Ministrstvo za zdravje po mnenju računskega sodišča pri urgentnih centrih neučinkovito

Sodišče je ugotovilo, da so bili projekti gradnje urgentnih centrov pripravljeni brez analize stanja, zunaj načrtovanih stroškov in načrtovani geografsko neustrezno.

Objavljeno
05. september 2019 13.08
Posodobljeno
05. september 2019 13.31
Priprava projektov urgentnih centrov je potekala sedem mandatov ministrov, do mandata Milojke Kolar Celarc, ko je bila končana. FOTO: Jure Eržen/Delo
STA
STA
Ministrstvo za zdravje pri načrtovanju projektov gradnje urgentnih centrov ni bilo učinkovito, ugotavlja računsko sodišče. Projekti so bili pripravljeni tako, da jih ni bilo mogoče v celoti izvesti skladno s časovnim načrtom in znotraj načrtovanih stroškov. Pripravljeni so bili brez analize stanja in načrtovani geografsko neustrezno glede na potrebe.

Računsko sodišče je v reviziji ministrstvu podalo priporočila v zvezi z oblikovanjem projektnih skupin, pripravo investicijske dokumentacije in načrtovanjem finančnih sredstev.

Po ugotovitvah računskega sodišča je ministrstvo pri projektih gradnje urgentnih centrov uporabilo starejšo investicijsko dokumentacijo, ki je bila izdelana za projekte prenove splošnih bolnišnic. Prav tako ministrstvo ni obvladovalo razkoraka med željami in dejanskimi potrebami bolnišnic ter dejanskimi finančnimi zmožnostmi.


Dokumentacija v večini primerov neustrezna


Računsko sodišče izpostavlja neusklajeno načrtovanje projektov urgentnih centrov; investicijsko dokumentacijo zanje so pripravili tako na ministrstvu kot v bolnišnicah, dokumentacija v večini primerov ni bila izdelana tako, da bi urgentne centre zajela kot tehnično-tehnološko in ekonomsko celoto. Zaradi tega je bila ob zaključku gradenj potrebna optimizacija prostorov ter nabava dodatne nujno potrebne opreme. To pa je ministrstvo financiralo iz proračunskih sredstev, saj sofinanciranje s sredstvi Evropske unije ni bilo več mogoče.

Dodatno je tako ministrstvo pozneje prispevalo še dobrih 142.000 evrov za predelavo prostorov v celjskem urgentnem centru, 73.387 evrov za naknadno nabavo nekatere opreme in dograditev določenih prostorov v brežiškem urgentnem centru, za različne naprave, opremo prostorov, dodelavo in dograditev prostorov v novogoriškem urgentnem centru pa 38.186 evrov, je navedeno v revizijskem poročilu.
 

Upravičenih le 63,9 odstotka stroškov


Pregled financiranja projektov gradnje mreže urgentnih centrov, sofinanciranih iz evropskih sredstev, je tako pokazal, da je bilo za le 48,74 milijona evrov stroškov (63,9 odstotka) upravičenih. Od tega je EU prispevala 85 odstotkov denarja, 15 odstotkov pa državni proračun. Kar 36,1 odstotka stroškov (27,55 milijona evrov) pa je bilo neupravičenih. Ta sredstva je v celoti prispeval državni proračun.

Poleg tega odločitve o načinu gradnje posameznega urgentnega centra ministrstvo ni sprejelo po proučitvi več variant, zato po oceni računskega sodišča ni mogoče trditi, da je izbralo optimalno.

Državni revizorji še ugotavljajo, da je ministrstvo v več primerih vladi predlagalo uvrstitev projektov urgentnih centrov v načrt razvojnih programov šele v letu, v katerem so bila izplačila iz proračuna že predvidena oziroma je ministrstvo celo že prejelo odločbe o dodelitvi sredstev in so bila za projekte že porabljena sredstva iz sorodnih projektov. Ministrstvo je prvo investicijsko dokumentacijo, ki odraža jasno namero o izvedbi projekta, pripravilo v letu 2009, prvi projekt pa je bil v načrt razvojnih programov vključen šele v letu 2012.
 

Priprava potekala skozi niz ministrskih mandatov


Priprava projektov urgentnih centrov se je začela, ko je ministrstvo vodil Borut Miklavčič in se nadaljevala še pod ministri za zdravje Dorjanom Marušičem, Tomažem Gantarjem, Karlom Erjavcem, Alenko Trop Skaza in Alenko Bratušek, dokončani pa so bili med ministrovanjem Milojke Kolar Celarc.

Med neučinkovitostmi računsko sodišče izpostavlja, da so bile gradnje urgentnih centrov dejansko financirane iz sredstev različnih projektov. Ministrstvo pri več urgentnih centrih ob njihovi uvrstitvi v načrt razvojnih programov ni zagotovilo zaprte finančne konstrukcije in jim je pozneje odvzelo pravice porabe. Predvsem pa pri večini urgentnih centrov ministrstvo ni ustrezno načrtovalo pravic porabe za leto 2016, in sicer zato, ker bi urgentni centri morali biti dokončani do konca 2015.

Pri slabi polovici primerov urgentnih centrov ministrstvo za zdravje ni vzpostavilo sistema notranjih kontrol, s katerim bi preprečilo umeščanje projektov v načrt razvojnih programov brez predhodnega soglasja vlade. Ministrstvo za zdravje v dveh primerih, ko se je vrednost projekta povečala za več kot 20 odstotkov, ni pripravilo novelacije investicijskega programa.
 

Ministrstvo ni poročalo o projektih


V slabi tretjini primerov pa ministrstvo projektov, ki jih je vključilo v načrt razvojnih programov, ni izkazalo v zaključnih računih in o njih poročalo v obrazložitvah zaključnih računov. Tako je po ugotovitvah državnih revizorjev ministrstvo »prikrilo poročanje o neuspešnosti pri izvedbi projektov v obravnavanih letih«.

Državni revizorji kot primer še navajajo, da je bila v sprejetem proračunu in načrtu razvojnih programov za leto 2016 za vse projekte gradnje urgentnih centrov, z izjemo ptujskega, načrtovana pravica porabe v znesku 50.000 evrov za posamezen projekt, kar pomeni skupno pol milijona evrov. Iz zaključnega računa za leto 2016 pa je razvidno, da so v tistem letu za urgentne centre dejansko porabili 3,9 milijona evrov.

Ministrstvo je tako dodatne 3,4 milijone evrov moralo zagotoviti s prerazporeditvami znotraj zdravstvenega proračuna. Navedeno kaže na neučinkovit proces načrtovanja. Največja razhajanja med načrtovano in dejansko porabo so revizorji ugotovili pri projektu celjskega urgentnega centra.