Na desetine nagrajenih dokumentarnih filmov
Uspešni filmar, zna ujeti svet, ki izginja, se približati ljudem in živalim
Odpri galerijo
Tinček Ivanuša je poslal 70 filmov na različne festivale in dobil 70 nagrad in priznanj. FOTO:Leon Vidic
Po več kot 120 potovanjih po vsej Sloveniji v njegovi nepogrešljivi »katrci« in s filmsko kamero je Ptujčan Tinček Ivanuša pravkar končal dokumentarni film o kozolcih na Slovenskem. Tudi tega svojega dokumentarca je ustvarjal v tistega malo prostega časa, ki mu še ostaja ob vsem drugem delu: Le pet minut dolžine manjka filmu do polne ure; premiera bo letos jeseni na Ptuju – vsi najlepši, najstarejši, najzanimivejši in posebni kozolci so s tem dobili filmski spomenik. Tako kot že mnoge stvari,
Na 70 mednarodnih filmskih festivalih sem doslej sodeloval. Tako na okroglo se jih je doslej nabralo. Bili so na Japonskem, v Švici, Nemčiji, Italiji, Avstriji, Jugoslaviji, na Slovaškem ... pa saj se je zdaj tako na hitro težko spomniti, kje vse. Poslal sem 70 filmov na te festivale in dobil 70 nagrad in priznanj. Mnoge za najboljši film, precej za filme v posebnih kategorijah. A vsak poslani film doslej je bil nagrajen. Sem skromen človek in mi je vsaka lastna hvala zelo tuja, a so takšne pač številke in dejstva.
Nimam časa za to. Na podelitve po svetu ne hodim. Bil sem le po enkrat v Avstriji, Italiji in Sarajevu.
Posnel sem precej filmov o živalih. Rad imam živali in nikoli mi ni žal časa, ki je potreben, da jih spoznavam in da se jim po možnosti čimbolj približam. Potem so filmi o svetu, ki izginja. O ljudeh, opravilih in običajih, kot so peka kruha, ročna košnja in žetev, volovska vožnja tovora s košaro, ki se vleče po zemlji kot sani. Pa filmi o pomembnih ljudeh, kot sta bila Janez Puh in dr. Vladimir Bračič, Haložan in prvi rektor mariborske univerze. Sam sem kmečki človek, iz Šalovcev med Miklavžem pri Ormožu in Središčem ob Dravi. Zato imam rad podeželje in preproste kmečke ljudi. Haložane imam najraje, ker so skromni in so mi povsod in vedno pomagali ter vedno odpirali vrata.
Dva haloška možakarja sta mi nosila tiste velike haloške koše v hrib, da sem ju posnel z vseh kotov in položajev. Mokra sta bila od znoja, da je kar teklo z njiju. A Haložani so še mnogi takega težkega dela vajeni. Nič nista negodovala. Potem smo se še večkrat srečali in s solzami v očeh obujali spomine. Kako smo se razveselili drug drugega, vam ne znam opisati. Z ljudmi moraš čutiti, potem te sprejmejo, potem ti jih uspe nagovoriti na karkoli si že zamisliš.
Imel sem po šolanju svoj servis radijskih in televizijskih aparatov. To me je zelo zanimalo. Že v vojski sem vsak dan po tri ure študiral televizijsko tehniko, shematske prikaze, modele in rešitve. Bil sem na izpopolnjevanju v Nemčiji in vedno sem hotel nekaj več videti in vedeti. Za filme pa sem imel odličnega mentorja, po naključju sem spoznal urednika Filmskih novosti iz Beograda Branka Kosića. Leta 1980 sem na Dravi pri Ptuju snemal galebe in bil je tam s pravo filmsko kamero. Pa sem ga prosil, ali si lahko vse to malo ogledam. Čez teden ali dva pa sem od njega dobil po pošti knjigo o filmskem snemanju. Pozneje se je preselil v Ljubljano kot dopisnik iz Slovenije in dela Hrvaške. Spoprijateljila sva se in bil mi je kot oče, čika Branko sem ga klical. Štiri leta sva zelo dobro sodelovala. Nič me ni silil, nič nagovarjal. Ko sem posnel, sva pregledovala, komentirala; prihajal je k nam domov in me je ogromno naučil.
Vedno rad vprašam pametne ljudi. In sem jim hvaležen, če mi kaj povedo. Pri dokumentarcu o kozolcih sem sodeloval z dr. Janezom Bogatajem in dr. Vitom Hazlerjem, pa s konservatorjem mag. Dušanom Štepcem in seveda še mnogimi drugimi. Poznavalec kozolcev Lojze Gregorčič iz Šentruperta mi je ogromno pomagal, pa seveda tudi Dežela kozolcev, tudi iz Šentruperta. Ogromno pričevalcev, lastnikov in poznavalcev kozolcev sem vključil, vse pokrajine s kozolci na Slovenskem sem oblezel in posnel, tudi najstarejšega prek dvesto let starega Turkovega toplarja v Suhi krajini, pa tudi nekaj že razpadajočih.
Večino vaših dokumentarcev so lahko že večkrat videli gledalci nacionalne televizije.
Televizijec Drago Pečko mi je veliko pomagal iz anonimnosti. Čisto vse, kar sem prinesel na nacionalko v Ljubljano, so predvajali, celo po večkrat.
Že 27 let imam svojo televizijo na Ptuju. Videoprodukcija Tinček Ivanuša. Informativne in druge oddaje sem najprej pripravljal enkrat na mesec, zdaj vsak teden. V sodelovanju z voditeljico Nado Kotar ustvarjava tedenske oddaje po vseh dogodkih v naši okolici. Posnamem dogajanje, uredim oddajo, zmontiram, pripravim celo tekste sam in sam sem tudi tehnik za oddajanje. Delam po 15 ur na dan, od šeste zjutraj do devete zvečer. To je moj delovni čas, to najbolj ve moja družina. Vsak dan, petek in svetek. Dokler mi bo zdravje dopuščalo, ne bom odnehal. V studio sem vgradil vse svoje življenje. Samo jaz lahko sebi delam zastonj, če je treba, izgube pa si s tem ne morem narediti. V resnici pa mi manjka samo čas, tega imam pa res premalo.
Povedal sem prijatelju, da bom poskusil petelina naučiti voziti voziček. Pa me je samo nejeverno gledal in rekel: »Sem mislil, da si pameten, zdaj pa imaš nemogoče ideje.« Takratno vodstvo podjetja Perutnina pa mi je zaupalo in mi dalo enega od petelinov iz svoje jate: »Vemo, da si trmast in vztrajen; če bo kdo to naredil, boš ti!« Pol leta sva se s petelinom spoznavala. Postala sva prava prijatelja. Potem sem ga začel učiti. Najprej voziti majhen lojtrski voz. Treba ga je bilo narediti, sam pa sem pogruntal, kako ga bomo vpregli. Eden najsrečnejših mojih dni je bil, ko je prvič potegnil voz za seboj. Potem pa je šlo lažje. Vozil je, kjer sem hotel. Enkrat sem mu na voz naložil klobase, da jih je peljal po ptujskih ulicah. Turisti so skoraj onemeli, saj jim ni bilo jasno, da je to mogoče.
Znal je voziti voz, nositi koš z živimi piščančki, streljati, se sankati, plačevati na blagajni in tudi smučati.
Tudi pri smučanju sva imela vrsto problemov – potreboval je čevlje in smuči. Sam sem narisal čevlje in naredil vzorce, čevljar pa jih je izdelal po mojih predlogih – ene za vsakdanjik in druge za praznike. Potem pa je že bil pripravljen, da stopi na najmanjše Elanove smuči. Težko ga je bilo navaditi na obuvalo, sprva je bil zelo neroden. Po dveletnih pripravah je že zmogel smučati na snegu do tristo metrov daleč.
Da, peljal je pred začetkom prave tekme, seveda ne po celotni progi, pred takratno zmagovalko Matejo Svet. Ljudje so v cilju najprej mislili, da je lesen in ne živ, tako mirno je odpeljal skozi cilj. Kurenti so ga glasno spodbujali, navijači pa vzklikali njegovo ime. Naprosil sem tekmovalce, da so pozirali na odru za zmagovalce s Kokom na najvišji stopnici. In predsednik Janez Drnovšek, ki je takrat podeljeval medalje, je v mojem filmu, tako sem ga namreč zmontiral, podelil medaljo tudi Koku. Ko je predsednik videl ta film, se je od srca nasmejal in pisno dovolil objavo na TV Sloveniji.
Pa tisti Koko neustrašni, ki je navdušil Japonce. Pa Koko v šoli, kjer pri glasbenem pouku blesti, riše notno črtovje in pred tablo poje ...
Ko sem prvič sodeloval v Tokiu, so me poklicali domov in spraševali, kako sem naredil takšen film. Nič jim ni bilo jasno, film ni bil animacija, v njem je bil dejansko posnet petelin, ki ga napade lisica in ki se ji potem maščuje ter jo na koncu celo ustreli. Tam je sodelovalo več kot tisoč avtorjev z vsega sveta. Potem pa so poklicali še enkrat in me vprašali, ali mi prinesejo priznanje na Ptuj ali v Ljubljano. Izročili so mi ga v enem od ljubljanskih hotelov. Potem pa mi je nekaj časa pozneje znanec iz Avstrije povedal, da so o tem filmu in priznanju poročali v mednarodnih novicah.
Tistega o velikonočnici. Na TV Ljubljana so pokazali moj film. CNN je tisto leto med šest najboljših reportaž uvrstil ta moj film. V njem sem pokazal, kako potuje seme te edinstvene rastline z vetrom, ki ga odloži na prvem možnem rastišču. V smeri urnega kazalca se kot sveder zarije v zemljo. Če pa ugotovi, da rastišče in zemlja nista primerna, se spet v drugo stran odvije iz zemlje in počaka na veter, da ga odnese na drugo mesto. Seme ima energijo za dvojno iskanje primernega prostora za rast. Film smo posneli na Boču s pomočjo poznavalca Franca Tobiasa, ki je dve desetletji proučeval velikonočnico in ji nazadnje na Boču postavil celo spomenik.
Na majhnem dravskem otoku pred Ptujem se je stiskala kolonija rečnih galebov. Ni pa bilo jasno, zakaj je toliko mrtvih mladičev med njimi. Tja sem spravil šotor, da so se navadili nanj, potem pa skozi luknjo dolgo opazoval in snemal, kaj se dogaja. Življenjski prostor je bil za galebe premajhen in spoznanje je bilo kruto. Komaj sta starša zapustila majhnega galeba v gnezdu in odletela po hrano, je bližnji stari galeb iz sosednjega gnezda silovito kljunil mladiča točno v glavo in ga z enim udarcem ubil.
Da, ker me te posebej privlačijo. Posnel sem dve mladi lisici, ki poskušata splezati po deblu močno nagnjenega drevesa, pa po dobrih dveh metrih ne moreta naprej in vsaka posebej pade na tla. Potem si poskušata pomagati, ko pa zares ne gre, se divje stepeta pod deblom. Pa o sinicah in čukih so zgodbe zanimive. Ali pa tista o dveh malih pogorelčkih, ki neutrudno hranita nekajkrat večjega »mladiča« v svojem gnezdu, je pa v resnici kukavica, ki iz gnezda izrine vse njune mladiče.
Nekoč sem bil član kluba Citroenovih spačkov. Tudi tekmoval sem. Enkrat sem dobil nagrado za najlepše opremljen avto. Popisal sem ga s svojimi različnimi verzi. Še miličniki so se zabavali ob napisu na mojem avtu: Miličniki so fajn ljudje, na miru spačka mi puste; vedo, da spaček ni falot, na cesti velik je gospod.
Kje vse so strokovne žirije videle dokumentarce, ki so prispeli s Ptuja?
Na 70 mednarodnih filmskih festivalih sem doslej sodeloval. Tako na okroglo se jih je doslej nabralo. Bili so na Japonskem, v Švici, Nemčiji, Italiji, Avstriji, Jugoslaviji, na Slovaškem ... pa saj se je zdaj tako na hitro težko spomniti, kje vse. Poslal sem 70 filmov na te festivale in dobil 70 nagrad in priznanj. Mnoge za najboljši film, precej za filme v posebnih kategorijah. A vsak poslani film doslej je bil nagrajen. Sem skromen človek in mi je vsaka lastna hvala zelo tuja, a so takšne pač številke in dejstva.
Pa čakal na podelitve priznanj?
Nimam časa za to. Na podelitve po svetu ne hodim. Bil sem le po enkrat v Avstriji, Italiji in Sarajevu.
Ti dokumentarci so zelo različni, široko vsebino zajemajo. Kaj vse?
Posnel sem precej filmov o živalih. Rad imam živali in nikoli mi ni žal časa, ki je potreben, da jih spoznavam in da se jim po možnosti čimbolj približam. Potem so filmi o svetu, ki izginja. O ljudeh, opravilih in običajih, kot so peka kruha, ročna košnja in žetev, volovska vožnja tovora s košaro, ki se vleče po zemlji kot sani. Pa filmi o pomembnih ljudeh, kot sta bila Janez Puh in dr. Vladimir Bračič, Haložan in prvi rektor mariborske univerze. Sam sem kmečki človek, iz Šalovcev med Miklavžem pri Ormožu in Središčem ob Dravi. Zato imam rad podeželje in preproste kmečke ljudi. Haložane imam najraje, ker so skromni in so mi povsod in vedno pomagali ter vedno odpirali vrata.
Za snemanje vsakdanjih opravil si morajo ljudje vzeti čas, treba je kadre ponavljati, včasih celo več dni. So se ljudje kaj jezili pri tem?
Dva haloška možakarja sta mi nosila tiste velike haloške koše v hrib, da sem ju posnel z vseh kotov in položajev. Mokra sta bila od znoja, da je kar teklo z njiju. A Haložani so še mnogi takega težkega dela vajeni. Nič nista negodovala. Potem smo se še večkrat srečali in s solzami v očeh obujali spomine. Kako smo se razveselili drug drugega, vam ne znam opisati. Z ljudmi moraš čutiti, potem te sprejmejo, potem ti jih uspe nagovoriti na karkoli si že zamisliš.
Kako pa ste sploh prišli do filmov?
Imel sem po šolanju svoj servis radijskih in televizijskih aparatov. To me je zelo zanimalo. Že v vojski sem vsak dan po tri ure študiral televizijsko tehniko, shematske prikaze, modele in rešitve. Bil sem na izpopolnjevanju v Nemčiji in vedno sem hotel nekaj več videti in vedeti. Za filme pa sem imel odličnega mentorja, po naključju sem spoznal urednika Filmskih novosti iz Beograda Branka Kosića. Leta 1980 sem na Dravi pri Ptuju snemal galebe in bil je tam s pravo filmsko kamero. Pa sem ga prosil, ali si lahko vse to malo ogledam. Čez teden ali dva pa sem od njega dobil po pošti knjigo o filmskem snemanju. Pozneje se je preselil v Ljubljano kot dopisnik iz Slovenije in dela Hrvaške. Spoprijateljila sva se in bil mi je kot oče, čika Branko sem ga klical. Štiri leta sva zelo dobro sodelovala. Nič me ni silil, nič nagovarjal. Ko sem posnel, sva pregledovala, komentirala; prihajal je k nam domov in me je ogromno naučil.
Pa sedanje sodelovanje s strokovnjaki?
Vedno rad vprašam pametne ljudi. In sem jim hvaležen, če mi kaj povedo. Pri dokumentarcu o kozolcih sem sodeloval z dr. Janezom Bogatajem in dr. Vitom Hazlerjem, pa s konservatorjem mag. Dušanom Štepcem in seveda še mnogimi drugimi. Poznavalec kozolcev Lojze Gregorčič iz Šentruperta mi je ogromno pomagal, pa seveda tudi Dežela kozolcev, tudi iz Šentruperta. Ogromno pričevalcev, lastnikov in poznavalcev kozolcev sem vključil, vse pokrajine s kozolci na Slovenskem sem oblezel in posnel, tudi najstarejšega prek dvesto let starega Turkovega toplarja v Suhi krajini, pa tudi nekaj že razpadajočih.
Večino vaših dokumentarcev so lahko že večkrat videli gledalci nacionalne televizije.
Televizijec Drago Pečko mi je veliko pomagal iz anonimnosti. Čisto vse, kar sem prinesel na nacionalko v Ljubljano, so predvajali, celo po večkrat.
Videli pa so to tudi gledalci vaše osebne ptujske televizije.
Že 27 let imam svojo televizijo na Ptuju. Videoprodukcija Tinček Ivanuša. Informativne in druge oddaje sem najprej pripravljal enkrat na mesec, zdaj vsak teden. V sodelovanju z voditeljico Nado Kotar ustvarjava tedenske oddaje po vseh dogodkih v naši okolici. Posnamem dogajanje, uredim oddajo, zmontiram, pripravim celo tekste sam in sam sem tudi tehnik za oddajanje. Delam po 15 ur na dan, od šeste zjutraj do devete zvečer. To je moj delovni čas, to najbolj ve moja družina. Vsak dan, petek in svetek. Dokler mi bo zdravje dopuščalo, ne bom odnehal. V studio sem vgradil vse svoje življenje. Samo jaz lahko sebi delam zastonj, če je treba, izgube pa si s tem ne morem narediti. V resnici pa mi manjka samo čas, tega imam pa res premalo.
Pa ga kljub temu najdete celo za na videz brezupno učenje in dresiranje petelina?
Povedal sem prijatelju, da bom poskusil petelina naučiti voziti voziček. Pa me je samo nejeverno gledal in rekel: »Sem mislil, da si pameten, zdaj pa imaš nemogoče ideje.« Takratno vodstvo podjetja Perutnina pa mi je zaupalo in mi dalo enega od petelinov iz svoje jate: »Vemo, da si trmast in vztrajen; če bo kdo to naredil, boš ti!« Pol leta sva se s petelinom spoznavala. Postala sva prava prijatelja. Potem sem ga začel učiti. Najprej voziti majhen lojtrski voz. Treba ga je bilo narediti, sam pa sem pogruntal, kako ga bomo vpregli. Eden najsrečnejših mojih dni je bil, ko je prvič potegnil voz za seboj. Potem pa je šlo lažje. Vozil je, kjer sem hotel. Enkrat sem mu na voz naložil klobase, da jih je peljal po ptujskih ulicah. Turisti so skoraj onemeli, saj jim ni bilo jasno, da je to mogoče.
In naučili ste ga smučati?
Znal je voziti voz, nositi koš z živimi piščančki, streljati, se sankati, plačevati na blagajni in tudi smučati.
Tudi pri smučanju sva imela vrsto problemov – potreboval je čevlje in smuči. Sam sem narisal čevlje in naredil vzorce, čevljar pa jih je izdelal po mojih predlogih – ene za vsakdanjik in druge za praznike. Potem pa je že bil pripravljen, da stopi na najmanjše Elanove smuči. Težko ga je bilo navaditi na obuvalo, sprva je bil zelo neroden. Po dveletnih pripravah je že zmogel smučati na snegu do tristo metrov daleč.
In nastopil na Zlati lisici pod Pohorjem?
Da, peljal je pred začetkom prave tekme, seveda ne po celotni progi, pred takratno zmagovalko Matejo Svet. Ljudje so v cilju najprej mislili, da je lesen in ne živ, tako mirno je odpeljal skozi cilj. Kurenti so ga glasno spodbujali, navijači pa vzklikali njegovo ime. Naprosil sem tekmovalce, da so pozirali na odru za zmagovalce s Kokom na najvišji stopnici. In predsednik Janez Drnovšek, ki je takrat podeljeval medalje, je v mojem filmu, tako sem ga namreč zmontiral, podelil medaljo tudi Koku. Ko je predsednik videl ta film, se je od srca nasmejal in pisno dovolil objavo na TV Sloveniji.
To je bil le eden od sedmih filmov s Kokom.
Pa tisti Koko neustrašni, ki je navdušil Japonce. Pa Koko v šoli, kjer pri glasbenem pouku blesti, riše notno črtovje in pred tablo poje ...
Kako pa z Japonske potem pride zlata plaketa na Ptuj?
Ko sem prvič sodeloval v Tokiu, so me poklicali domov in spraševali, kako sem naredil takšen film. Nič jim ni bilo jasno, film ni bil animacija, v njem je bil dejansko posnet petelin, ki ga napade lisica in ki se ji potem maščuje ter jo na koncu celo ustreli. Tam je sodelovalo več kot tisoč avtorjev z vsega sveta. Potem pa so poklicali še enkrat in me vprašali, ali mi prinesejo priznanje na Ptuj ali v Ljubljano. Izročili so mi ga v enem od ljubljanskih hotelov. Potem pa mi je nekaj časa pozneje znanec iz Avstrije povedal, da so o tem filmu in priznanju poročali v mednarodnih novicah.
Tudi CNN je opazil vaš film ...
Tistega o velikonočnici. Na TV Ljubljana so pokazali moj film. CNN je tisto leto med šest najboljših reportaž uvrstil ta moj film. V njem sem pokazal, kako potuje seme te edinstvene rastline z vetrom, ki ga odloži na prvem možnem rastišču. V smeri urnega kazalca se kot sveder zarije v zemljo. Če pa ugotovi, da rastišče in zemlja nista primerna, se spet v drugo stran odvije iz zemlje in počaka na veter, da ga odnese na drugo mesto. Seme ima energijo za dvojno iskanje primernega prostora za rast. Film smo posneli na Boču s pomočjo poznavalca Franca Tobiasa, ki je dve desetletji proučeval velikonočnico in ji nazadnje na Boču postavil celo spomenik.
Iz takih filmov izvemo veliko novega!
Na majhnem dravskem otoku pred Ptujem se je stiskala kolonija rečnih galebov. Ni pa bilo jasno, zakaj je toliko mrtvih mladičev med njimi. Tja sem spravil šotor, da so se navadili nanj, potem pa skozi luknjo dolgo opazoval in snemal, kaj se dogaja. Življenjski prostor je bil za galebe premajhen in spoznanje je bilo kruto. Komaj sta starša zapustila majhnega galeba v gnezdu in odletela po hrano, je bližnji stari galeb iz sosednjega gnezda silovito kljunil mladiča točno v glavo in ga z enim udarcem ubil.
Je še veliko nenavadnih zgodb na vaših filmskih zapisih?
Da, ker me te posebej privlačijo. Posnel sem dve mladi lisici, ki poskušata splezati po deblu močno nagnjenega drevesa, pa po dobrih dveh metrih ne moreta naprej in vsaka posebej pade na tla. Potem si poskušata pomagati, ko pa zares ne gre, se divje stepeta pod deblom. Pa o sinicah in čukih so zgodbe zanimive. Ali pa tista o dveh malih pogorelčkih, ki neutrudno hranita nekajkrat večjega »mladiča« v svojem gnezdu, je pa v resnici kukavica, ki iz gnezda izrine vse njune mladiče.
Je veliko nenavadnih peripetij v življenju človeka, ki živi in dela tako intenzivno?
Nekoč sem bil član kluba Citroenovih spačkov. Tudi tekmoval sem. Enkrat sem dobil nagrado za najlepše opremljen avto. Popisal sem ga s svojimi različnimi verzi. Še miličniki so se zabavali ob napisu na mojem avtu: Miličniki so fajn ljudje, na miru spačka mi puste; vedo, da spaček ni falot, na cesti velik je gospod.
