Ironman ni več le športni izziv, temveč tudi statusni simbol

Vse več ljudi pri nas se ukvarja s športom; v gorah je vse več pohodnikov, na cestah vse več kolesarjev, na poteh pa tekačev. Kolikokrat se sleherni amater, ki se ukvarja s športom, ko se pojavita utrujenost in bolečina, ko zmanjkuje sape, vpraša: zakaj to počnem, kaj mi je tega treba?

Anja Deželak, rekreativna maratonka, sicer grafična oblikovalka, ki jo mnogi poznajo pod vzdevkom Čipka, je v podkastu Na robu povedala, da si to vprašanje med hudimi napori postavi tudi sama. Njen najdaljši tek doslej je bil sto milj v hrvaški Istri, med drugim se je udeležila tudi ekstremnega triatlona v Avstriji.

»Če sem iskrena, se je to vprašanje med kakšnim daljšim tekom pojavilo večkrat, a se je obenem izmenjevalo s fazami, ko mi je bilo dobro. Zato veš, da fazi 'kaj mi je tega treba' sledi nekaj boljšega. A ponavadi je odgovor na to vprašanje vedno isti: da tečem zato, ker lahko, ker morda marsikdo nima te možnosti, moje telo pa je sposobno, moja glava je na mestu.« Tudi sicer pravi, da ima sama raje dolge tekme, dolge teke, ker takrat lahko povsem 'odklopi'.

Mateja Šimic, nekdanja triatlonka, prva Slovenka na olimpijskem triatlonu (leta 2012 v Londonu), ki je svojo kariero sklenila pred desetimi leti, danes pa je biokemičarka, vodja laboratorija v Slovenski vojski, je povedala, da tovrstnih dvomov praviloma ni bilo: »Ker sem delala s srcem, ker me je osrečevalo. Imeli smo ekipo, s katero smo imeli vedno glavni cilj – denimo olimpijske igre – in ta glavni cilj smo si razdelili na vmesne cilje. Vedno sem se zato v življenju osredotočala na sam proces, če pa se je pojavil dvom, je bil ta ponavadi posledica prevelike fizične utrujenosti«.

Ko se je namreč pripravljala na olimpijske igre, je trenirala ogromno, nekje 35 ur na teden. Njen osebni cilj je v športu vedno bil, ne da postane svetovna prvakinja, ampak da doseže svoj optimum – in ko je to dosegla, je vedela, da bo končala kariero.

Anja, ki je v športu rekreativno, je spoznala, da je najpomembneje, da teče zase, da posluša sebe in svoje telo. Njeni treningi niso tako nadzorovani, kot so bili Matejini, prav tako ni preveč stroga do sebe: »Če se mi kakšen dan ne ljubi iti teč, si dovolim, da kakšen dan ne delam nič. Da se ne silim, ker vseeno šport ni moja glavna prioriteta.« Ob tem se je dotaknila tudi vse večje tekmovalnosti in spremljanja rezultatov pri rekreativcih, tudi prek Strave.

»Primerjanje je komu lahko velika motivacija za naprej, morda pa je nekomu, ki ne zmore trenirati toliko – niti časovno niti fizično – in vidi tiste 'brutalne' kilometre drugih, velika frustracija.«

Bitka s časom in regeneracija

Zdi se. da se meja med rekreativnim in vrhunskim športom vse bolj briše. Mateja Šimic je povedala, da je pravzaprav največja razlika v regeneraciji. »Če treniraš, moraš tudi počivati: pa naj gre za spanje, pravilno prehrano, fizioterapijo, masažo, raztezanje … Vrhunski športnik bo temu posvetil čas. Rekreativci pa se s športom ukvarjajo med vsakodnevnimi opravili, službo, družinskimi obveznostmi. Med vsem tem iščejo trenutke, da lahko trenirajo, da niso preveč odsotni od doma, in to ravno na račun regeneracije. To je ključna razlika. Vse drugo lahko kupiš: če imaš denar, lahko kupiš opremo, znanje … tudi motivacija je poleg fizične zmogljivosti pri rekreativcih lahko ogromno – a največja razlika sta čas in regeneracija.

Zakaj je danes ironman postal že statusni simbol in zakaj Mateja Šimic pravi, da to ni zanjo? Kako vrhunski športnik poskrbi, da po koncu kariere ne pade v brezciljno brezno? Zakaj sogovornici pravita, da je triatlon izjemno zdrav šport? Kako pri tem dojemata svoje telo – kaj jima šport pomeni danes in zakaj je pomembno, kakšni so motivi za trening?

Tudi o tem prisluhnite v novi epizodi podkasta Na robu.