Na pogled
Ko je pogled na gore tako lep, da si človek nevihte zaželi.
Odpri galerijo
Pogled za v okvir. FOTO: Primož Zrnec
Ob treh kulisah, panoramah, me stisne velika potreba, da v tej ali oni obliki izrazim svoje navdušenje. Martuljkova skupina, Logarska dolina, Kranjska Gora. Morda zato, ker neslovenskih nisem pretirano veliko obiskal, a kdo bi domovini v zobe gledal.
V Kranjski Gori je toliko apartmajev, da iz vseh pač ne moreš zreti v Prisojnik, Razor in sorodstvo. Se pa včasih zgodi.
Čeravno se v tem kraju dež ne plodi tako razvratno kot v bohinjskem koncu, si je teden brez kapljice dežja kar težko predstavljati. Da človek vsako jutro zre v nebesno gladino brez madeža, ako ni zaspanè, ujame še pravo stransko sončavo, ki poudari lepoto gorskih brazdenj. In tako iz dneva v dan, po sveže žemljice med maske različnih narodnosti, potem kavica, skratka, kičasto. Nekoč bi v podobico še cigareta prismrdela.
Ampak prav žalobno je, da se človek vsega, tudi najlepšega in očesu ter, če pretiravam, duši prijaznega, navadi. Ne ravno prenaje, pač zredči obroke naslade. In tako kot so me nekoč učili, da zlo ni v objektu, ampak v pogledu, uperjenem v objekt, je, in zakaj ne bi bilo, enako z dobrim, lepim.
Obrabo prvotne iskrene navdušenosti bi človek pripisal obči migotavosti življenja in nesposobnosti, da kaj lepega, kaj, kar nas vsaj za silo premakne oziroma ustavi, vdihnemo s polnimi pljuči. Ne pa, da po zaporednih dneh sonca, ki kaže vse bolj enako lice, pomisli, kako bi Prisojnikovi ali Razorjevi betici klobuk pristajal, kaj klobuk, ogrinjalo, od katerega bi neusmiljeno teklo.
Teden po sončnem preobilju je bil v Gornjesavski dolini diametralno nasproten, kot sila zlobni dvojček. Trinajst stopinj, dež, pravi balzam za oči, prenažrte rumenila in temperaturne žganice. A gotovo se tudi zelo slabega vremena in pogleda na gore, ki se jih ne vidi, večina naveliča. Nikdar ni prav.
V Kranjski Gori je toliko apartmajev, da iz vseh pač ne moreš zreti v Prisojnik, Razor in sorodstvo. Se pa včasih zgodi.
Čeravno se v tem kraju dež ne plodi tako razvratno kot v bohinjskem koncu, si je teden brez kapljice dežja kar težko predstavljati. Da človek vsako jutro zre v nebesno gladino brez madeža, ako ni zaspanè, ujame še pravo stransko sončavo, ki poudari lepoto gorskih brazdenj. In tako iz dneva v dan, po sveže žemljice med maske različnih narodnosti, potem kavica, skratka, kičasto. Nekoč bi v podobico še cigareta prismrdela.
Ampak prav žalobno je, da se človek vsega, tudi najlepšega in očesu ter, če pretiravam, duši prijaznega, navadi. Ne ravno prenaje, pač zredči obroke naslade. In tako kot so me nekoč učili, da zlo ni v objektu, ampak v pogledu, uperjenem v objekt, je, in zakaj ne bi bilo, enako z dobrim, lepim.
Obrabo prvotne iskrene navdušenosti bi človek pripisal obči migotavosti življenja in nesposobnosti, da kaj lepega, kaj, kar nas vsaj za silo premakne oziroma ustavi, vdihnemo s polnimi pljuči. Ne pa, da po zaporednih dneh sonca, ki kaže vse bolj enako lice, pomisli, kako bi Prisojnikovi ali Razorjevi betici klobuk pristajal, kaj klobuk, ogrinjalo, od katerega bi neusmiljeno teklo.
Teden po sončnem preobilju je bil v Gornjesavski dolini diametralno nasproten, kot sila zlobni dvojček. Trinajst stopinj, dež, pravi balzam za oči, prenažrte rumenila in temperaturne žganice. A gotovo se tudi zelo slabega vremena in pogleda na gore, ki se jih ne vidi, večina naveliča. Nikdar ni prav.
