Mladi iz stotih držav za podnebje v Helsinkih

Na svetovnem vrhu mreže šol ENO, ki so v 20 letih posadile 30 milijonov dreves, Slovenci predstavili pobudo o posvajanju dreves

Objavljeno
04. junij 2019 10.00
Posodobljeno
05. junij 2019 08.09
Drevesa ob OŠ Polhov Gradec so sadili med drugim s finskim, francoskim in turškim veleposlanikom, pred šolo pa so ustvarili celo alejo češenj. Foto Jože Suhadolnik
»Takšna srečanja bi morala biti pogostejša, saj bi bilo delo učinkovitejše in bi se o njem bolj širil glas. Želimo si tudi sodelovanja z vladami, ki bi morale uvesti obdavčitev na izpuste ogljikovega dioksida. Vsak pri sebi bi lahko sprejel drobne odločitve: namesto z avtom šel peš, se pri pijači odrekel pokrovčku in slamici, pa tudi pobral smet, če vidi, da leži na tleh.«

Tako je nekaj rešitev za prijaznejši odnos do matere Zemlje povzela 14-letna Lucija Janša, ki skupaj z Janom Grilom kot slovenska predstavnica v Helsinkih končuje udeležbo na svetovnem podnebnem vrhu za mladino (WSSC) v okviru mreže šol ENO. Na njem so sodelovali mladi od 14. do 17. leta starosti iz stotih držav. Danes se na Finskem končuje tudi svetovni forum za krožno gospodarstvo, vrh mladih pa je tudi del evropskega tedna trajnostnega razvoja in Agende 2030.


Globalna šola in skupnost ENO


Globalno šolo in skupnost za trajnostni razvoj, znano kot program ENO (Environment Online), je v istoimenskem finskem mestu (Eno) že leta 2000 ustanovil finski razredni učitelj Mika Vanhanen z namenom, da bi se med mladimi širila okoljska zavest, da bi se dejavno zavzeli za svoje okolje in da bi se tako šole iz razvitega sveta kot šole iz držav v razvoju povezovale, saj si delimo skupen planet. Kot je Vanhanen pritrdil za Delo, bi lahko rekli, da so tudi Greta Thunberg in njeni mladi sledilci otroci te pobude, ki se je globalnega segrevanja in zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida lotila s sajenjem dreves. Že na začetku se ji je pridružilo petdeset šol iz tridesetih držav, skupnost pa je do danes narasla na več kot deset tisoč šol iz 157 držav, med njimi je okoli sto slovenskih vrtcev, šol in srednjih šol.

Čeprav so si leta 2012 ob vrhu Rio+20 postavili cilj, da bi do predlanskim po svetu posadili 100 milijonov dreves, pa je tudi več kot 30 milijonov, kolikor so jihv skoraj dvajsetih letih naposled vrnili Zemlji – sadijo jih običajno na svetovni dan biotske raznovrstnosti, 22. maja, ter na svetovni dan miru, 21. septembra – vendarle lepo število. Novi cilj predvideva, da bi vsaka šola, ki se bo pridružila sporazumu, vsako leto do leta 2025 z drevesi zasadila pol hektarja zemljišča, kar pomeni približno osemsto dreves iz nabora domorodnih vrst.

image
Na Filipinih in v Indoneziji, kjer sadijo mangrove, imajo te širši okoljski pomen, saj preprečujejo nastajanje škode; erozijo zemlje, blažitev posledic tropskih tajfunov … Foto facebook

 

Namesto doma v Afriki


Slovenske šole jih trenutno posadijo kakšnih dvesto na leto. Najpogosteje izbirajo sadna drevesa, tudi stare sorte, ki prinašajo veselje, ko cvetijo, in nato človeka nagradijo še s sadeži. Četudi se šole po Sloveniji vsako leto množično udeležujejo sajenja dreves in spadajo med najdejavnejše članice ENO mreže, se zaradi bogate pogozdenosti naše države hkrati težko zavežejo, da bodo lahko posadili osemsto dreves na leto, saj podobno kot v drugih evropskih državah nimajo dostopa do zemljišč.

Zato je Slovenija začela pobudo za posvajanje dreves, ki so jo te dni predstavili na srečanju na Finskem. Tako bodo pomagali drevesa posaditi tam, kjer jih Zemlja in prebivalci zares potrebujejo. »Te dni smo se dogovarjali s koordinatorji iz petih afriških držav, Bocvane, Ugande, Zambije, Senegala in Nigerije, da bi projekt posvajanja dreves stekel že septembra. Če naj bi vsaka šola na leto posadila osemsto dreves, to pomeni 800 evrov. Dogovorili smo se, da bi ta denar zaslužili učenci, seveda s sebi primernim delom, denimo s pomočjo starejšim; da bi namesto njih šli v trgovino, jim očistili sneg na dvorišču, po soseski pobrali stare baterije in jih odnesli na zbirno mesto in podobno, odrasli pa bi jim to plačali ne z enim evrom, temveč z drevesom, ki ga bomo v neposrednem sodelovanju s sestrsko šolo v Afriki posadili in vse to dokumentirali,« je pobudo predstavila koordinatorica projekta ENO v Sloveniji Darinka Orel, sicer knjižničarka na osnovni šoli v Polhovem Gradcu.

image
Osnovna šola v Polhovem Gradcu se je med prvimi iz Slovenije pridružila skupnosti ENO, v njeni okolici pa zaradi te pobude raste že približno 50 dreves. Foto Jože Suhadolnik

 

Svoje drevo vsak razred prvošolčkov


Polhograjska šola se je med prvimi iz Slovenije pridružila skupnosti ENO in v njeni okolici po zaslugi te pobude raste že približno petdeset dreves. Svoje drevo ob vstopu v šolo dobi vsak razred prvošolčkov, vsako drevo pa ima svojo zgodbo, je pojasnila Darinka Orel. Med drugim so jih sadili s finskim, francoskim in turškim veleposlanikom, pred šolo so ustvarili celo alejo češenj. Po opažanjih sogovornice drevesa in njihovo sajenje otroke vračajo predvsem v stik z naravo, pa tudi v stik z ročnim oziroma fizičnim delom, za kar so po njenih besedah prikrajšani tako zaradi prevelike usmerjenosti v akademsko izobraževanje kot zaradi mobilnih naprav, ki jim namenjajo preveč pozornosti. »Pri sajenju dreves pogosto opazim, da se otroci bojijo, da se bodo pri kopanju zemlje umazali, ali pa se ustrašijo deževnika, ki prileze iz zemlje … Toda njihov odnos do drevesa vzpostavlja predvsem osebni odnos tudi do okolja. Ko smo zaradi ureditve okolice šole pred nedavnim morali odstraniti tri drevesa, so nekateri otroci to vzeli zelo osebno,« je povedala Orlova. Dodala je še, da jo je k projektu, ki še zdaleč ni edini v skrbi za okolje, pritegnila predvsem umetniška plat, saj so v okviru projekta ENO vsako leto razpisani tudi umetniški natečaji.

image
Sajenje dreves je nekaj lepega, saj združuje ljudi. Foto facebook


Na lanskega, ki je ustvarjalce vabil z nalogo izdelave tridimenzionalne čebele iz recikliranih materialov, so prispela dela okoli tristo udeležencev iz 37 držav, ki so pokazali izjemno ustvarjalnost. Čebele so sestavili tako iz mikrofonov in žic kot avokadovih lupin. »Prepričana sem, da vsaka vrsta ustvarjalnosti odpira glave, saj je treba iskati takšne in drugačne rešitve ter razmišljati zunaj okvirov. Vse to pa moramo iskati tudi pri skrbi za okolje,« je poudarila. Iz Helsinkov se sama vrača s prvo nagrado v konkurenci učiteljev oziroma mentorjev, ki jo je prejela za svojo pručko. S svojo različico stolčka, oplemenitenega s kulturno dediščino, pa so slavili tudi učenci biotehniškega centra v Naklem. Prejeli so drugo nagrado.
Štirinajstletna Lucija Janša, ki se je srečanja ENO udeležila prvič, je k vsemu dodala še, da sta jo navdušila predvsem utrip in pristnost udeležencev, njenih vrstnikov. Tako da upanje za spremembe, vsaj med mladimi, utripa zelo aktivno.



image
Mika Vanhanen (v sredini) Foto Facebook


Razredni učitelj Mika Vanhanen iz Finske je že leta 2000 začel pobudo ENO, ki jo šteje za enega svojih največjih dosežkov. Na začetku se ji je pridružilo 50 šol iz 30 držav, danes jih je v »zeleni obroč« okoli sveta vključenih že deset tisoč.
 

Skoraj dvajset let pred tem, ko je Greta Thunberg dvignila glas v imenu mladih, ste ustanovili ENO. Ste si kdaj mislili, da se bo razširil v kar sto držav, kjer po vaši zaslugi zdaj raste 30 milijonov dreves več?


Seveda sem malo presenečen. A sajenje dreves je nekaj lepega, združuje ljudi in pri tem ima šola pomembno vlogo. To je dogodek za lokalno skupnost, pridružijo se ljudje iz bližine ter tudi sami ponudijo zemljo za saditev dreves.
 

Drevo se nas neposredno dotakne, saj je živo bitje. Zanj skrbimo, opazujemo lahko, kako doživlja podnebne spremembe ... in nas lahko tudi veliko nauči.


To je živo bitje, ki ga potem v sklopu projekta spremljamo, kako raste.
 

Zdi se, da ima drevo za človeka univerzalen pomen. Gotovo pa je v tretji najbolj gozdnati državi, kot je Slovenija, sprejeto drugače kot v državah v razvoju, kjer doživljajo hudo izsekavanje gozdov, zaradi njihovega požiganja za nove palmove nasade otroci tudi umirajo.


Drevo ima vsekakor univerzalen pomen, vemo, da zmanjšuje količine ogljikovega dioksida, vendar prinaša še druge koristi. Marsikje sadijo sadna drevesa in tako pridelajo hrano, na Filipinih in v Indoneziji, kjer otroci sadijo mangrove, so drevesa zelo pomembna zaradi preprečevanja škode, saj zavirajo erozijo zemlje, blažijo posledice tropskih tajfunov … Tako da ima sajenje dreves veliko pozitivnih učinkov. Poleg vsega pa združuje ljudi ter prinaša mir. Enaindvajseti september, ki so ga Združeni narodi razglasili za svetovni dan miru, je tudi dan za sajenje dreves ENO.


Uvedli ste še pobudo Jej podnebju prijazno. Kaj narekuje?


Da se naučimo uživati čim več lokalno pridelane hrane, s čim manj mesa in drugih škodljivih posledic za okolje. Projekt izvajajo šole v približno štiridesetih državah po svetu. Imamo tudi tabelo, s katero lahko izračunajo, kakšen odtis na okolje so naredili s svojo prehrano, s čimer se naučijo, kako s svojim vsakodnevnim življenjem vplivajo na okolje, navsezadnje ima vsak posameznik pri tem aktivno vlogo.
 

Kaj si obetate od aktualnega svetovnega vrha mladih za podnebje?


To je zelo pomembno srečanje tako za učence kot za nas, saj so se ga prvič udeležili predstavniki Avstralije in Nove Zelandije, s čimer je postalo globalno. Slovenci ste v projektu zelo dejavni in nam Fincem ste tudi precej podobni, oboji smo zelo delavni ljudje in si prizadevamo biti iskreni, pokrovitelja sta tudi oba predsednika. V prihodnje si želimo, da bi se pridružilo še več šol, predvsem iz držav v razvoju, mi pa jim bomo pomagali. Potrebujemo drug drugega, planet je samo eden.