Nacionalno preverjanje znanja neizkoriščena priložnost

Opozorila šolnikov pred državnim testiranjem šest- in devetošolcev maja letos. Ravnatelji se strinjajo, da je sistem nedodelan.

Objavljeno
27. april 2018 20.21
Posodobljeno
27. april 2018 20.56
Nacionalni preizkus znanja v matematiki na osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani leta 2013. FOTO: Leon Vidic/delo/
Ljubljana – Učitelji in ravnatelji vztrajajo, da je treba natančno določiti cilje in namen državnih preverjanj znanj, saj bi lahko iz njih iztržili precej več kot doslej. Nekateri so prepričani, da so dosežki preverjanj slabši od šolskih ocen, ker otroci in tudi starši do njih pristopajo premalo resno.

Nekateri tretješolci so se v začetku meseca že preizkusili v testnem pisanju nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), po prvomajskih praznikih pa to čaka še prav vse šesto- in devetošolce. Le v nekaterih primerih in le s soglasjem učencev njihovi rezultati vplivajo na vpis v srednjo šolo.

K poskusni izvedbi preverjanj v tretjem razredu je pristopilo le 110 od 454 šol, med njimi ni bilo niti Osnovne šole Janka Modra iz Dola pri Ljubljani, ki jo vodi Gregor Pečan. Pravi, da od pristojnih še vedno čakajo pojasnila, kaj je cilj preverjanj. »Vsaka klobasa mora na koncu imeti špilo. Ampak ta bi bila lahko precej cenejša in drugačna,« pravi. Ravnatelji vztrajajo pri tem, da je sistem NPZ nedodelan, saj ni jasno, čemu služi preverjanje celotnih generacij. Če gre za preizkušanje doseganja standardov kurikula, torej povprečja generacije, bi bilo dovolj preverjanje na vzorcu šol – učitelji predlagajo, denimo, nabor različnih šol, manjših, večjih, mestnih, podeželskih; če gre za preverjanje znanja učencev, bi mu bilo smiselno dati težo, da bi ga resno vzeli; če gre za nadziranje delovanja šol in učiteljev, je verjetno spet potreben neki drugačen pristop, razmišlja Pečan.

Med počitnicami torbe na stran

Nezadovoljni so tudi učitelji. Sicer je vlada padla, a so razmišljali celo o beli stavki, vezani na izvajanje NPZ, saj država, po njihovem podobno kot pri nadarjenih otrocih, nima vizije. Ker gre le za povratno informacijo, ga učenci ne jemljejo resno, devetošolci se, denimo, raje kot na preverjanja pripravljajo na zviševanje končnih ocen. Razlike med šolami so gromozanske, nekatere se nanje pripravljajo, druge sploh ne, tretje pa gredo celo tako daleč, da »slabšim« učencem svetujejo, naj na tisti dan ostanejo doma, da so rezultati šole boljši, opozarja Metka Zorec.

»Zakaj bi morali v NPZ vključiti vse otroke? Zakaj bi se morali vsi pripravljati in biti pod stresom?« se sprašuje učiteljica, glede na to, da se njihovi rezultati ne upoštevajo. Če jih že izvajamo, potem naj se upoštevajo pri vpisu na srednjo šolo kot nekakšna mala matura, še predlaga. Poleg tega težave vidi tudi pri vsebini preverjanj, ki je preveč osredotočena na bralno pismenost in datumsko umeščenost, saj so nedelje in počitnice namenjene nedelu. Učitelji so zato prepričani, da bi bilo bolje NPZ izvajati v osmem razredu, in sicer marca, da bi jim ostalo leto in pol, da v šoli odpravijo primanjkljaje. V tretjem razredu so povsem odveč, saj sta že prva dva razreda ponekod zasnovana bolj storilno in faktografsko, preveč je sedenja in premalo igre. S preverjanji se bo to samo še okrepilo, trdi sogovornica.

Zaradi preverjanj imajo učitelji, zlasti popravljavci, veliko dela, po objavi dosežkov pa celotna šola, saj iz 500-stranskih analiz preverjajo, kakšna so njihova odstopanja v primerjavi z državo. Pogosto očitki letijo na učitelje, češ da otrok niso dobro naučili, zaradi česar trpi njihov ugled.

Preverjanjem pa so mnogo bolj naklonjeni starši, saj nanje gledajo kot na dobro konceptualno rešitev, kot na orodje, katerega osrednji namen je izboljšanje kakovosti učenja in poučevanja. Zatika se le pri izvedbi, saj se pogosto zatika pri tem, kdo bo pazil na otroke med pisanjem, kje bodo shranjeni testi in kdaj jih bodo starši lahko pregledali. Vendar je vse to stvar organizacije, ki ni povezana s konceptom, poudarja predsednik zveze aktivov svetov staršev Anton Meden. Ker zadeve ne znamo izvesti, po njegovih besedah potegnemo napačen sklep, da jo je treba ukiniti. Poleg tega vidi vzrok za nemotiviranost vseh vpletenih v začaranem krogu – učitelj izjavi, da so nacionalna preverjanja odveč, to slišijo starši, od njih pa njihovi otroci. Prepričan je, da bi učitelji morali spoznati, da ta niso sredstvo pritiska na njih, ampak motivacija za njihovo boljše delo. Navsezadnje pomagajo tudi staršem in otrokom, še dodaja Meden.

Gregor Pečan, predsednik združenja ravnateljev

Naša anketa na vzorcu 3644 otrok je pokazala malo višjo stopnjo resnosti, kot smo pričakovali, vendar so bili odgovori na vprašanje, ali so si otroci rezultate NPZ ogledali s svojimi starši, skrb vzbujajoči. Več kot 60 odstotkov jih je odgovorilo nikalno, zato menimo, da je staršem za dosežke otrok na preverjanjih preprosto vseeno. Potrebna je širša družbena akcija, saj je dojemanje šolskega dela – ne samo NPZ – neprimerno. Osnovna celica naše družbe, družina, bi ga morala drugače obravnavati.