Nad stare grehe z novimi okoljskimi »bombami«

V preteklosti onesnažena območja - Slovenijo ogrožajo prah in težke kovine, tisoč podzemnih jam se duši v odpadkih, sanacija je nujna, finančni viri neznanka.

Objavljeno
18. april 2019 16.30
Posodobljeno
18. april 2019 16.30
V Evropi je nekaterim sanacija onesnaženih območij uspela, Slovenijo to še čaka. Foto Jure Eržen/delo
Ljubljana – Trajalo je desetletja, zahtevalo je milijone, a v Evropi je nekaterim sanacija onesnaženih območij uspela. Slovenijo to še čaka: devet občin se duši v prašnih delcih, Globovnik v sadri, Kidričevo v gumah, Celje, Mežica, Idrija, Rakovnik v težkih kovinah ... Koliko bo sanacija kakšnih 80 kvadratnih kilometrov ozemlja stala, ta hip še ni jasno. Po dosedanjih izkušnjah sodeč bo šla v stotine milijonov.

Ker Slovenija v preteklosti ni poskrbela, da bi hkrati z industrijskim razvojem in onesnaževanjem prizadeta območja tudi »zdravila«, se danes sooča s kopico nesaniranih, ekološko degradiranih območij, ki predstavljajo tudi tveganje za zdravje ljudi. Med najbolj ekološko načeta območja sodi stara celjska Cinkarna s poldrugim milijonom ton onesnažene zemljine. Onesnažene so kmetijske površine, stanovanjska območja, vrtovi, zemlja v peskovnikih, na otroških igriščih, odpadke pa so našli še v kakšnih tisoč podzemnih jamah. Popolne evidence o njih ni, ker pa veljajo za naravno javno dobro, jih bo v vsakem primeru morala sanirati država.

image
Divja odlagališča smeti bo treba še evidentirati. Foto Roman Šipić


Od kod vzeti milijone?




Slovenija se teh območij nikoli ni lotila sistemsko – do letos, ko se je okoljsko ministrstvo (Mop) vprašanja sanacije v preteklosti onesnaženih območij lotilo v sklopu dopolnitev zakona o varstvu okolja. Veljavni zakon ureja škodo v okolju, ki je bila povzročena od leta 2007 dalje, za območja, ki so bila onesnažena pred 2007, pa je ureditev pomanjkljiva. Razpravo so tokrat zastavili dokaj široko, do 10. maja je še čas za predloge, a srž praviloma dragih in zahtevnih sanacijskih posegov se skriva v denarju: kako zagotoviti zanesljiv vir financiranja in od kod? Nevzdržno za občine bi bilo, če bi morale same nositi breme sanacije, pravi predsednik državnega sveta (DS) Alojz Kovšca: »Slej ko prej bomo morali dosledno vzpostaviti načelo 'povzročitelj plača'. Zlasti v lokalnih skupnostih je slišati, da bi morala biti degradirana lokalna okolja, ki nosijo posledice preteklega energetskega izkoriščanja, in katerih koristi so bili deležni tudi drugod po Sloveniji, upravičena do odškodnin.«


Prioritete in roki sanacije še neznanka


image
Kje bodo sežgali naše gume? Foto Tadej Regent


Prav zato, ker so pri reševanju okoljskih bremen pogrešali sistemski pristop in enako obravnavo vseh območij od Celjske kotline, Mežiške doline, Jesenic, Idrije, do Anhovega, Šmartna pri Litiji in še številnih drugih, DS lani, kot pravi Kovšca, ni podprl zakona o nujni sanaciji posledic čezmerne obremenitve okolja v Celjski kotlini. Ne le postopki saniranja, odprtih je še vrsta drugih vprašanj, kot denimo, na osnovi katerih podatkov bo potekalo evidentiranje onesnaženih območij, na podlagi katerih meril bodo določali stopnjo onesnaženja, prioritete sanacije in roke za sanacijo …


Svinec in kadmij so detektirali


image
Odlagališče gum v Kidričevem je le eden od starih okoljskih grehov.  Foto Jože Suhadolnik


Doslej je pri nas nastalo že nekaj študij in meritev ter raziskav onesnaženih območij. Leta 2014 so v tleh v Rožni dolini namerili kritične vrednosti svinca (nad 500 miligramov na kilogram), v Celju pa lani in v 2017 poleg svinca še kritične vsebnosti kadmija in cinka. Monitoring je po sanaciji tal v ljubljanskih vrtcih pokazal, da je mogoče učinkovito zmanjšati vsebnosti težkih kovin: kadmija, ki je prej skoraj dvakrat presegal kritične imisijske vrednosti (namerili so ga 21 miligramov na kilogram) in svinca, ki je trikrat presegal opozorilne imisijske vrednosti (dosegal je vrednosti 325 miligramov na kilogram),  je bilo po sanaciji 20- oziroma 15-krat manj.


Svinec »le« še pri desetini koroških otrok


image
Degradiranih je prek 80 kvadratnih kilometrov Slovenije. Foto


Če je zapiranje rudnika živega srebra v Idriji mogoče izpostaviti kot slab primer sanacije, pa ima Slovenija tudi primere dobre prakse. Takšen je po oceni Nacionalnega inštituta za javno zdravje program ukrepov v »osvinčeni« Mežiški dolini – v nasprotju z idrijskim rudnikom, ki je že pred dobrimi tridesetimi leti dobil »svoj« zakon, katerega zapiralna ter vzdrževalna dela so državo od 1988 do danes stala skoraj sto milijonov evrov, pa se monitoring kljub temu ne izvaja. Nasprotno naj bi dali ukrepi v Mežici - od menjave onesnažene zemlje do varovalne prehrane v vrtcih, rednega monitoringa tal, zraka in krvi otrok ter ozaveščanja ljudi - merljiv rezultat že do leta 2022: vsebnost svinca v krvi otrok pod 100 mikrogramov na liter. Stanje v obdobju med 2004 in 2018 je porazno: družin, kjer vsaj eden od staršev dela v industriji svinca, je 209, v njih pa kar 84 otrok z vsebnostmi svinca nad 100 mikrogramov na liter. V 699 družinah, kjer starši niso poklicno izpostavljeni svincu, je takšnih otrok 95. Če je imelo še leta 2004 kar 85 odstotkov otrok visoke vsebnosti svinca v krvi (nad 100 mikrogramov na liter), ta delež po letu 2010 stagnira: »zastrupljena« je »le« desetina otrok. Drugače je z meritvami 25 vzorcev vrtnih tal, ki so v 2016 še vedno kazale neverjetne vsebnosti svinca: tudi do 1693 miligramov na kilogram.


Še premili do onesnaževalcev?


image
Koliko bo stala sanacija starih okoljskih grehov, nihče ne ve. Foto Tadej Regent


Enako velik problem, kot je reševanje v preteklosti onesnaženih območij, predstavljajo po oceni Uroša Macerla iz zasavskega Eko kroga nova območja onesnaženosti. Zakaj ta še vedno nastajajo? Macerl našteva: »Zaradi odpustkov onesnaževalcem v okoljski zakonodaji, slabega nadzora in izvajanja zakonodaje, zaradi pomanjkanja vizije in ker za posledice nihče ne odgovarja.« Največja okoljska bomba so po njegovem »zakonodaja in okoljevarstvena dovoljenja, ki niso strokovna, temveč politična odločitev«. Če ni okoljske vizije in jasnih pravil igre, se zgolj streže kratkoročnim interesom onesnaževalcev, je prepričan Macerl: »Z drugimi besedami: če ni vizije, je -  provizija.«