Radeljski župan Alan Bukovnik je za prihod gradbincev v Vuhred izvedel od domačinov, čeprav je direkcija obnovo mostu načrtovala več let, občina pa jo je k temu ves čas nagovarjala. Bukovnik je bil tako v položaju, ko se ni smel javno pritoževati, čeprav mu je prihod izvajalcev na gradbišče, delavcev družbe SGP Pomgrad, čez noč povzročil nemalo sivih las. Najprej zaradi pogodbe o šolskih prevozih, ki so bile že podpisane za precej krajšo relacijo, ki iz Vuhreda čez most vodi v Radlje ob Dravi, in jih ni mogoče spremeniti čez noč oziroma drugače, kot nalaga zakonodaja. Podružnično šolo v Vuhredu obiskujejo le učenci prve triade, vsi drugi – skupaj jih je okoli petdeset – pa morajo k pouku v matično šolo v Radlje. Po zapori mostu se je njihova šolska pot v eno smer podaljšala s pet minut na skoraj pol ure. V težavah se je znašla tudi šesterica otrok iz naselja Havaji, ki so pred zaporo mostu k pouku v Vuhred šli kar peš čez most, zdaj pa jih kombi tja vsak dan vozi skozi Radlje in Vuzenico.
Država je poskrbela za edini možni obvoz po državni cesti med Vuhredom in Vuzenico po desnem bregu Drave, a ta je široka komaj tri metre in pol, po skoraj tridesetih letih, odkar so jo domačini zgradili s samoprispevkom, pa že v precej slabem stanju. »Direkcija RS za infrastrukturo občini in zasebnim lastnikom, ki ob cesti že zabijajo lesene količke, da bi zavarovali svojo lastnino, povzroča neprecenljivo škodo. Pričakujemo, da bodo prihodnje leto, ko bodo gradbena dela na mostu v Vuhredu končali, v celoti in na svoje stroške obnovili obvozno cesto med Vuhredom in Vuzenico. Če se to ne bo zgodilo, napovedujemo državljansko nepokorščino,« je dejal vuzeniški župan Franjo Golob.
Na Sv. Vidu požirajo prah
Promet po cesti med Vuhredom in Vuzenico se je po zapori mostu po njegovih besedah povečal za kar tristo odstotkov. »Po tej cesti vsak dan vozijo težki tovornjaki, polni lesa pa tudi gramoza. To je pot, po kateri se morajo otroci iz Vuhreda voziti zjutraj v šolo in popoldne domov. Po isti poti jih starši vozijo tudi na obšolske dejavnosti. Cesta je zaradi velikega prometa postala nevarna še posebej za prebivalce vasi Sv. Vid, kjer si ljudje ne upajo več stopiti nanjo in požirajo prah, saj morajo vozila zaradi ozkega cestišča voziti tudi po bankinah. Kdo bo ljudem poravnal škodo zaradi prahu, umazanih fasad, prašnih vrtov?« se je vprašal vuzeniški župan Golob. V Vuzenici vedo, da je obnova mostu nujna, a jih moti, da je tudi njih država o svojih namerah obvestila tik pred zdajci. »Če bi to vedeli prej, bi od direkcije zahtevali, naj najprej razširi in obnovi cesto med Vuhredom in Vuzenico, ki je v času zapore mostu ne uporabljajo le prebivalci Vuhreda, pač pa tudi hribovske občine Ribnica na Pohorju. Cesta na tej relaciji je tudi edini možni obvoz, če zaradi nesreče zaprejo glavno cesto,« je opozoril Golob.
»Ne vem, ali bomo letos še lahko imeli zelenjavni vrt pred hišo. A kar tako ga tudi ne moremo prestaviti,« je potožila gospodinja na kmetiji Grace, tik ob obvozni cesti, medtem ko se je negotovo lotevala spomladanskih del na vrtu. V Vuhredu se je prvi naval nejevolje zaradi dveletne popolne zapore mostu sicer že polegel. »Sprijaznili smo se, da drugače ne gre. Zdaj je to jasno tudi tistim, ki so vztrajali, naj bo most v času obnove zaprt samo polovično,« je povedala Metka Erjavec, predsednica krajevne skupnosti Vuhred in občinska svetnica.
Škodo zaradi zapore mostu v vaški trgovini merijo po zmanjšanju števila kupcev, v gostilni Kogal tik ob zaprtem mostu pa po precej manjšem številu gostov. »Turistov, ki so tod mimo potovali v Ribnico na Pohorje, ni, domačini ne morejo cele dneve sedeti pri nas v gostilni, delavcem z gradbišča pa je malica za štiri evre in pol predraga, zato si v trgovini kupijo sendvič in ga pojedo na gradbišču pod našo hišo. Zaradi slabšega prometa sva z možem morala odpustiti delavko. Naš župan pravi, da bo država za dodatne šolske prevoze in škodo na cestah vrnila denar. Nama nihče ne bo vrnil za izgubo dohodka,« sta prepričana Brigita in Dušan Glaser.
Petsto dvigov
Občina si na vso moč prizadeva, da bi v kraj vrnila tudi pošto. S pogodbeno, odprto v vaški trgovini, ki jo je upravljala Koroška kmetijsko-gozdarska zadruga, se ni izšlo, premična pa se jim ne zdi prava rešitev. »V gostilni Kogal so se pripravljeni spoprijeti s tem izzivom,« je vesel župan Bukovnik, a Pošte Slovenije mu o tem še ni uspelo popolnoma prepričati. V Mariboru so namreč izračunali, da je zračna razdalja med Vuhredom in Radljami ob Dravi, kjer pošto imajo, manjša od štirih kilometrov in pol, zato pošte ne potrebujejo. To je sicer res, a kaj pomaga, ko v Vuhredu nimajo golobov pismonošev, ki bi pisma po najkrajši, torej zračni razdalji dostavili v mesto, ampak morajo domačini do pošte in nazaj prevoziti kar dvajset kilometrov.
V Vuhredu vsak dan spremljajo, kaj se dogaja na gradbišču. Pravijo, da so delavci SGP Pomgrad pridni in da bodo po obnovi imeli najlepši in najbolj trden most na Dravi. Po obnovi bo precej širši. Na vsaki strani vozišča bosta tudi pločnik in kolesarska steza. Zdaj gradbinci s pomočjo potapljačev končujejo gradbena dela na zadnjem stebru mostu, medtem ko so na železniškem nadvozu, ki se mostu dotika, že končali razširitev plošče. Za domače opazovalce je bilo najbolj atraktivno podvodno betoniranje rečnih stebrov, zaradi česar so izvajalci v očeh domačinov kljub prvemu negodovanju ob njihovem prihodu izjemno v časteh.