Galerija
N'toko: Trg in konkurenca ustvarjata pofl
Intervju z Miho Blažičem, ki s svojimi blogi in kolumnami čedalje bolj postaja nekakšen mnenjski voditelj.
N'toka Ljubljana 29.7.2014
Eden najrazvpitejših slovenskih raperjev s svojimi blogi in kolumnami čedalje bolj postaja nekakšen mnenjski voditelj, borec za družbene spremembe, ogorčen nad stanjem, v katerega nas je pripeljal turbokapitalizem. Kot raper ima na Japonskem že skoraj abonma, nedavno je nastopil v New Yorku in (kot eden redkih Slovencev doslej) tudi na največjem, britanskem glasbenem festivalu Glastonbury.
Ste med redkimi slovenskimi glasbeniki, ki so nastopili na največjem britanskem festivalu Glastonbury, čeprav na enem od številnih malih odrov. Kakšni so vtisi, reakcije, kaj vam je ta nastop prinesel?
Na tako velikem festivalu, kjer je toliko različnih odrov in občinstvo prihaja in odhaja, je težko dobiti veliko pozornosti. Ti si zanje samo majhen utrinek med tisočimi glasbeniki. Iskreno, za glasbenika je bolj kakor kratkoročni učinek pomemben žig, da si nastopil na Glastonburyju.
S spletnim blogom in kolumnami dvigate precej prahu in postajate nekakšen mnenjski voditelj, čeprav ste že prej kot raper opozarjali na družbene probleme. Je bloganje bolj odzivno kakor rapanje?
Je. Preseneča me, koliko ljudi še bere članke, kolumne in bloge. Ne bi si mislil, da ima pisana beseda še vedno takšno moč. Je pa res tudi to, da je glasba, ki jo delam jaz, specifična in žanrsko omejena na določen krog poslušalcev. Moja stric in teta najbrž ne bi prišla na moj koncert, z veseljem pa prebereta moj blog.
Kar srdito se izrekate proti kapitalizmu, neoliberalizmu, komercializaciji, potrošništvu v vseh porah družbe. Od kod ta uporni duh, saj ste vendar odraščali v Los Angelesu, srcu potrošniške popmašinerije!
Ampak to še ne pomeni, da se mi tamkajšnji odnos do človeka in družbe zdi zdrav, Los Angeles ni zdrav kraj za odraščanje! (smeh) Ko gledam ljudi in družbo okrog sebe, vidim, da smo nasedli ideji, da nam bo večna rast omogočala blaginjo in razvoj, v resnici pa vidimo, da gre v nasprotno smer – da se zaradi potrebe po materialni rasti odpovedujemo osebni rasti in družbenemu napredku.
S pisanjem ste sprožili več polemik, med drugim z Aljošo Bagolo, ker je bojda kot ustvarjalec oglasa za mobilnega operaterja »ukradel« vstajniški duh in ga unovčil v potrošniški artikel, in z Janom Plestenjakom, ker zagovarja tržno konkurenčnost v glasbi. Padajo nizke ali gre le za kresanje mnenj?
Z Janom neposredno nisem imel polemike. Na njegovo izjavo se je odzvalo več glasbenikov in je dal skupinski odgovor, ki pa mene ni prepričal. Češ, kaj glasbeniki tarnamo nad razmerami, če pa nismo ustvarili ničesar, kar bi se dalo dobro prodati. On služi, kar naj bi pomenilo, da je nekaj v življenju ustvaril. To je kar precejšen povzetek današnjega časa – če je izdelek kupilo veliko ljudi, pomeni, da je kakovosten. Vse smo zreducirali na postavko »treba je služiti denar, treba je proizvajati, prodajati, trošiti«. Potreba po služenju je dobila prednost pred ustvarjanjem kakovosti.
Kako vidite slovensko glasbeno sceno? Kaj se vrti, kdo koncertira, kaj se posluša?
Že deset let ni novega glasbenega imena, ki bi napolnilo veliko dvorano. Na velikih festivalih in prireditvah nastopajo isti glasbeniki kakor leta 1998. V devetdesetih so bile v Sloveniji dobre medijske in festivalske možnosti, da so se novi bendi lahko uveljavili. Ker ni bilo vse prepuščeno le trgu, vlagalo se je v nova imena in scena se je pomlajevala. To je bila v devetdesetih še vrednota. Danes pa je vse prepuščeno samo trgu, toda vidimo, da konkurenčnost na trgu ne ustvarja bolj kakovostne ponudbe, pač pa čedalje več pofla.
Kaj je po vaše bolj prav: pustiti ljudem, da se sami odločajo, kaj bodo poslušali, ali jim vsiljevati vsebine, ki jih bodo za kakovostne določili uredniki, komisije, žirije in bo spet nekdo nekoga prikrajšal?
Saj tudi »prosti« trg ni povsem neodvisen – še vedno za njim stojijo ljudje, na primer na komercialnih radijskih postajah, ki to, kaj se bo vrtelo, določijo na podlagi telefonskih anket. Ne drži, da bi ljudje, če bi imeli povsem svobodno izbiro, izbrali prav takšen program, kot ga ima Radio 1. Seveda se morajo ljudje sami odločati, kaj bodo poslušali, ampak verjamem, da če bi jih sposobni strokovnjaki, ki se spoznajo na kakovost v glasbi, usmerjali in jim ponujali različne stvari, ne le eno, ustaljeno in prežvečeno komercialno shemo, bi se scena razvijala. Spomnite se zlatih časov slovenske popevke. Zakaj je RTV Sloveniji v 60. letih uspevalo – ker so to delali strokovnjaki, Privšek, Strniša, Ditka, za kakršne današnja popularna kultura ne bi imela posluha. Podobno bi tudi organizatorji koncertov morali dajati možnost mladim in drugačnim glasbenikom.
Kako naj organizatorji koncertov vzgajajo ljudi z alternativno glasbo, če pa v klub pride premalo ljudi, ker gredo raje žurat na Modrijane?
Če bi mediji vse vsebine ponujali enakovredno, bi bila tudi scena bolj raznolika. Ljudje gotovo hočejo nove izzive, ampak enostavno smo se odpovedali izobraževalni vlogi, tako kot so se starši in učitelji odpovedali vlogi vzgojiteljev. Jaz sem deset let nastopal po garažah in kleteh. Ko pa je moja pesem Zig zig na Valu 202 postala pesem tedna, sem v enem mesecu nastopal povsod po Sloveniji, morda tudi pred mladimi, ki bi sicer poslušali Modrijane. Torej se da, le da mediji nimajo jajc, nočejo tvegati, češ, to pa ni za naše poslušalce – nenehno se podcenjuje okus ljudi in zato se spuščajo kriteriji. Ker mislimo, da je treba ljudi ujčkati. Trg vedno ljudi ujčka, ne prevzema pa odgovornosti za razvoj scene. Sem eden redkih alternativcev, ki lahko živijo od glasbe, ampak moram zato precej hoditi v tujino. Veliko mladih talentov se ne spušča v glasbeno kariero, ker si ne morejo kaj obetati ne od medijev ne od organizatorjev.
Ampak poglejte tuje lestvice, radie, MTV – saj tudi tam zmaguje potrošniški okus in tudi tam imajo največ občinstva stari bendi s starimi uspešnicami iz 80. in 90. let! Saj veste, kdo so bili glavne zvezde Glastonburyja!
Vem, Metallica. Saj ne mislim, da je Slovenija izjema, ves svet je ujet v ta val. Ampak v Evropi alternativno sceno vsaj subvencionirajo, medtem ko je v Ameriki ali na Japonskem res vse še bolj kruto prepuščeno trgu. Tam si alternativna scena vse plačuje sama, nima dostopa do medijev, nima subvencij. In Slovenija gre čedalje bolj v to smer. Če se išče samo finančna upravičljivost za glasbeno dejavnost, na sceni obstajajo samo Plestenjaki. Če pogledate japonske lestvice, vam bo hitro jasno, kam to pelje. Človeškega življenja ne znamo več upravičiti z ničimer drugim kakor s tem, ali ustvarja profit. Kar je absurdno, saj 90 odstotkov stvari, ki jih počnemo v življenju, nima zveze z dobičkom. Zakaj imamo otroke, zakaj se částimo, zakaj se družimo? Ideja, da je edini namen človeka skrbeti za lastne sebične interese in kumulirati kapital, se ne ujema s tem, kar človek v resnici je kot družbeno bitje.
Prav zaradi teh vrednot ste pred volitvami javno podprli levo opcijo, ki ima res čudovite vrednote in ideje, vendar je vprašljiva njihova uresničitev v zdajšnjih gospodarskih in etičnih razmerah.
Uspeh se mi zdi že to, da se vračajo te ideje v družbo, v politiko. Da se menjajo obrazi. Nekaj se premika.
Hodite na Japonsko večkrat kot raper ali kot maneken?
(smeh) Gotovo kot raper! Čeprav so razmere za alternativne bende krute, je še vedno dovolj prizorišč, omejitve so samo, koliko boš imel občinstva in koliko boš zaslužil. V manekenstvu je gotovo več denarja, vsaj bilo ga je pred petimi leti, ko sem to še počel. Ko sva z ženo iskala način, kako se preživljati, in nisva mogla dobiti delovnega dovoljenja, je bila to edina možnost za tujca. Če si imel srečo – če si bil belec in si imel 180 centimetrov (smeh). Ampak glavni namen mojih obiskov Japonske so koncerti.
Ste svetovljan, živite sicer v Ljubljani – kdaj in kje pa iz vas vendarle še udari Novomeščan?
Z Novim mestom imam zelo malo stika. Če že, hodim na obiske v Šentjernej k ženinim staršem (smeh). Značajsko pa težko definiram, kaj to je, ampak točno veš, čutiš, da nisi Ljubljančan. Še vedno se počutim Dolenjca. Tudi naglas je ostal! (smeh)
Ste med redkimi slovenskimi glasbeniki, ki so nastopili na največjem britanskem festivalu Glastonbury, čeprav na enem od številnih malih odrov. Kakšni so vtisi, reakcije, kaj vam je ta nastop prinesel?
Na tako velikem festivalu, kjer je toliko različnih odrov in občinstvo prihaja in odhaja, je težko dobiti veliko pozornosti. Ti si zanje samo majhen utrinek med tisočimi glasbeniki. Iskreno, za glasbenika je bolj kakor kratkoročni učinek pomemben žig, da si nastopil na Glastonburyju.
S spletnim blogom in kolumnami dvigate precej prahu in postajate nekakšen mnenjski voditelj, čeprav ste že prej kot raper opozarjali na družbene probleme. Je bloganje bolj odzivno kakor rapanje?
Je. Preseneča me, koliko ljudi še bere članke, kolumne in bloge. Ne bi si mislil, da ima pisana beseda še vedno takšno moč. Je pa res tudi to, da je glasba, ki jo delam jaz, specifična in žanrsko omejena na določen krog poslušalcev. Moja stric in teta najbrž ne bi prišla na moj koncert, z veseljem pa prebereta moj blog.
Kar srdito se izrekate proti kapitalizmu, neoliberalizmu, komercializaciji, potrošništvu v vseh porah družbe. Od kod ta uporni duh, saj ste vendar odraščali v Los Angelesu, srcu potrošniške popmašinerije!
Ampak to še ne pomeni, da se mi tamkajšnji odnos do človeka in družbe zdi zdrav, Los Angeles ni zdrav kraj za odraščanje! (smeh) Ko gledam ljudi in družbo okrog sebe, vidim, da smo nasedli ideji, da nam bo večna rast omogočala blaginjo in razvoj, v resnici pa vidimo, da gre v nasprotno smer – da se zaradi potrebe po materialni rasti odpovedujemo osebni rasti in družbenemu napredku.
S pisanjem ste sprožili več polemik, med drugim z Aljošo Bagolo, ker je bojda kot ustvarjalec oglasa za mobilnega operaterja »ukradel« vstajniški duh in ga unovčil v potrošniški artikel, in z Janom Plestenjakom, ker zagovarja tržno konkurenčnost v glasbi. Padajo nizke ali gre le za kresanje mnenj?
Z Janom neposredno nisem imel polemike. Na njegovo izjavo se je odzvalo več glasbenikov in je dal skupinski odgovor, ki pa mene ni prepričal. Češ, kaj glasbeniki tarnamo nad razmerami, če pa nismo ustvarili ničesar, kar bi se dalo dobro prodati. On služi, kar naj bi pomenilo, da je nekaj v življenju ustvaril. To je kar precejšen povzetek današnjega časa – če je izdelek kupilo veliko ljudi, pomeni, da je kakovosten. Vse smo zreducirali na postavko »treba je služiti denar, treba je proizvajati, prodajati, trošiti«. Potreba po služenju je dobila prednost pred ustvarjanjem kakovosti.
Kako vidite slovensko glasbeno sceno? Kaj se vrti, kdo koncertira, kaj se posluša?
Že deset let ni novega glasbenega imena, ki bi napolnilo veliko dvorano. Na velikih festivalih in prireditvah nastopajo isti glasbeniki kakor leta 1998. V devetdesetih so bile v Sloveniji dobre medijske in festivalske možnosti, da so se novi bendi lahko uveljavili. Ker ni bilo vse prepuščeno le trgu, vlagalo se je v nova imena in scena se je pomlajevala. To je bila v devetdesetih še vrednota. Danes pa je vse prepuščeno samo trgu, toda vidimo, da konkurenčnost na trgu ne ustvarja bolj kakovostne ponudbe, pač pa čedalje več pofla.
Kaj je po vaše bolj prav: pustiti ljudem, da se sami odločajo, kaj bodo poslušali, ali jim vsiljevati vsebine, ki jih bodo za kakovostne določili uredniki, komisije, žirije in bo spet nekdo nekoga prikrajšal?
Saj tudi »prosti« trg ni povsem neodvisen – še vedno za njim stojijo ljudje, na primer na komercialnih radijskih postajah, ki to, kaj se bo vrtelo, določijo na podlagi telefonskih anket. Ne drži, da bi ljudje, če bi imeli povsem svobodno izbiro, izbrali prav takšen program, kot ga ima Radio 1. Seveda se morajo ljudje sami odločati, kaj bodo poslušali, ampak verjamem, da če bi jih sposobni strokovnjaki, ki se spoznajo na kakovost v glasbi, usmerjali in jim ponujali različne stvari, ne le eno, ustaljeno in prežvečeno komercialno shemo, bi se scena razvijala. Spomnite se zlatih časov slovenske popevke. Zakaj je RTV Sloveniji v 60. letih uspevalo – ker so to delali strokovnjaki, Privšek, Strniša, Ditka, za kakršne današnja popularna kultura ne bi imela posluha. Podobno bi tudi organizatorji koncertov morali dajati možnost mladim in drugačnim glasbenikom.
Kako naj organizatorji koncertov vzgajajo ljudi z alternativno glasbo, če pa v klub pride premalo ljudi, ker gredo raje žurat na Modrijane?
Če bi mediji vse vsebine ponujali enakovredno, bi bila tudi scena bolj raznolika. Ljudje gotovo hočejo nove izzive, ampak enostavno smo se odpovedali izobraževalni vlogi, tako kot so se starši in učitelji odpovedali vlogi vzgojiteljev. Jaz sem deset let nastopal po garažah in kleteh. Ko pa je moja pesem Zig zig na Valu 202 postala pesem tedna, sem v enem mesecu nastopal povsod po Sloveniji, morda tudi pred mladimi, ki bi sicer poslušali Modrijane. Torej se da, le da mediji nimajo jajc, nočejo tvegati, češ, to pa ni za naše poslušalce – nenehno se podcenjuje okus ljudi in zato se spuščajo kriteriji. Ker mislimo, da je treba ljudi ujčkati. Trg vedno ljudi ujčka, ne prevzema pa odgovornosti za razvoj scene. Sem eden redkih alternativcev, ki lahko živijo od glasbe, ampak moram zato precej hoditi v tujino. Veliko mladih talentov se ne spušča v glasbeno kariero, ker si ne morejo kaj obetati ne od medijev ne od organizatorjev.
Ampak poglejte tuje lestvice, radie, MTV – saj tudi tam zmaguje potrošniški okus in tudi tam imajo največ občinstva stari bendi s starimi uspešnicami iz 80. in 90. let! Saj veste, kdo so bili glavne zvezde Glastonburyja!
Vem, Metallica. Saj ne mislim, da je Slovenija izjema, ves svet je ujet v ta val. Ampak v Evropi alternativno sceno vsaj subvencionirajo, medtem ko je v Ameriki ali na Japonskem res vse še bolj kruto prepuščeno trgu. Tam si alternativna scena vse plačuje sama, nima dostopa do medijev, nima subvencij. In Slovenija gre čedalje bolj v to smer. Če se išče samo finančna upravičljivost za glasbeno dejavnost, na sceni obstajajo samo Plestenjaki. Če pogledate japonske lestvice, vam bo hitro jasno, kam to pelje. Človeškega življenja ne znamo več upravičiti z ničimer drugim kakor s tem, ali ustvarja profit. Kar je absurdno, saj 90 odstotkov stvari, ki jih počnemo v življenju, nima zveze z dobičkom. Zakaj imamo otroke, zakaj se částimo, zakaj se družimo? Ideja, da je edini namen človeka skrbeti za lastne sebične interese in kumulirati kapital, se ne ujema s tem, kar človek v resnici je kot družbeno bitje.
Prav zaradi teh vrednot ste pred volitvami javno podprli levo opcijo, ki ima res čudovite vrednote in ideje, vendar je vprašljiva njihova uresničitev v zdajšnjih gospodarskih in etičnih razmerah.
Uspeh se mi zdi že to, da se vračajo te ideje v družbo, v politiko. Da se menjajo obrazi. Nekaj se premika.
Hodite na Japonsko večkrat kot raper ali kot maneken?
(smeh) Gotovo kot raper! Čeprav so razmere za alternativne bende krute, je še vedno dovolj prizorišč, omejitve so samo, koliko boš imel občinstva in koliko boš zaslužil. V manekenstvu je gotovo več denarja, vsaj bilo ga je pred petimi leti, ko sem to še počel. Ko sva z ženo iskala način, kako se preživljati, in nisva mogla dobiti delovnega dovoljenja, je bila to edina možnost za tujca. Če si imel srečo – če si bil belec in si imel 180 centimetrov (smeh). Ampak glavni namen mojih obiskov Japonske so koncerti.
Ste svetovljan, živite sicer v Ljubljani – kdaj in kje pa iz vas vendarle še udari Novomeščan?
Z Novim mestom imam zelo malo stika. Če že, hodim na obiske v Šentjernej k ženinim staršem (smeh). Značajsko pa težko definiram, kaj to je, ampak točno veš, čutiš, da nisi Ljubljančan. Še vedno se počutim Dolenjca. Tudi naglas je ostal! (smeh)
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji