Na vse več otrok priseljencev nismo pripravljeni

Pedagogi in občine zahtevajo sistemsko rešitev pri vključevanju tujih otrok v vrtce in šole, ministrstvo pa je šele pri predlogu.
Objavljeno
12. oktober 2018 07.00
Posodobljeno
12. oktober 2018 10.14
Če je v enem oddelku več otrok priseljencev, to ne pripomore k njihovi večji vključenosti, slabše je tudi njihovo znanje slovenščine. FOTO: Matej Družnik/Delo
Celje – Statistika kaže, da je v Sloveniji vsako leto več tujcev, največ iz Bosne in Hercegovine, sledita Kosovo in Srbija. Osnovna šola je za otroke tujcev prav tako obvezna, kjer pa imajo otroci največ težav zaradi neznanja slovenščine. O težavah šole poročajo že več let, potrebovale bi dodatno pomoč, morda tudi spremljevalce za učence priseljencev. Ministrstvo za šolstvo konkretnih rešitev še ni dalo, v učilnicah je še vedno veliko stisk.

V Sloveniji je bilo po podatkih ministrstva za notranje zadeve konec septembra skupaj skoraj 140.000 tujcev. V vrtce so v tem šolskem letu sprejeli 4605 otrok tujcev. Število otrok tujcev v osnovnih in srednjih šolah štejejo glede na dveletno prilagajanje, ki je omogočeno v šolski zakonodaji. V lanskem šolskem letu je bilo glede na prvi dve leti šolanja v Sloveniji v osnovnih šolah 2727 otrok priseljencev, v srednjih šolah pa 1053.


Dveletno prehodno obdobje


V dveletnem prehodnem obdobju zakonodaja tujim učencem omogoča, da v prvem letu niso ocenjeni in da lahko kljub temu napredujejo v višji razred, drugo leto je ocenjevanje še lahko prilagojeno, vendar konec drugega leta šolanja v Sloveniji zanje veljajo ista merila napredovanja kot za vse druge. Ministrstvo šoli odobri tudi dodatne ure slovenščine.

4605
otrok tujcev so v tem šolskem letu sprejeli v vrtce
Praksa kaže, da je sistem pomanjkljiv. Skupnost občin Slovenije (SOS) je v anketi med občinami dobila glede vprašanj izobraževanja otrok priseljencev podobne odgovore po vsej državi. Iz Mestne občine Kranj so SOS odgovorili, da se v njihov vrtec vsako leto lahko vpiše 12 odstotkov otrok tujcev oziroma priseljencev. Opažajo, da je v enem oddelku pogosto več otrok priseljencev, kar ne pomaga k večji vključenosti, njihovo znanje slovenščine pa je tako slabše, »povečuje se tudi nezadovoljstvo staršev drugih otrok«. Skoraj vse občine so opozorile, da ministrstvo sicer financira ure slovenščine, vendar je tega premalo. Še posebno zato, ker kaže, da bo priseljencev vsako leto več.
 

Stiska otrok


2727
otrok priseljencev je bilo v lanskem šolskem letu glede na prvi dve leti šolanja v Sloveniji v osnovnih šolah
Težav je več predvsem pri otrocih, ki govorijo neslovanske jezike, kot je albanščina, je pojasnila vodja aktiva ravnateljev celjskih osnovnih šol in ravnateljica OŠ Frana Roša Mojca Kolin: »Ti jeziki so učiteljem povsem nerazumljivi, torej je tujim otrokom nerazumljiva tudi slovenščina. Gre za veliko stisko otrok, saj so pahnjeni v okolje, v katerem ne morejo izraziti niti osnovnih potreb. Navadno pridejo v Slovenijo tik pred vpisom v šolo oziroma pred začetkom pouka. Šole tako starejše učence, ki že obvladajo slovenščino, prosimo za pomoč pri prevajanju. Težava je komunikacija s starši, saj pri albansko govorečih otrocih v šolo lahko pridejo le matere, ki ne obvladajo jezika, očetje so zaradi dela med tednom nedosegljivi. Pogosto opažamo tudi, da nastaja temeljito razhajanje med znanjem, ki ga pričakujemo za zapisanimi ocenami, ki jih otrok prinese iz svoje države in njegovim dejanskim znanjem.«



1053
otrok priseljencev je bilo v lanskem šolskem letu v srednjih šolah
Z albansko govorečimi otroki se veliko ukvarjajo tudi na I. osnovni šoli Žalec, kjer pripravljajo Jezikovno tržnico, na kateri se s kulturo, jezikom in kulinariko predstavijo družine učencev, ki prihajajo iz drugih jezikovnih okolij. Tudi v Žalcu pogrešajo sistemsko rešitev, pravi župan Janko Kos: »Učenci so po zakonu šoloobvezni takoj po pridobitvi stalnega oziroma začasnega bivališča. Praviloma pa vsaj pol leta po prihodu ne znajo ne slovensko, ne angleško ali nemško. Finančna pomoč šoli je zgolj simbolična. Šole bi potrebovale dodatne učitelje za učenje teh otrok.«
 

Rešitev na papirju


Na ministrstvu se težav zavedajo, saj jih na umanjkanje sistemske rešitve opozarjajo pedagoški delavci: »Ministrstvo je zato podprlo projekt 'Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev', ki deluje v smeri opolnomočenja strokovnih delavcev za uspešnejše vključevanje otrok, učencev, dijakov in študentov priseljencev ter otrok večinske kulture.« Dodali so, da so v projektu Izzivi medkulturnega sobivanja konec avgusta dobili predlog programa dela z otroki priseljenci, ki »je podlaga in
140.000
tujcev je bilo po podatkih ministrstva za notranje zadeve konec septembra v Sloveniji
temelj za sistemske rešitve na tem področju«. Kdaj si lahko obetamo rešitve, niso zapisali.

Učitelji v predlogu programa predlagajo, da bi vse otroke takoj ob prihodu vključili v intenziven tečaj slovenščine. Kolinova je zapisala, da predlagajo različno intenzivne tečaje: »Sorodni jeziki niso težava. Ministrstvo mora poskrbeti za najranljivejšo skupino otrok, osnovnošolce, in morda ustanoviti regijske izobraževalne centre za otroke priseljence, ki bi nalogo izvajanja intenzivnega tečaja najlažje opravili.« Glede dodatnih zaposlitev prevajalcev ali psihologov pa z ministrstva odgovarjajo, da se take potrebe »urejajo v sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve oziroma uradom za oskrbo in integracijo migrantov«.

image
Vera Haliti, sodna tolmačka, je bila ključna oseba pri projektu socialne aktivacije albansko govorečih žensk. Pravi, da so otroci, ki prihajajo v Slovenijo, lahko v zelo veliki stiski. FOTO: Jožže Suhadolnik/Delo


Medkulturni mediatorji so nujnost

Vera Haliti je sodna tolmačka za albanski jezik, pomaga pa tudi v več šolah na Celjskem, bolnišnici in v drugih ustanovah ter sodeluje v uspešnem projektu socialna aktivacija albansko govorečih žensk Ljudske univerze Celje, kjer je imela tudi tečaje albanščine za učitelje. Tudi ona upa, da bodo uvedene sistemske rešitve.


Kakšno je vaše sodelovanje s šolami?


S I. OŠ Žalec sodelujem že več kot osem let. Dodeljenih imam 30 ur in albanske otroke poučujem slovenščino. Ne gre le za učenje jezika. Pomemben je tudi psihološki vidik. Otroci so bolj sproščeni. Ko je otrok sproščen, se tudi lažje uči.


Kako pa je na šolah, kjer je le nekaj otrok tujcev?


Navadno so tam učitelji in ravnatelji prepuščeni samim sebi. Včasih z ad hoc prevajalci, tistimi, ki se malo spoznajo na jezik, ravno toliko, da se na začetku sporazumejo.


Kaj bi bilo po vašem nujno?


Sistemska ureditev. Da izobrazimo nekakšne medkulturne mediatorje, ki lahko delujejo po šolah, upravnih enotah, bolnicah, kjerkoli lahko vzpostavijo stik s priseljenci. Šole pa so tiste, ki najbolj potrebujejo nekoga za nasvet, prevajanje, tolažbo. Ker ne gre le za jezik. Otrok je celota! Stiske, ki jo doživlja, ne moreš rešiti tako, da ga daš v razred in mu rečeš, naj se znajde in naj mu pomagajo sošolci. Podpiram, da otroci sodelujejo med sabo, ampak brez dodatne pomoči ne gre, tako kot ne gre pri otrocih, ki imajo odločbe. Potrebujejo dodatno pomoč, nekega spremljevalca. Vsaj na začetku.


Na vaš tečaj albanščine je prišlo šest učiteljev.


Tečaj ni bil namenjen temu, da bi se naučili albanščine, ker se tega ni mogoče naučiti v 60 urah. Učitelji so tam spoznali osnove, kako pozdraviti, vprašati otroka, ali mu je hudo. Naučili so se 113 vprašanj. Da lahko vzpostavijo stik. Ko otrok sliši svoj jezik, se takoj naveže, sprosti, k tebi se bo zatekel, ko bo imel problem. Na tečaju govorimo tudi o osnovah kulture, vedenja v določenih situacijah, običajih.


Kako sprejemate očitke, da so tujci tisti, ki bi se morali bolj potruditi?


Nikomur ničesar ne očitam. Izkušnje zbistrijo um. Na eni in drugi strani je treba delati. Otroci niso nič krivi. Odtrgani so od svojih prijateljev, šole in vrženi v drugo, tuje okolje. To je velika psihološka stiska. Matere, ki naj bi jim pomagale, same ne znajo, zato je socialna aktivacija žensk pomembna. Delo z materami je velika naložba. Če bodo one razumele jezik, kulturo, bodo lažje pomagale otrokom.