Deželna banka bo zaprla enajst poslovalnic, kaj odgovarja minister?

Deželna banka Slovenije je napovedala zapiranje enajstih poslovalnic, kar je še en primer krčenja storitev v manjših krajih. Minister Aleksander Jevšek, ki je pristojen za regionalni razvoj, je napovedal ustanovitev točk, na katerih bodo prebivalci lahko opravili več storitev, od podaljšanja vozniškega dovoljenja do opravljanja bančnih storitev. Jevšek je odgovoren tudi za kohezijo. Slovenija je ponovno nekoliko padla na lestvici koriščenja denarja EU. Minister je zagotovil, da država v bruseljski blagajni ne bo pustila niti centa.

Zapiranje bančnih poslovalnic in bankomatov, pošt, bencinskih servisov in še česa se ni začelo zdaj, temveč je daljši trend. Se strinjate z oceno, da se dostopnost številnih osnovnih storitev na podeželju slabša?

Pravilno ugotavljate. Temu trendu smo priča v zadnjih desetih, petnajstih letih. Ne gre samo za banke in poštne poslovalnice. Še bolj skrb vzbujajoče je, da se iz posameznih regij selijo v večja mesta tudi regijske komisije za ugotavljanje stopnje invalidnosti, zato morajo že tako telesno prizadeti ljudje potovati z oddaljenega območja do komisije. Pred leti smo bili tudi priča precej obsežnemu zapiranju policijskih oddelkov in policijskih postaj na odmaknjenih območjih. To je prav tako skrb vzbujajoče, ker vpliva na občutek in varnost ljudi, ki živijo na obrobju. Seveda v času digitalizacije in pritiskov na državna podjetja, da ustvarjajo dobičke, ta racionalizirajo poslovanje. Tega mlajši in bolj mobilni ljudje, ki so tudi bolj digitalno ozaveščeni, morda ne čutijo, prizadeti so tisti, ki tega ne znajo in ne zmorejo.

Kritiziranje bank, pošte in javne uprave ne vodi do rešitve. Slednjo je treba najti v iskanju novih modelov, kako javne storitve kljub nasprotnemu trendu vseeno ohraniti blizu uporabnikov. Na ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj, ki je nosilec aktivnosti skladnega regionalnega razvoja, smo koordinatorji in povezovalci vseh deležnikov, ki so tako ali drugače vključeni v te procese. Tako ustanov, ki zapirajo, kot občinskih združenj, lokalnih skupnosti, regijskih razvojnih agencij, ki vztrajajo, da morajo biti te usluge na razpolago državljanom. Sklicali smo sestanek, ki je bil deležen velikega odziva bank, pošte, lokalnih skupnosti in ministrstev. Dogovorili smo se, da ne bomo samo opozarjali na težave, ampak bomo tudi iskali rešitve.

Kje vidite rešitve?

Rešitve iščemo predvsem v široki mreži poštnih poslovalnic. V tistih, ki so na bolj odmaknjenih območjih, bi združili vrsto nalog, ki bi jih lahko opravljala neka oseba javnega zaupanja. Rešitve iščemo v smeri one-stop-shop oziroma točke, na kateri bo lahko občan opravil več storitev, bodisi s področja upravnih zadev bodisi bo lahko dvignil gotovino. Paradoksalno je, da smo poslovanje z gotovino zaščitili kot ustavno kategorijo, zapiramo pa bankomate na najbolj odmaknjenih območjih. Na tej točki, ki bo lahko združevala območje več občin, bo lahko občan prišel do različnih storitev oziroma mu bo na voljo nekdo, ki ima znanje o digitalnih orodjih in mu bo lahko na ta način pomagal.

Stvari se premikajo tudi na drugih področjih. Ministrstvo za javno upravo je že vložilo v parlament predlog zakona o prenosu nekaterih zadev s področja javne uprave na pošte. Ta zakon je bil prejšnji teden sprejet. Ministrstvo za finance pripravlja zakon, ki je usklajen z evropsko uredbo, ki predpisuje, kakšna gostota bankomatov mora biti na razpolago državljanom. Smo torej na pravi poti do reševanja teh težav in bomo lahko tam, kjer so pošte morda začasno skrajšale delovni čas ali zaprle poslovalnice, začeli pilotne projekte. Delovna skupina za iskanje teh rešitev že deluje. Ko bo pripravila predloge in bomo postavili pilotne projekte, bomo našli tudi vire financiranja za delovanje teh pilotnih projektov in potem s ciljem trajne rešitve ta problem nagovorili.

Kakšne storitve bi torej lahko bile na teh točkah, ki bodo v poštni poslovalnici?

Omenil sem nekatere vrste storitev s področja javne uprave, recimo podaljšanje vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice, področja poštne dejavnosti in poslovanja z gotovino, morda tudi nekatere bančne storitve. Včasih ljudje s podeželja nimajo vseh znanj, ki so potrebna v sodobnem času, ki zahteva nenehno učenje, in prav je, da najdejo tudi nasvet, kako prodati zemljo, kako opraviti nakup ali prepis premoženja. Torej, včasih mora biti oseba javnega zaupanja na razpolago samo za pogovor in nasvet. Spominjam se, da je bilo tako včasih v krajevnih uradih, ki so delovali po manjših krajih, kjer so ljudje – pa naj se sliši še tako paradoksalno –, ki so bili osamljeni ali so se počutili negotove, našli prostor za pogovor in dobili občutek varnosti.

V prihodnje bo treba več znanja, energije in aktivnosti vložiti v črpanje sredstev prek centraliziranih razpisov, je opozoril minister Aleksander Jevšek. FOTO: Jože Suhadolnik

Kdaj pričakujete, da bodo prvi pilotni projekti zaživeli?

Mislim, da bo delovna skupina hitro identificirala območja in vsebine, tako da bomo prvi pilotni projekt lahko začeli še pred ali takoj po poletju.

Pošta tega verjetno ne bo financirala. Bo šlo za državno sofinanciranje?

Pošta in banke imajo svoja pravila financiranja in ne zdi se mi prav, da nekatere občine prevzemajo stroške bankomatov in delovanja nekaterih bank oziroma pošt. To ni stvar občinskega ali državnega proračuna. Denar bomo našli v mehanizmih financiranja skladnega regionalnega razvoja ali prek tako imenovanega norveškega sklada, ki financira točke, na katerih ranljive skupine državljanov dobijo pomoč.

Regionalne razlike so se v zadnjih desetih letih povečale, saj je večina regij v tem času povečala zaostanek za državnim povprečjem po ustvarjenem BDP na prebivalca. Je tak trend sploh mogoče preobrniti?

To je velik izziv za vsako državo članico Evropske unije, ne samo za Slovenijo. O tem se veliko pogovarjamo tudi na svetih ministrov za kohezijo in regionalni razvoj. Leta 2011 smo spremenili zakon o skladnem regionalnem razvoju, vendar se od takrat te razlike niso zmanjšale, ampak so se še povečale. Osrednjeslovenska regija je pobegnila drugim v razvoju, saj dosega približno 150 odstotkov povprečja BDP, medtem ko najnižje razvita zasavska regija le 55 odstotkov BDP. Samo osrednjeslovenska regija je po BDP nad državnim povprečjem, vse druge so pod tem. To se je zgodilo zaradi zelo velike centralizacije države.

Regionalne razlike so se v zadnjem desetletju povečale

Predvsem zavarovalniški in bančni sektor v Ljubljani sta doživela izreden vzpon. Največ ljudi, ki se vsak dan vozijo na delo v Ljubljano, je zaposlenih prav v teh sektorjih. V centru države se je zelo skoncentriralo vlaganje v znanost, v nekatere izobraževalne institucije, univerzitetno infrastrukturo in zdravstvo. Z novelo zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in posledično z akcijskimi načrti po posameznih regijah si želimo pospešiti razvoj vseh regij. Naš cilj je, da tudi druge regije postanejo nadpovprečno razvite.

Da ne bo pomote – ne govorimo o ustanavljanju pokrajin, ampak o dvanajstih razvojnih regijah, v katerih lahko z ustreznimi merilnimi enotami razvoja spremljamo skladen regionalni razvoj. Verjetno je bila v preteklosti ena od večjih napak, da smo za razvoj celotne države in vseh teh dvanajst razvojnih regij uporabljali enaka merila in cilje. Vendar je vsaka regija sui generis in potrebuje svoje programe razvoja na področju znanosti, umetne inteligence, turizma, industrije in še bi lahko našteval. Sprejetju tega zakona bo sledilo sprejetje strategije skladnega regionalnega razvoja, ki je pripravljena in upam, da bo sprejeta v tem mandatu. Na podlagi strategije bodo lahko posamezne regije pripravile akcijske načrte. Veliko regij ima te že pripravljene. Temu bodo sledili konkretni projekti, ki jih bomo sofinancirali z integralnimi in evropskimi sredstvi ter sredstvi iz regij. Prepričani smo, da bo regionalni razvoj po meri posamezne regije pripomogel k temu, da bo več ljudi imelo službo blizu doma ter ne bo potrebe po vsakodnevni vožnji in zaposlitvi v velikih krajih, kot so Ljubljana, Maribor in Celje.

Kako preprečiti, da bi v regionalnem dogovoru največja mesta največ pridobila, manjša pa ostala z drobtinicami?

Veliko govorimo o centralizaciji države, toda treba se je zavedati, da se lahko centralizacija pojavlja tudi znotraj posameznih regij. Velik izziv bo na regijskih razvojnih svetih načrtovati razvoj posameznih območij v regiji. Tako kot smo mi na državni ravni pred nalogo zagotoviti skladen regionalni razvoj, bodo tudi regije pred nalogo zagotoviti skladen regionalni razvoj znotraj posamezne regije. Že zdaj imamo programe, ki obravnavajo razvojno bolj ogrožena območja, imenujemo jih obmejna problemska območja in zanje namenjamo denar iz integralnega proračuna. Vlada je ta teden na terenski seji v Posavju sprejela program razvojnih spodbud za obmejna problemska območja v obdobju 2026–2029, ki za ta območja predvideva 155 milijonov povratnih in nepovratnih sredstev. Regijski razvojni sveti, ki so sestavljeni iz županov, gospodarstvenikov, po novem tudi predstavnikov znanosti in nevladnih organizacij, bodo morali na podlagi merilnikov razvitosti prepoznati ta območja ter jim namenjati sredstva in projekte.

Regije naj bi torej v prihodnje v večji meri same odločale o projektih. Kako gre to skupaj s preseganjem razdrobljenega financiranja lokalnih projektov?

Način financiranja regij bo drugačen kot do zdaj. V tej finančni perspektivi je za dogovor za razvoj regij namenjenih 460 milijonov evrov kohezijskih sredstev, ki so razdeljena po petih ciljih, ki smo jih, upam, da zadnjikrat, določili na državni ravni. Potem se projekti razdelijo po posameznih občinah in tam potekajo. Ideja je, da bi se v prihodnje tako kohezijski kot integralni denar na podlagi projektov in merilnikov učinkovitosti teh projektov delil neposredno regijam in bi regije s tem denarjem same razpolagale. Torej da denar ne bi šel prek ministrstev kot doslej, saj je to daljša pot, administrativno bolj zapletena in pomeni počasnejše črpanje evropskih sredstev.

Seveda bi resorna ministrstva še naprej bedela nad izvajanjem projektov, da bodo skladni z nacionalno in evropsko zakonodajo, pravili stroke in tako dalje. Ideja je tudi, da bi skladen regionalni razvoj postal horizontalna naloga celotne vlade, ne samo ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj. To pomeni, da bi vsako ministrstvo moralo skrbeti, da se z njegovega regijskega področja skladno razvijajo, ne glede na to, ali govorimo o cestah, osnovnih in srednjih šolah, vrtcih, športni infrastrukturi, univerzitetni infrastrukturi in tako dalje.

Skladen regionalni razvoj mora v prihodnji vladi biti prednostna naloga. Potem bo tudi zaživel. Skladno s tem se bo spremenil tudi način financiranja. Prepričan sem, da regije potrebujejo bistveno več sredstev neposredno. To ne pomeni le več sredstev za projekte, ampak tudi večjo odgovornost – ne samo za racionalno in zakonito trošenje, ampak tudi, da bo ta denar resnično šel v razvojne projekte.

Marsikje po Sloveniji primanjkuje osnovne infrastrukture, kot so ceste in vodovodi. Hkrati je jasno, da brez vlaganja v konkurenčnost, tehnološki razvoj in prebojne inovacije ne bo nujnega razvoja države in večje blaginje. Ali imamo dva nasprotujoča si cilja in kako krmariti med tema poloma?

V bistvu vas moram nekoliko popraviti. Mislim, da je Slovenija glede osnovne komunalne infrastrukture precej napredovala predvsem v zadnjih dveh finančnih perspektivah, pa tudi z izvajanjem načrta za okrevanje in odpornost. S tem se država bliža ciljem, ki jih je evropska komisija postavila Sloveniji za ureditev komunalne infrastrukture. Tudi manjše in odmaknjene občine so z evropskimi in integralnimi sredstvi uredile komunalno infrastrukturo na zelo visoki ravni, tako da je območij, na katerih je to treba urediti, bistveno manj. Seveda brez osnovne komunalne infrastrukture ni razvoja, kar vidimo predvsem pri izgradnji poslovnih con, saj je osnovna opremljenost pogoj za privabljanje investitorjev.

V prihodnji finančni perspektivi, ki jo pripravljamo, je težišče investicij evropskega denarja v krepitvi konkurenčnosti, znanja, inovativnosti, govori se seveda tudi o zaščiti vodnih virov. Slednje je zelo pomembno, saj pri tem govorimo tudi o vodovodih in kanalizacijah. Ta cilj torej ostaja, a ni več primarni. Zato občine opozarjamo, da morajo pri pripravi projektov za naslednjo finančno perspektivo imeti v mislih, kako bodo skupaj z gospodarstvom zagotovile regiji gospodarski vzpon. Tako bodo lahko financirale nove projekte.

So občine pripravljene na ta preskok?

Nekatere da, druge ne. Miselnost, da je evropski denar namenjen samo kolesarskim stezam, kanalizaciji, vodovodu v novi finančni perspektivi, ne bo dovolj.

Mogoče še pomembnejše vprašanje. So volivci pripravljeni na ta preskok? Ker je drugače, ali občina investira v nekaj materialnega, kot je cesta, ali v nekaj ne tako vidnega.

Da, ampak evropski denar bo namenjen predvsem za investicije v razvoj, komunalna infrastruktura pa naj bi se obnavljala in dograjevala iz občinskih proračunov.

Letos se začenjajo pogajanja o prihodnji evropski kohezijski politiki. Kaj pričakujete od prihodnosti kohezije?

Kohezijskih sredstev bo skupaj nekoliko manj. Drugačen bo tudi način financiranja tako na ravni centraliziranih razpisov v Bruslju kot na ravni nacionalne ovojnice. Dokončne odločitve o tem še ni. Določeno pa je, da bo na nacionalni ravni enotna ovojnica kohezijskih sredstev skupaj s skupno kmetijsko politiko, notranjimi zadevami in ribištvom. Zato opozarjamo, da bo treba zelo natančno opredeliti, kolikšen del sredstev bo namenjen za posamezne cilje.

V okviru centraliziranih razpisov se bodo združevali različni finančni mehanizmi. To bo velik izziv tudi za Slovenijo, ker bo v prihodnje treba več znanja, energije in aktivnosti vložiti v črpanje sredstev prek centraliziranih razpisov. Tudi zato smo v zakon o skladnem regionalnem razvoju dodali člen, ki omogoča, da združenja občin ustanavljajo pisarne za črpanje sredstev prek centraliziranih razpisov v Bruslju in da bo država delno sofinancirala delovanje teh pisarn.

Nekatere države že nekaj let uspešno delujejo prek takih pisarn. Skrajni čas je, da začne to izvajati tudi Slovenija, kajti v letu 2034 bo najverjetneje konec zadnje finančne perspektive, v kateri bomo še neto prejemnica sredstev. Nato bo treba iskati sredstva prek centraliziranih razpisov. Velik del vplačil države v evropsko blagajno je namenjen za centralizirane razpise, od sposobnosti države oziroma upravičencev pa je odvisno, koliko tega denarja potegne nazaj. Zelo uspešne države prek centraliziranih razpisov dobijo več denarja, kot so ga vplačale. Tu je zelo veliko manevrskega prostora. A moramo spremeniti logiko. Upravičenci, največkrat so to občine, čakajo na evropski denar in potem razmišljajo, kaj narediti z njim. Treba je obrniti vrstni red: najprej je treba pripraviti dober projekt, in ko je na voljo denar, dati projekt na mizo.

Za katere projekte bo največ možnosti?

Za konkurenčnost evropskega gospodarstva, znanje, inovativnost, nadpovprečne produkte malih in srednje velikih podjetij, ki bodo v svetovnem merilu pomenili, da bo evropsko in slovensko gospodarstvo samozadostno, da ne bomo odvisni od azijskih in ameriških trgov, da bomo ustvarjali produkte, ki bodo zanimivi tudi za tuje trge. Za to bo v prihodnji finančni perspektivi namenjenega največ denarja. Govorimo seveda tudi o zelenem prehodu in zelenih tehnologijah ter o povečani odpornosti tudi na področju prehrambene samozadostnosti. Že sprememba trenutne finančne perspektive je določila pet novih ciljev. Prvi je strateška tehnološka platforma za Evropo. Drugi je dvojna raba in povečana odpornost, pri čemer imajo kohezijska sredstva za dvojno rabo primarni cilj civilno in sekundarni vojaško rabo. Tretji cilj je izgradnja cenovno dostopnih stanovanj, četrti širitev energetskega omrežja, peti ohranjanje vodnih virov.

Slovenija je bila v tej perspektivi dolgo na zadnjem mestu med državami EU po koriščenju evropskih sredstev. Lani jeseni se je uvrstila na sredino lestvice. Po zadnji posodobitvi preglednice o koriščenju kohezijskih sredstev se Slovenija s slabimi 2,7 milijarde evrov sredstev spet uvršča pod povprečje EU. Vlada je sprejela več ukrepov za pohitritev koriščenja, ti pa ne dajejo pravih rezultatov?

Seveda jih. Zato smo lani izpolnili načelo n+3, torej vse mejnike, ki jih je evropska komisija postavila glede črpanja evropskih sredstev. Sicer ne bi mogli pokoristiti toliko sredstev. Lani v evropski blagajni nismo pustili niti centa. Izpolnili smo vse mejnike ob dejstvu, da smo investirali iz evropskega solidarnostnega sklada 428 milijonov za popoplavno obnovo. Če bi teh 428 milijonov evrov dali v kohezijska sredstva kot prikaz porabljenih evropskih sredstev za prenovo, bi bili po koriščenju na vrhu. Hkrati je treba poudariti, da v Sloveniji, tako kot v drugih državah, do konca junija izvajamo načrt za okrevanje in odpornost (NOO). To je tako rekoč vzporedna kohezija. Veliko občin in drugih upravičencev se je odločilo, da bodo pripravljene projekte izvajali prek NOO, zato je bilo nekoliko manj projektov pripravljenih za kohezijo. S tem ni nič narobe. Tudi izvajanje NOO nam gre dobro.

Sicer pa se lestvica, ki prikazuje koriščenje sredstev EU po državah, nenehno spreminja. Odvisno je, kako in v kakšnem znesku bruseljska blagajna poplača državi neki zahtevek. Če je to recimo zahtevek za izgradnjo neke železnice v višini 250 ali 400 milijonov evrov, je država na seznamu takoj višje. Nato te druga država prehiti. Ni pomembna uvrstitev na dnevni lestvici, pomembna je uvrstitev na koncu. Zagotavljam, da Slovenija s spremembo programa evropske kohezijske politike, ki bo omogočala, da bomo lahko finančno perspektivo izvajali do konca leta 2030, v evropski blagajni ne bo pustila niti centa.

Omenjate NOO, nad katerim bedi finančno ministrstvo, a je seveda tudi odgovornost celotne vlade. Bomo v tem pustili kakšen cent?

Upam in skoraj prepričan sem, da ne. Skoraj na vsaki seji vlade se pogovarjamo o mejnikih, ki jih je treba doseči za koriščenje sredstev iz NOO. Smo na dobri poti, da tudi pri tem ne bomo pustili v evropski blagajni niti centa. Res pa je, da smo nekatere projekte že v lani iz povratnih sredstev NOO zamenjali s projekti, financiranimi iz kohezije, in tako pomagali državi, da ji ne bo treba vračati kreditov.