odločijo, kje bodo živeli. Država pa hoče preveč obveznosti prenesti na družino. Včasih je srednja generacija preveč obremenjena, v sendviču, kot pravimo, ko mora skrbeti za vnuke in starše, ob tem pa še hodi v službo. Demenca je specifična bolezen, za obolele je najbolje, da ostanejo doma, vendar je pri tem družina popolnoma nemočna. V primerih, ko nekoga odpustijo iz bolnišnice in potrebuje pomoč takoj, je navadno prvi odziv institucionalna oskrba. Seveda so še druge rešitve, vendar za zdaj ustreznih ni, da bi lahko govorili o kakovostni oskrbi v domačem okolju.
Ekonomist dr. Boris Majcen, dolgoletni direktor IER in vodja slovenske ekipe projekta Share, je poudaril, da ves čas nastaja problem, kaj kateri resor financira, ali zdravstveni del socialno oskrbo in obratno. Potrebovali bi podatke, kakšne vrste storitev, zdravstvenih, socialnih ali rehabilitacijskih, potrebuje uporabnik dolgotrajne oskrbe, česar ne merijo niti v potekajočih pilotnih projektih. Na podlagi tega bi bilo treba izračunati oceno izdatkov za nov sistem dolgotrajne oskrbe. Po predlogu novega zakona o dolgotrajni oskrbi naj bi bilo 355 milijonov evrov javnih sredstev, od tega 246 milijonov iz sedanjih javnih virov.
Obvezno doplačilo posameznikov naj bi na začetku veljavnosti novega sistema prineslo 127 milijonov. Vsak uporabnik dolgotrajne oskrbe, ki bo prišel v sistem, pa naj bi plačal še 25 odstotkov za storitev. Če k temu dodamo hotelski del, ki ga že zdaj plačujejo posamezniki v domovih, se bodo skupni izdatki povečali za 46 odstotkov v primerjavi s sedanjimi zneski. Na začetku bodo posamezniki plačali od 5 do 7 evrov obveznega doplačila na mesec. Po scenarijih, ki jih evropska komisija dela za posamezne države glede na povečanje deleža starejših, naj bi ta znesek pri nas narasel na 21 oziroma 29 evrov, pri tveganem scenariju celo na 52 oziroma 72 evrov na mesec. »Glede na povečanje števila starejših se postavlja vprašanje, ali bomo sposobni pokriti tolikšno povišanje izdatkov v prihodnosti. Bojim se, da bodo breme izdatkov verjetno poskušali prevaliti na ramena posameznikov, kar je lahko velik problem.«
Kakšno perspektivo torej ima letošnji predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi bil po nekaterih zagotovilih v javni obravnavi novembra? Dr. Kejžarjeva je povedala, da kljub številnim kritikam v letošnjem osnutku ni opazila bistvenih sprememb, socialna oskrba je bila popolnoma spregledana, v ospredju so samo zdravstvene storitve. »Bojim se, da bo osnutek šel v obravnavo in bo sprejet samo zato, da bomo lahko rekli, da smo sprejeli zakon. Vendar, če že zdaj vemo, kaj v drugih državah ne deluje, ne ponavljajmo istih napak.«
Dr. Bohinc je prepričan, da je zakon mogoče izboljšati, da so nekatere konceptualne točke pravilne, če pa bo letos šel v proceduro, ni usklajen s proračunskimi okviri in se ne povezuje s proračunoma za prihodnji dve leti, pri čemer se lahko stvari ustavijo. Dr. Majcen meni, da takšnega predloga parlament ne bo sprejel, ker ne bo smiselnega odgovora, zakaj tolikšni izdatki. Pri tem je Kejžarjeva dodala, da pogreša ljudi, ki odločajo, na skupnih srečanjih, pogovorih in razpravah o dolgotrajni oskrbi, pri čemer bi moralo veljati – ne odločajte o nas brez nas.
Tako so ugotavljali sodelujoči na okrogli mizi o finančnih, pravnih in socialnih vidikih razvoja sistema dolgotrajne oskrbe pri nas in pripravi zakonodaje na Festivalu za tretje življenjsko obdobje. Pripravil jo je Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER), ki skupaj s FDV sodeluje v večjem raziskovalnem projektu Share, raziskavi o zdravju prebivalcev, staranju in upokojevanju v Evropi. Podatki kažejo, da v evropskih državah kar tretjina prebivalcev, starejših od 80 let, potrebuje več ali manj pomoči za samostojno življenje. Pri nas samo neformalno oskrbo znotraj ali zunaj gospodinjstva prejema 160.000 ljudi, od tega 72.000 redno, to je skoraj vsak dan.
Potrebno bi bilo intenzivno sodelovanje
355
milijonov evrov javnih sredstev naj bi zagotovili po predlogu novega zakona o dolgotrajni oskrbi
milijonov evrov javnih sredstev naj bi zagotovili po predlogu novega zakona o dolgotrajni oskrbi
Razpravljavci so ugotavljali, da je dolgotrajna oskrba že po znanih definicijah OECD, Eurostata in Svetovne zdravstvene organizacije kombinacija socialnih in zdravstvenih storitev. Zato je bila v petnajstletni razpravi o dolgotrajni oskrbi pri nas odločitev, sprejeta pred leti, da ta postane pristojnost ministrstva za zdravje, napačna. »Ministrstvi za delo in za zdravje bi morali intenzivno sodelovati, ker se tu prepletajo predpisi in javne službe, ki jih izvajata obe. Najti bosta morali skupno formulo zakonodajnega predloga,« je poudaril prof. dr. Rado Bohinc s fakultete za družbene vede, strokovnjak za gospodarsko, delovno in evropsko pravo. Opozoril je, da nimamo niti enotne opredelitve, kar se kaže pri razdrobljenosti predpisov in postopkov za določanje pravic, metodologije za vrednotenje ter informacijskega sistema.
· Neformalno oskrbo pri nas prejema približno 160.000 ljudi.
· Nepridobitnost novih zavodov za dolgotrajno oskrbo bi morali poudariti v zakonu.
· Ni enoznačnega odgovora, da je pravilna oblika samo deinstitucionalizacija.
· Nepridobitnost novih zavodov za dolgotrajno oskrbo bi morali poudariti v zakonu.
· Ni enoznačnega odgovora, da je pravilna oblika samo deinstitucionalizacija.
Predlog zakona govori o novi vrsti javnih zavodov za dolgotrajno oskrbo, ki bi jih po Bohinčevem mnenju morali jasno opredeliti in tudi določiti, kakšno je njihovo upravljanje. Razume, da gre pri tem za dva procesa: eden je dopolnitev dejavnosti oziroma preoblikovanje sedanjih domov za starejše, socialnovarstvenih zavodov in varstveno-delovnih centrov, pri čemer pa ni potrebno soglasje ustanovitelja. Drugi proces je ustanavljanje novih javnih zavodov za dolgotrajno oskrbo. Po njegovem je napačno, da predlog zakona ne preprečuje, da bi domače in tuje pravne osebe in podjetniki, ki dobijo koncesijo, izvajali dejavnost profitno, nepridobitnost bi morali izrecno zakonsko predpisati.
Dr. Bohinc tudi meni, da bi bilo v predlogu zakona treba bolje opredeliti status osebnega pomočnika. Zdaj govori o osebah v delovnem razmerju s polovičnim delovnim časom, kar je po njegovem povezano z velikim tveganjem. Upokojenec bi kot osebni pomočnik po sedanjem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izgubil status upokojenca, pri čemer bi bilo treba oba zakona uskladiti. Opredeljevanje pomočnikov, ki to dejavnost opravljajo kot samostojni podjetniki, pa je v nasprotju s prizadevanjem Slovenije, da odpravi prekarnost.
Srednja generacija v sendviču
246
milijonov naj bi zagotovili iz sedanjih javnih virov
milijonov naj bi zagotovili iz sedanjih javnih virov
Asistentka na ljubljanski fakulteti za socialno delo dr. Anamarija Kejžar, nekdanja direktorica Doma Petra Uzarja v Tržiču, je prepričana, da ne smemo ponujati enoznačnega odgovora, da je pravilna samo deinstitucionalizacija, starejši bi morali imeti pravico, da se sami odločijo, kje bodo živeli. Država pa hoče preveč obveznosti prenesti na družino. Včasih je srednja generacija preveč obremenjena, v sendviču, kot pravimo, ko mora skrbeti za vnuke in starše, ob tem pa še hodi v službo. Demenca je specifična bolezen, za obolele je najbolje, da ostanejo doma, vendar je pri tem družina popolnoma nemočna. V primerih, ko nekoga odpustijo iz bolnišnice in potrebuje pomoč takoj, je navadno prvi odziv institucionalna oskrba. Seveda so še druge rešitve, vendar za zdaj ustreznih ni, da bi lahko govorili o kakovostni oskrbi v domačem okolju.
Ekonomist dr. Boris Majcen, dolgoletni direktor IER in vodja slovenske ekipe projekta Share, je poudaril, da ves čas nastaja problem, kaj kateri resor financira, ali zdravstveni del socialno oskrbo in obratno. Potrebovali bi podatke, kakšne vrste storitev, zdravstvenih, socialnih ali rehabilitacijskih, potrebuje uporabnik dolgotrajne oskrbe, česar ne merijo niti v potekajočih pilotnih projektih. Na podlagi tega bi bilo treba izračunati oceno izdatkov za nov sistem dolgotrajne oskrbe. Po predlogu novega zakona o dolgotrajni oskrbi naj bi bilo 355 milijonov evrov javnih sredstev, od tega 246 milijonov iz sedanjih javnih virov.
127
milijonov naj bi prineslo obvezno doplačilo posameznikov na začetku veljavnosti novega sistema
milijonov naj bi prineslo obvezno doplačilo posameznikov na začetku veljavnosti novega sistema
Obvezno doplačilo posameznikov naj bi na začetku veljavnosti novega sistema prineslo 127 milijonov. Vsak uporabnik dolgotrajne oskrbe, ki bo prišel v sistem, pa naj bi plačal še 25 odstotkov za storitev. Če k temu dodamo hotelski del, ki ga že zdaj plačujejo posamezniki v domovih, se bodo skupni izdatki povečali za 46 odstotkov v primerjavi s sedanjimi zneski. Na začetku bodo posamezniki plačali od 5 do 7 evrov obveznega doplačila na mesec. Po scenarijih, ki jih evropska komisija dela za posamezne države glede na povečanje deleža starejših, naj bi ta znesek pri nas narasel na 21 oziroma 29 evrov, pri tveganem scenariju celo na 52 oziroma 72 evrov na mesec. »Glede na povečanje števila starejših se postavlja vprašanje, ali bomo sposobni pokriti tolikšno povišanje izdatkov v prihodnosti. Bojim se, da bodo breme izdatkov verjetno poskušali prevaliti na ramena posameznikov, kar je lahko velik problem.«
Zakon brez perspektive?
Kakšno perspektivo torej ima letošnji predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi bil po nekaterih zagotovilih v javni obravnavi novembra? Dr. Kejžarjeva je povedala, da kljub številnim kritikam v letošnjem osnutku ni opazila bistvenih sprememb, socialna oskrba je bila popolnoma spregledana, v ospredju so samo zdravstvene storitve. »Bojim se, da bo osnutek šel v obravnavo in bo sprejet samo zato, da bomo lahko rekli, da smo sprejeli zakon. Vendar, če že zdaj vemo, kaj v drugih državah ne deluje, ne ponavljajmo istih napak.«
Dr. Bohinc je prepričan, da je zakon mogoče izboljšati, da so nekatere konceptualne točke pravilne, če pa bo letos šel v proceduro, ni usklajen s proračunskimi okviri in se ne povezuje s proračunoma za prihodnji dve leti, pri čemer se lahko stvari ustavijo. Dr. Majcen meni, da takšnega predloga parlament ne bo sprejel, ker ne bo smiselnega odgovora, zakaj tolikšni izdatki. Pri tem je Kejžarjeva dodala, da pogreša ljudi, ki odločajo, na skupnih srečanjih, pogovorih in razpravah o dolgotrajni oskrbi, pri čemer bi moralo veljati – ne odločajte o nas brez nas.
