Invalidnost povezujemo s trpljenjem, ne pa z užitkom, privlačnostjo in seksom

Spolnost je v družbi še vedno tabu, spolnosti pri ljudeh z oviranostmi pa še večji. V družbi namreč manjka reprezentacija spolnosti pri tej skupini. »Ljudje z oviranostmi so največkrat prikazani kot bodisi tisti, ki so 'ubogi', ali tisti, ki s svojo zgodbo navdihujejo, ki so nekaj posebnega. Manjka pa navadnih zgodb: da preprosto gre za osebe, ki imajo svojo karizmo, humor, prepreke, sram, potrebe, kakršne imamo vsi ljudje,« je v novi epizodi podkasta Na robu, kjer smo spregovorili o spolnosti pri ljudeh z invalidnostjo, povedal psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar.

Kako seksajo mladi? Manj spontano, bolj refleksivno

Nevidnost in internalizirana stigma

Invalidnosti večinoma ne povezujemo z užitkom, temveč s trpljenjem, na osebe z oviranostmi večkrat ne gledamo kot na seksualna bitja, kot na ljudi, ki si želijo intime, spolnosti. »Glavna ovira ni le neka fizična nezmožnost, ko govorimo o spolnosti pri ljudeh z oviranostmi, ampak sama reprezentacija v družbi. Ne srečujemo jih, o tem se ne govori, večinoma jih ne srečamo v filmih, serijah, pornografiji. Gre za nevidnost, prav iz nje in nereprezentacije pa izhaja dodaten sram, internalizirana stigma,« dodaja Jaka Sotlar.

Tomaž Črnigoj se je pred sedmimi leti ponesrečil pri skoku z jadralnim padalom, ima paraparezo, nepopolno okvaro hrbtenjače. Nesreča se mu je pravzaprav zgodila na vrhuncu libida pri 22 letih. V podkastu Na robu je zaupal, da se je prvi dve leti počutil »precej manj moški«, da ni vedel, kaj pri intimi in seksu sploh še lahko pričakuje v prihodnosti. Ko se danes ozira nazaj, pravi, da je pogrešal informacije o tem – da bi mu kdo v okviru zdravstva vse to pojasnil, povedal, zato je informacije moral iskati sam.

PREBERITE ŠE -> Seks gibalno oviranih? Kot bi skoraj pretekel maraton. Skoraj

»Prvi dve leti po poškodbi ni imel dovolj močne erekcije za penetracijo. Niti nisem vedel, ali bo tako za zmeraj. Še danes ne vem, ali se je to potem izboljšalo nevrološko ali sem samo bolje spoznal svoje telo. Takrat sem si želel informacij o tem, kaj pričakovati, ali se bo izboljšalo samo, s katerimi pripomočki bi si lahko pomagal,« je povedal Tomaž Črnigoj. Zavedal se je, da se bo po poškodbi njegova spolnost vsaj deloma spremenila, da bo manj spontanosti, več načrtovanja.

Prav pomanjkanje informacij in dejstvo, da se – ko pride do ljudi z oviranostmi – govori predvsem o pomoči tem ljudem pri vsakodnevnih opravilih, pri življenju nasploh, pogosto pa se pozabi na spolnost, je tisto, kar kot problematično prepozna tudi seksolog Sotlar.

Spolnost pri ljudeh z oviranostmi bi morala biti del kurikuluma

»V zdravstvenih šolah bi morala biti tudi spolnost del kurikuluma izobraževanja o rehabilitaciji celega človeka. Spolnost je velik del smisla življenja, energija. Nas dvigne – dobesedno in v prenesenem pomenu. Zjutraj vstanemo tudi zato, ker imamo ta libido, ker si želimo stika. Ljudje smo kontaktna bitja in to nam popestri življenje, včasih spolnost da življenju velik smisel.«

V tujini imajo ponekod že osebne asistente oz. tiste, ki ljudem na vozičku, z oviranostjo pomagajo tudi pri spolnosti. Zakaj se ne sprašujemo o tem, ali se ljudje z oviranostjo počutijo 'seksi'? Kako podobe, pornografija z izklesanimi telesi in prezentacijami vplivajo na razumevanje spolnosti in seksa? Zakaj je v splošni populaciji spolnost prikazana kot pomemben del življenja, pri ljudeh z oviranostjo pa ne? Zakaj se večkrat na osebo na vozičku, ki si želi seksa, gleda kot na 'perverzneža'? Zakaj je pomembno odkrivati tudi druge erogene cone in preseči idejo o tem, da je edini pravi seks s penetracijo? Tudi o tem prisluhnite v novi epizodi podkasta Na robu.