»Morali bi ohraniti hišne obiske zdravnikov«

Eden od očetov družinske medicine, predsedsednik komisije za medicinsko etiko

Objavljeno
14. maj 2019 13.00
Posodobljeno
14. maj 2019 13.00
Bolnik navadno želi zdravniku hitro povedati, kaj ga muči, toda tisto, kar je ključno, intimne stvari, pa ne more povedati na hitro. Zato je zelo pomembno, da ima družinski zdravnik stalni stik z bolnikom, pravi Božidar Voljč. Foto Roman Šipić
Dr. Božidar Voljč prav nič ne pogreša Ljubljane, rad živi v Ribnici. Bil je 25 let podeželski družinski zdravnik v Ribnici, minister za zdravje, zdaj je že drugi mandat predsednik komisije za medicinsko etiko. Žal mu je, da danes skoraj ni več hišnih obiskov družinskih zdravnikov. Osnovna naloga komisije za medicinsko etiko, ki ji predseduje, je, kot pravi, da ščiti bolnika oziroma posameznika, ki je vključen v neko raziskavo.

Božidar Voljč
Pokončen človek, ki vedno argumentirano zastopa svoja stališča. Lahko bi mu rekli tudi miren človek, saj zlepa ne povzdigne glasu. Dr. Božidar Voljč, specialist družinske medicine, je večini najbolj v spominu kot drugi minister za zdravje v samostojni Sloveniji, mnogim pa tudi kot aktualni predsednik komisije za medicinsko etiko. Letos januarja je dopolnil 80 let. Po smrti žene, ki je bila tudi zdravnica, živi sam. V Ribnici.

 

Kako bi predstavili najpomembnejše postaje v svojem življenju, vključno s šolanjem?


Jaz sem star Ljubljančan iz Rožne doline. Vse svoje šolanje sem končal v Ljubljani, z doktoratom vred, razen magisterija iz javnega zdravstva, ki sem ga končal na Školi javnega zdravstva Andrea Štampar v Zagrebu. 25 let sem bil podeželski družinski zdravnik v Ribnici, eden od očetov družinske medicine. Dva mandata sem direktor Zavoda za transfuzijsko medicino v Ljubljani, dobrih pet let sem bil minister za zdravje, med letoma 1992 in 1997. Po ministrovanju sem tesno sodeloval s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), vodil sem tudi republiški zavod za transfuzijo krvi. Zdaj sem že drugi mandat predsednik komisije za medicinsko etiko. Mandat se mi izteče leta 2022.


Komisija za medicinsko etiko je sicer že vaša stalnica?


Član sem že od leta 1997. Komisija ima kar nekaj stalnih članov, je pa v mojem predsedniškem mandatu prišlo tudi nekaj novih, ki jih po evropskih merilih takšna komisija mora imeti. Imamo predstavnika bolnikov, predstavnika farmacevtov in predstavnico zdravstvene nege. Tako da smo po strukturi primerljivi z drugimi takšnimi komisijami v Evropi. Po načinu dela pa smo si različni. Komisije za medicinsko etiko imajo povsod, saj danes ni mogoče uvajati raziskav brez etičnega soglasja. Nekateri imajo več komisij, a glede na to, da je nas samo dva milijona, je ena komisija na nacionalni ravni dovolj.


Glede na izjemno širino področja, kjer je potrebna etična presoja, je to, se zdi, izredno obsežno delo. Kako to poteka v praksi? Se posamezni člani komisije specializirajo za neko področje? Ali sami opravijo etično presojo na svojem področju in samo poročajo komisiji? Ali se vsi ukvarjate z vsem?

»Če kot zdravnik poznaš družinske razmere in veš, da se žena in mož ne razumeta, potem lahko, ko gospa pride in vzdihne, rečeš: Ali je spet hudo? In ona pokima in veš vse.«

Zadeva ni tako zapletena. Osnovna naloga komisije je, da ščiti bolnika oziroma posameznika, ki je vključen v neko raziskavo. Po kriteriju dobronamernosti oziroma koristnosti, po kriteriju neškodljivosti, po kriteriju pravičnosti, po kriteriju avtonomije oziroma ali je posameznik v raziskavo privolil, potem ko je bil seznanjen z nameni raziskave. Ocenjujemo varnost za organizem, presojamo, kaj se dogaja s tkivi, ki jih odvzamejo za raziskave. Zelo pomembno je tudi zagotavljanje varstva podatkov. Če nimamo natančnega zagotovila, da bodo podatki anonimirani in varni pred kakršnimikoli zlorabami, ne izdamo soglasja. Glede strokovnih vprašanj imamo, če med našimi člani ni ustreznih strokovnjakov, zunanje sodelavce.


Koliko je vlog, ki jih je treba presoditi?


Ne morete verjeti, koliko je predlogov za raziskave. Sestajamo se vsak mesec. Nazadnje smo obravnavali več kot 80 vlog. K nam pridejo vse raziskave na ljudeh oziroma na tkivih. Včasih dobimo še kaj z ministrstva, tudi vlada nas včasih kaj vpraša. Lahko pa tudi sami sprejmemo stališče o kakšnih nerešenih vprašanjih, ki se nanašajo na etiko zdravstva in medicine. Na primer o zdaj zelo aktualnih pobudah za uzakonitev evtanazije.


Ste pri odločitvah vedno soglasni? Je na vaše mnenje možna pritožba?


Ne soglašamo vedno, skoraj vedno pa. Pritožba ni možna, če gre za etične pomisleke. Včasih pa kakšno vlogo zavrnemo, ker ni popolna. Takrat je možen popravek. Takšnih primerov je kar precej in to nam veča obseg dela, ki ga je že tako ogromno.


Na seje te komisije in po drugih opravkih, ki vam jih kljub upokojitvi ne manjka, se v prestolnico vozite iz Ribnice. Vem, da vas je tja potegnila služba, kaj pa je razlog, da se kasneje niste vrnili v Ljubljano? Ali vam je tako lepo živeti v Ribnici?


Ko sem leta 1964 začel delati v Ribnici, je bilo to res še podeželje. Medtem sta se način življenja in kakovost življenja med mestom in podeželjem zelo zbližala. Standardi življenja so skoraj enaki. S tem, da je na deželi bistveno več prostora, več odprtosti in še česa, kar pozitivno vpliva na kakovost življenja. Meni to ustreza. Nič ne pogrešam Ljubljane, sicer pa zelo pogosto odhajam tja.


Dolga leta ste delali kot družinski zdravnik. Veljali ste za zelo predanega, sami ste velikokrat dejali, da vam stik s pacienti v živo veliko pomeni. Kaj vas je potem potegnilo v politiko?


Nikoli v življenju nisem ničesar načrtoval. Za funkcije, ki sem jih imel, se nisem nikoli prijavljal. V politiko sem zašel po naključju, ko sem se kot ljubitelj narave odzval na načrtovani poseg v strugo reke, ki teče pod mojo hišo. Zravnati so hoteli rečni ovinek, kar bi prizadelo tam živeče živali. Tako sem prišel v stranko Zelenih. Tam so me najprej prepričali, naj kandidiram za poslanca, nato so me predlagali za ministra za zdravje.

image
»Meni je zelo žal, da danes skoraj ni več hišnih obiskov družinskih zdravnikov. Ko pridete kot zdravnik na obisk, informacije dobesedno lijejo v vas,« pravi Božidar Voljč. Foto Roman Šipić


Bi torej vi brez tega spleta okoliščin bili do upokojitve družinski zdravnik?


Bil sem tudi direktor zdravstvenega doma z ogromnim teritorijem. To je bilo zelo zanimivo delo. Veliko zdravstvenih postaj, veliko organizacijskega dela. Pri tem pa sem, seveda, delal kot družinski zdravnik.


Imeli ste torej priložnost, da ste bolnike spremljali skozi daljše obdobje.


Ja, spoznal sem tudi po tri generacije – stare starše, starše in otroke.


Ste hodili tudi na obiske na dom?


Teh je bilo ogromno. Meni je zelo žal, da danes skoraj ni več hišnih obiskov družinskih zdravnikov. Ko pridete kot zdravnik na obisk, informacije dobesedno lijejo v vas. Vidite, kako bolniki živijo. Vidite izraze na obrazih. Zlahka ugotovite, kako se razumejo med seboj. Vsi ti podatki, ki jih zdravnik takrat dobi – o tem se veliko premalo piše – ogromno prispevajo k osebnostnemu in strokovnemu razvoju. S tem dozoreva kot zdravnik.


Kdo je uničil utečeno navado hišnih obiskov zdravnikov?


Ne vem. Saj ni prepovedi hišnih obiskov. Videti je, da je tudi med zdravniki manj zanimanja za hišne obiske. Hišni obisk, zlasti če vas zbudijo ob dveh ponoči in morate iti nekam daleč, ni prijeten. Hišni obiski so posebno poglavje v družinski medicini in njihova vrednost se, po mojem mnenju, žal premalo poudarja.


Si tudi pacienti manj želijo obiskov svojih zdravnikov?


Ne ne, pacienti bi to že radi imeli. Zagotovo.


Ali v obdobju, ko ste bili minister, to še ni bilo enako aktualno, da bi se na tem položaju za to zavzeli? Da bi se to ohranilo?


Takrat ta upad še ni bil tako izrazit. Se je pa začelo omejevati število obiskov na mesec. Češ da služimo denar s hišnimi obiski, s kilometrinami itd. Čeprav smo na obiske odhajali s službenimi avtomobili, če so bili na voljo.


Kako pa kot dolgoletni praktik gledate na sedanjo krizo družinske medicine? Smo preveč specializirali to področje?

»Prej ali slej je vsak človek star in osamljen. Vedno kdo od zakoncev prvi umre in drugi ostane sam. Potem je obisk pri zdravniku zanj dogodek.«

Vzrokov je veliko in težko bi enega potegnil na plan kot glavnega. Eden je ta, da je danes bistveno več starih ljudi kot nekoč. Takih, ki so stari 80 in več. V tej starosti imaš zagotovo več bolezni hkrati. To pomeni, da je narasla pogostost obiskov bolnikov pri zdravnikih. Zato je čas, namenjen posameznemu bolniku, zelo kratek. So stvari, ki jih ni mogoče povedati zdravniku v desetih minutah. Precej minut pa zdravnik porabi še za administracijo.


Ali bi lahko rekli, da v teh razmerah postajajo oboji nervozni, bolniki in zdravniki?


Bolnik navadno želi zdravniku hitro povedati, kaj ga muči, toda tisto, kar je ključno, intimne stvari, pa ne more povedati na hitro. Zato je zelo pomembno, da ima družinski zdravnik stalni stik z bolnikom, da ga ne obravnavajo različni zdravniki. Če kot zdravnik poznaš družinske razmere, če veš, da se žena in mož ne razumeta, potem lahko, ko gospa pride in vzdihne, rečeš: »Ali je spet hudo?« In ona pokima in veš vse. Nekomu, ki ga ne pozna, pa tega ne bo povedala. Vse to so stvari, na katere se premalo pazi.


Pogosti so očitki, da zlasti starejši iz dolgčasa pretirano hodijo k zdravniku. Je to upravičen očitek ali samo odraz staromrzništva?


Prej ali slej je vsak človek star in osamljen. Vedno kdo od zakoncev prvi umre in drugi ostane sam. Potem je obisk pri zdravniku zanj dogodek ... Tam sreča ljudi, se pozdravi in poklepeta z njimi, obdrži socialni stik. Zelo hudo je, če izgubiš socialni stik ali se ga začneš celo bati ...


Ali vi niste zamerili ljudem, če so prišli k vam in ste videli, da so prišli le po kozarček pogovora?


Ne, nikoli. Jaz sem si te pogovore celo zapisoval.