Na najbolj obleganem travniku v državi

Rigonce – Glede na policijske izjave se je včeraj zjutraj 170 vaščanov Rigonc zbudilo s 30-krat večjim številom novih sosedov. Pravzaprav zaradi prihoda treh hrvaških vlakov s 6500 begunci, od katerih jih je 5000 obtičalo na travniku pred vasjo, in brnenja helikopterja ponoči sploh niso spali.

Hrvaški strojevodje ponoči pred prihodom na železniško postajo Sutla menda ugasnejo luči, upočasnijo vožnjo in begunce tik do meje pripeljejo skoraj neslišno.

»Sprva so policisti mislili, da je tovorni vlak, a termovizija na helikopterju je zaznala preveč toplote,« pravi slovenski policist, ki je v treh dneh spal sedem ur: »Ko Hrvati begunce pospremijo do mostu čez Sotlo, ki je na hrvaški strani meje, se nekaj ljudi, verjetno policistov, vrne na vlak.«

Na slovenski strani meje le nekaj korakov više od mostu pa kaos, ki se iz Rigonc k sreči ne razliva na druge posavske kraje.

Pri tem ključno vlogo občasno odigrajo najbolj prizadeti – vaščani sami, pojasnjuje Rajko Cvetkovič: »To noč so bili ob prihodu enega izmed vlakov na slovenskem travniku spet le štirje policisti. Do prihoda okrepitev smo jih dvajset minut zadrževali gasilci iz prostovoljskih društev Loče in Rigonce.«

»Ponoči sem beguncem dostavil trideset litrov vroče vode, da so pogreli mleko za dojenčke, in petdeset litrov hladne vode za pitje,« nam na dvorišču zadnje hiše pred travnikom z begunci, Rigonce 39, razlaga Stanko Vučajnk. Čez dan je znova v akciji. Tretjič zapored je za slovenske operativce in begunce iz dobovske pekarne Klemenčič dostavil poln prtljažnik kruha in peciva.

Nato je sledila travarica, tudi za ruske novinarje, ki so za ograjo domačije iskali najboljši kader za travnik z begunci. Tega je namreč policija včeraj zjutraj ogradila. Ne nazadnje je okoli devete ure v prepiru eden izmed Afganistancev v prsni koš zabodel drugega.

»Poškodba k sreči ni bila globoka,« nam je po koncu 16-urnega delovnika dejal Matic Leban iz novogoriškega Rdečega križa: »Veliko ljudi ima vročino, kašlja. Nosečnico smo poslali rodit v bolnišnico, osemmesečni otrok je materi padel na tla na glavo.«

Higiena vse večja težava

Begunci so si na travniku na jugu Rigonc lakoto lahko potešili z zrelo koruzo. A kmalu po drugi uri popoldne so domačini poželi vse štiri bližnje njive.

»Svojo koruzo bi na polju pustil sušiti še tri tedne, a begunci so v njo hodili tudi na veliko potrebo. Travniki in njive so polni iztrebkov,« je dejal Vučajnk: »To, kar so pojedli, bomo pa že preživeli.«

Higienske razmere na travniku so včeraj postale velika težava. Tako na zelenici kot na cesti skozi Rigonce do Dobove se je nabralo na tone smeti, oblek, odej, praznih in polnih konzerv hrane, kruha, ki jih včeraj čez dan še nihče ni utegnil pospraviti. »Ko potegne veter, zasmrdi vse do nas,« pravi gasilčeva mama Milena Cvetkovič, doma skoraj kilometer od trenutno najbolj znanega slovenskega travnika.

Da že dva dni iščejo službe, ki bi pospravile smeti, je priznal tudi poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan. Civilna zaščita je včeraj zaprosila vojsko, naj razkuži begunske centre in cesto skozi Rigonce.

Na travnik so šele včeraj postavili cisterno pitne vode. Z nasutjem peska po poljski poti naj bi begunske karavane z juga Rigonc preusmerili okoli vasi. Ker je industrijska hala nekdanje Beti premajhna, je civilna zaščita včeraj nekaj sto metrov stran, zunaj Dobove, začela urejati šotorišče za do 3000 beguncev.

»O ravnanju Slovenije ne morem povedati nič dobrega. Hrvaška pa nas je v tej situaciji izkoristila,« je dejal gasilec Rajko Cvetkovič in nato poskušal najti prave besede: »Povedano po domače – zaj... so nas!«

Boleče usode beguncev

»Boleče je spremljati begunce. Žena mojega vnuka je sredi noči povsem preoblekla enega premočenega otroka,« nam je dejala Antonija Bogovič in z nami delila svoje spomine iz izgnanstva med drugo svetovno vojno: »Raje bi umrla kot bila begunka.«

Nemogoče razmere za življenje v Rigoncah – nekateri otroci v sredo zaradi začasno zaprte ceste niso mogli v šolo, Nevenka Les je morala po zdravila čez njive – vaščanom niso vzele želje, da bi pomagali. A kot v večini Slovenije so tudi v vasi mnenja o tem, kako bi se Slovenija morala odzvati, različna.

»Slovenija bi morala zapreti mejo,« pravi gasilčeva mama.

Žena se ne strinja: »Ne, zakaj bi jih omejevali.«

»Vsi zapirajo meje, mi pa ne,« vztraja pri svojem mama.

A njena snaha se ne da: »Tudi oni so ljudje, morajo iti naprej.«

»Razumem pomisleke evropskih držav,« nam je med hojo od travnika do Dobove dejal Anas Kealial iz Sirije, ki je s tremi otroki, ženo in mamo zbežal pred vojno: »Želim pa, da bralcem sporočite, da je med begunci morda le 30 odstotkov Sircev. Afganistanci, Pakistanci, Iranci in Uzbekistanci, ki so se pred tem borili v Siriji, so v Grčiji dejali, da so Sirci brez dokumentov. Zdaj se šalijo, da nas bodo pobijali tudi v Evropi – v prenesenem pomenu, da bodo delali na črno in nam jemali delo.«

Molan: Stanje je nevzdržno

Brežiški župan Ivan Molan državi sporoča, da je stanje v Rigoncah nevzdržno ter da naj vzpostavi kontrolirane vstopne točke v državo in poskrbi za pravočasen prevoz v notranjost: »Če pa se EU ne bo odzvala z zagotavljanjem pomoči Sloveniji, naj država izrazi nepokorščino in posnema zgled Hrvaške ter naredi koridor do avstrijske meje.«

Medtem na travnik prihajajo novi begunci, ob petih popoldne jih je nov hrvaški vlak pripeljal še dva tisoč.