Nad oglasne panoje z zakonom
Na prebivalca Slovenije imamo že najmanj deset let osemkrat več oglasnih panojev kot v Združenih državah Amerike.
Odpri galerijo
Čeprav se je oglaševanje po vsem svetu že spremenilo v pravo kugo in je zunanje plakatiranje v naših malih merilih še posebno obremenjujoče, vse to, kot kaže, večine Slovencev še ne moti. FOTO: Mavric Pivk
Z naslovom članka Oglasi so žaljivi in presegajo meje dobrega okusa se bo strinjal marsikateri bralec, predvsem zaradi resničnosti njegove vsebine, ki z opisom podrobnosti nehote zadeva celotno oglaševanje. Zlasti oglaševanje na prostem, kjer javni prostor naselij in odprto krajino med njimi vsak dan bolj zastirajo čedalje večje oglasne površine. Celo v vizualnem koridorju avtocest, ki naj bi ga ščitil že zdavnaj sprejet zakon, se vsak mesec pojavi kakšna nova, vso noč osvetljena plakatna tabla slonovskih mer, da onesnaževanja državnih in lokalnih cest z oglasnimi panoji vseh zvrsti niti ne omenjamo. Zaradi njih in kopice še obsežnejših, kričeče potiskanih platen, ki neredko celo po vsej višini prekrivajo mnoga, tudi zelo lepa pročelja mestnih stavb, se številnim od nas naša domovina čedalje bolj gabi, saj jo izza vsak dan večje množice odvečnih informacij komaj še vidimo.
Omenjeni članek pa odkriva neznana, še grozljivejša dejstva. Prvič, da se je obračunavanje med poslovnimi dejavniki, ki je bilo doslej njihova medsebojna, popolnoma zasebna zadeva, preselilo v javni prostor in se hoče v prihodnosti še razširjati. Drugič, da je predvsem od osamosvojitve oglaševanje postalo močna organizacija, prava industrija, tudi s številnimi vplivnimi podjetji med svojimi naročniki. In tretjič, da je oglaševalski posel eden donosnejših in zato z vso močjo brani vsak svoj že osvojeni položaj.
Da je oglaševanje v vsakdanjem življenju žaljivo in neokusno, se bo večini zdela enako pretirana trditev, kot če bi rekel, da te moti ena sama majcena mravljica, ko ti ob poti skozi gozd po naključju ostane na roki. Če pa bi se nanjo obesil celotni grozd istih nedolžnih živalic, bi gotovo vsakdo poskočil in se jih poskusil otresti. In prav to, čedalje hujše in nepretrgano vsiljevanje, doživljamo v našem tako javnem kot zasebnem okolju, le da tega zaradi njegove postopnosti vsakdo ne sprevidi takoj – kot tudi žaba v loncu v čedalje toplejši vodi ne občuti, da bo kmalu skuhana. Čeprav se je oglaševanje po vsem svetu že spremenilo v pravo kugo in je zunanje plakatiranje v naših malih merilih še posebno obremenjujoče, vse to, kot kaže, večine Slovencev še ne moti. Toda če se že po kratkem izletu po slovenskem delu Koroške, skozi Podjuno ali Rož, vrneš v Slovenijo, se počutiš, kot da si prišel na veliko smetišče, kjer ti na vsakem vogalu ponujajo še in še površin za kakršenkoli oglas.
Zato vabim vse dosedanje in nove politične stranke, ki želijo sooblikovati našo prihodnost, da v svoje programe, v katerih so bila vprašanja urejanja slovenskega prostora kot fizičnega okvira sleherne dejavnosti doslej bolj skromno zastopana, vnesejo tudi skrb za njegovo varovanje in kar najskrbnejše urejanje. Predlagam, da sprejmejo naslednja izhodišča:
Prvič. Ohranjenost in urejenost krajine, harmoničen videz zunanjega, javnega prostora naselij in kakovostno oblikovanje vseh vrst objektov so tista ogledala, ki najbolje kažejo tako doseženo stopnjo ekonomskega razvoja neke družbe kot tudi njeno kulturno raven.
Drugič. Kakovostno urejen prostor je za pretežen del prebivalstva že danes ena temeljnih bivanjskih vrednot, za dežele z izrazitimi turističnimi možnostmi, med katere Slovenija gotovo spada, pa pomeni tudi oprijemljivo ekonomsko kategorijo.
Tretjič. Trajnostni razvoj postaja edina mogoča usmeritev: ob spodbujanju novega razvoja moramo zato dejavno varovati naravno in kulturno dediščino.
Četrtič. Urejanje in oblikovanje prostora ter objektov v njem – skupaj z literaturo, glasbo in drugimi umetnostmi – ustvarjata temeljne plasti zgodovinskega spomina neke družbe, kakovostno oblikovanje celotnega bivalnega okolja je eden najbolj bistvenih delov narodove kulture.
Petič. Zato morata biti ekološka in likovna kakovost naravnega in grajenega okolja ključni težišči javnega interesa.
Prvi korak k uresničevanju teh načel naj bo ustanovitev medministrskega telesa za prostor: za načrtovanje in usklajevanje zelo nasprotujočih si zahtev za njegovo uporabo, predvsem pa za enoten nadzor nad vsem dogajanjem v njem. Drugi korak naj prinese ponovno uvedbo »regionalnega planiranja«: celotna vlada si mora prizadevati, da se 212 slovenskih občin poveže v regije ali pokrajine. Ne le zato, da bi del občinskih služb združili v manjše število učinkovitejših servisov na ravni pokrajin, temveč predvsem zato, da bo po več občin usklajeno urejalo svoj skupni in torej večji življenjski prostor.
Tretji korak se mora zavzeti za ureditev voda: od varovanja slehernega vodnega vira, sprotnega urejanja in vzdrževanja hudournikov do sonaravnega urejanja vseh 20.000 kilometrov slovenskih rek in potokov s čim manj gradbeno-tehničnimi protipoplavnimi zaščitami in čim več učinkovitimi namakalnimi sistemi.
Bodočega predsednika vlade pa čaka še ena naloga, ki jo lahko reši samo on, saj bo imel edini v rokah toliko moči, da jo bo lahko tudi uresničil: Slovenijo z zakonom očistiti oglasnih panojev in tabel. Teh imamo na prebivalca Slovenije že vsaj deset let osemkrat več kot v Združenih državah! Predsednik, ki bo zmogel toliko poguma, da bo začel vojno proti tej ekonomsko-vizualni kugi, in toliko vztrajnosti, da bo v dolgih in težkih bojih tudi zmagal, se bo globlje zapisal v narodovo knjigo spomina, kot so se v preteklem letu slovenski košarkarji. Naj mu bo v oporo podatek, da ne bo prvi. Ameriške (!) zvezne države Aljaska, Vermont, Maine in Havaji pa tudi nekaj evropskih mest, denimo Grenoble, so to že storili.
Janez Lajovic je arhitekt v arhitekturnem biroju M. A. v Ljubljani. FOTO: Uroš Hočevar
Slovenija – smetišče oglasov
Omenjeni članek pa odkriva neznana, še grozljivejša dejstva. Prvič, da se je obračunavanje med poslovnimi dejavniki, ki je bilo doslej njihova medsebojna, popolnoma zasebna zadeva, preselilo v javni prostor in se hoče v prihodnosti še razširjati. Drugič, da je predvsem od osamosvojitve oglaševanje postalo močna organizacija, prava industrija, tudi s številnimi vplivnimi podjetji med svojimi naročniki. In tretjič, da je oglaševalski posel eden donosnejših in zato z vso močjo brani vsak svoj že osvojeni položaj.
Da je oglaševanje v vsakdanjem življenju žaljivo in neokusno, se bo večini zdela enako pretirana trditev, kot če bi rekel, da te moti ena sama majcena mravljica, ko ti ob poti skozi gozd po naključju ostane na roki. Če pa bi se nanjo obesil celotni grozd istih nedolžnih živalic, bi gotovo vsakdo poskočil in se jih poskusil otresti. In prav to, čedalje hujše in nepretrgano vsiljevanje, doživljamo v našem tako javnem kot zasebnem okolju, le da tega zaradi njegove postopnosti vsakdo ne sprevidi takoj – kot tudi žaba v loncu v čedalje toplejši vodi ne občuti, da bo kmalu skuhana. Čeprav se je oglaševanje po vsem svetu že spremenilo v pravo kugo in je zunanje plakatiranje v naših malih merilih še posebno obremenjujoče, vse to, kot kaže, večine Slovencev še ne moti. Toda če se že po kratkem izletu po slovenskem delu Koroške, skozi Podjuno ali Rož, vrneš v Slovenijo, se počutiš, kot da si prišel na veliko smetišče, kjer ti na vsakem vogalu ponujajo še in še površin za kakršenkoli oglas.
Bivalno okolje je sestavni del kulture
Zato vabim vse dosedanje in nove politične stranke, ki želijo sooblikovati našo prihodnost, da v svoje programe, v katerih so bila vprašanja urejanja slovenskega prostora kot fizičnega okvira sleherne dejavnosti doslej bolj skromno zastopana, vnesejo tudi skrb za njegovo varovanje in kar najskrbnejše urejanje. Predlagam, da sprejmejo naslednja izhodišča:
Prvič. Ohranjenost in urejenost krajine, harmoničen videz zunanjega, javnega prostora naselij in kakovostno oblikovanje vseh vrst objektov so tista ogledala, ki najbolje kažejo tako doseženo stopnjo ekonomskega razvoja neke družbe kot tudi njeno kulturno raven.
Drugič. Kakovostno urejen prostor je za pretežen del prebivalstva že danes ena temeljnih bivanjskih vrednot, za dežele z izrazitimi turističnimi možnostmi, med katere Slovenija gotovo spada, pa pomeni tudi oprijemljivo ekonomsko kategorijo.
Tretjič. Trajnostni razvoj postaja edina mogoča usmeritev: ob spodbujanju novega razvoja moramo zato dejavno varovati naravno in kulturno dediščino.
Četrtič. Urejanje in oblikovanje prostora ter objektov v njem – skupaj z literaturo, glasbo in drugimi umetnostmi – ustvarjata temeljne plasti zgodovinskega spomina neke družbe, kakovostno oblikovanje celotnega bivalnega okolja je eden najbolj bistvenih delov narodove kulture.
Petič. Zato morata biti ekološka in likovna kakovost naravnega in grajenega okolja ključni težišči javnega interesa.
Da je oglaševanje v vsakdanjem življenju žaljivo in neokusno, se bo večini zdela enako pretirana trditev, kot če bi rekel, da te moti ena sama majcena mravljica, ko ti ob poti skozi gozd po naključju ostane na roki.
Regionalno načrtovanje
Prvi korak k uresničevanju teh načel naj bo ustanovitev medministrskega telesa za prostor: za načrtovanje in usklajevanje zelo nasprotujočih si zahtev za njegovo uporabo, predvsem pa za enoten nadzor nad vsem dogajanjem v njem. Drugi korak naj prinese ponovno uvedbo »regionalnega planiranja«: celotna vlada si mora prizadevati, da se 212 slovenskih občin poveže v regije ali pokrajine. Ne le zato, da bi del občinskih služb združili v manjše število učinkovitejših servisov na ravni pokrajin, temveč predvsem zato, da bo po več občin usklajeno urejalo svoj skupni in torej večji življenjski prostor.
Tretji korak se mora zavzeti za ureditev voda: od varovanja slehernega vodnega vira, sprotnega urejanja in vzdrževanja hudournikov do sonaravnega urejanja vseh 20.000 kilometrov slovenskih rek in potokov s čim manj gradbeno-tehničnimi protipoplavnimi zaščitami in čim več učinkovitimi namakalnimi sistemi.
Bodočega predsednika vlade pa čaka še ena naloga, ki jo lahko reši samo on, saj bo imel edini v rokah toliko moči, da jo bo lahko tudi uresničil: Slovenijo z zakonom očistiti oglasnih panojev in tabel. Teh imamo na prebivalca Slovenije že vsaj deset let osemkrat več kot v Združenih državah! Predsednik, ki bo zmogel toliko poguma, da bo začel vojno proti tej ekonomsko-vizualni kugi, in toliko vztrajnosti, da bo v dolgih in težkih bojih tudi zmagal, se bo globlje zapisal v narodovo knjigo spomina, kot so se v preteklem letu slovenski košarkarji. Naj mu bo v oporo podatek, da ne bo prvi. Ameriške (!) zvezne države Aljaska, Vermont, Maine in Havaji pa tudi nekaj evropskih mest, denimo Grenoble, so to že storili.
