Tiskane izdaje
V postojnskem dijaškem domu živi dvanajst mladih beguncev brez spremstva. Stari so od enajst do šestnajst let in prihajajo iz Afganistana, Sirije in Pakistana.
V okviru državnega pilotnega projekta so se konec avgusta lani v dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna vselili mladi prebežniki brez spremstva. Za ta korak se je država odločila, saj so se dotedanje nastanitvene lokacije v azilnem domu in kriznih centrih pokazale za neustrezne. Mladi prebežniki brez spremstva veljajo za posebno občutljivo kategorijo beguncev, zato se je država odločila poiskati primernejšo rešitev, kjer bodo obravnavani ustrezneje. Te je našla v dijaških domovih v Novi Gorici in Postojni.
Prilaganje poteka dobro
Za dvanajst mladoletnih prebežnikov iz postojnskega dijaškega doma skrbi sedem strokovnih sodelavcev, zaposlenih v okviru projekta. V postojnskem dijaškem domu so zadovoljni s potekom prilagoditve mladih beguncev na novo okolje.
»Nastanitev v dijaškem domu sprejemajo kot svoj nadomestni dom. Večinoma se počutijo dobro, zlasti ko vidijo, da so zanimivi slovenskim dekletom. Včasih so mladostniško razigrani, včasih pa tudi zelo žalostni, saj težko vidijo svojo prihodnost resnično optimistično,« pravi ravnateljica Srednje gozdarske in lesarske šole Cvetka Kernel in dodaja, da nekatere ovire pri prilagajanju seveda so: »Zavedajo se ovir, ki jih čakajo na poti, zavedajo se svoje drugačnosti, omejitev, ki jih prinaša zaostanek v izobraževanju, žalostni so, ker ne smejo zaradi statusa, na primer, igrati na nogometnih tekmovanjih, čeprav so odlični v igranju nogometa.«
Posebnih težav z njimi v dijaškem domu do zdaj niso imeli. »Težave se vsekakor dogajajo,« pojasni ravnateljica in razloži, da so precej podobne tistim, ki jih imajo drugi dijaki in dijakinje, ki živijo v dijaškem domu – tako je tudi reševanje težav zelo podobno v obeh skupinah mladostnikov.
»Najboljša integracija je prav gotovo v šolskih klopeh,« zagotavlja ravnateljica. Mladoletni begunci se po prihodu v dijaški dom vključijo v proces izobraževanja v enem mesecu. Čas pred vključitvijo k pouku je namenjen učenju osnov sporazumevanja v slovenskem jeziku. Štiristourni tečaj slovenskega jezika na ljudski univerzi zdaj obiskujeta dva mladostnika. Drugi obiskujejo postojnski osnovni šoli, kjer so deležni posebej prilagojenega pouka, da v prvem letu dosežejo minimalne standarde učne snovi.
»Fantje so odlični športniki in se v prostem času najraje ukvarjajo s športom, nekateri tudi trenirajo nogomet v lokalnem klubu, kjer so jih sprejeli kot del ekipe. Poleg tega za njih organiziramo izlete po slovenskih mestih. Najbolj navdušeni so bili nad Koprom in Ljubljano,« pojasni strokovna sodelavka in koordinatorica pilotnega projekta Dragana Kosić Petrović. K uspešnemu prilagajanju mladoletnih beguncev v novo okolje pa pripomore tudi življenje v dijaškem domu, kjer se udeležujejo družabnih aktivnosti in družijo v skupnih prostorih dijaškega doma z drugimi dijakinjami in dijaki.
Ti so večinoma, kljub začetni zadržanosti, z novimi sostanovalci ustvarili pristne človeške stike, nekateri se z njimi družijo tudi v prostem času, pravi Dragana Kosić Petrović.
Sistemske rešitve še ni
Državni pilotni projekt nastanitve mladih prebežnikov brez spremstva v dijaških domovih podpirajo tudi v društvu Slovenska filantropija. »Menimo, da azilni dom in krizni centri niso primerni za bivanje te skupine otrok in mladoletnikov. Je pa nastanjevanje v dijaška domova vsekakor priložnost za zagotavljanje primernejše nastanitve in oskrbe, ki jo ta skupina otrok in mladoletnikov potrebuje,« razloži Marina Uzelac, vodja projektov na področju mladoletnih migrantov iz društva Slovenska filantropija.
Pilotni projekt pa ima tudi svoje pomanjkljivosti. »Zaradi omejenih kapacitet v dijaških domovih nekateri mladoletniki brez spremstva še vedno bivajo v azilnem domu. Pomembno je opozoriti, da je to pilotni projekt, kot ga je poimenovala država, ki se bo iztekel konec julija, še vedno pa se ne ve, kako bo naprej. Torej še vedno ne gre za sistemsko rešitev nastanjevanja otrok in mladoletnikov brez spremstva, ki jo nujno potrebujemo.
Menimo, da naša država še vedno nima premišljene in ustrezne integracijske politike, po kateri bi ljudi, ki pridejo v Slovenijo, podprli na tej poti, in da so na tem področju potrebne velike spremembe, predvsem s spremembo diskurza in restriktivnih politik,« pojasnjuje Marina Uzelac.
